Zoran Medved

Človekov spomin je selektiven in zato bo tudi moj prispevek sestavljen predvsem iz kratkih zgodb in anekdot o času, v katerem smo na TV Slovenija naredili vse, kar smo takrat znali in zmogli, da bi naše državljane celovito in verodostojno obveščali o tem, kar se je dogajalo v dneh osamosvojitvene vojne.

Vsi smo takrat preprosto opravljali svoje delo. Mislim, da si nihče iz stotnije sodelavcev, ki smo vse tiste dneve in noči preživeli na TV Slovenija, ni nikdar lastil kakih posebnih zaslug ali herojstev za to, kar je takrat naredil. In v življenju je samo tako prav.


PRVO JUTRO
    Bilo je okrog pol petih zjutraj, ko me je po telefonu poklical takratni odgovorni urednik informativnega programa Lado Ambrožič in mi kratko dejal: »Pridi v službo, z armado so težave.« Nisem veliko spraševal. Ko sem z avtomobilom zapeljal na Šmartinsko cesto v Novih Jaršah, so bile na njej že blokade avtobusov mestnega prometa. Na televizijo sem prišel po zaviti poti čez Šiško in nazadnje po Celovški cesti, na kateri sem vozil slalom med barikadami. Čez odprto okno sem policistom in vojakom kazal svojo službeno izkaznico, bilo je kot v kakšnem slabem ameriškem filmu C-produkcije, komu se je moralo celo smejati. V garaži na Trdinovi sem instinktivno parkiral v tretji kleti, najgloblje pod zemljo, na Kolodvorski pa me je že čakala snemalna ekipa, s katero smo odšli po prvo izjavo slovenskega vojnega predsedstva o napadu JLA na Slovenijo.

Ko smo prispeli na Gregorčičevo, tam kjer je danes vhod v garaže za službena vozila, nas je pričakal naš nekdanji dopisnik iz Dolenjske Janez Pezelj, ki je bil takrat vodja službe za informiranje v Državnem zboru RS, in nam začel razlagati, da bo Jelko Kacin v imenu predsedstva podal uradno izjavo za javnost. Med to razlago mi je naš osvetljevalec s komaj kaj moči v glasu začel razlagati, da je »na hiši« pozabil luči!? Brez teh in s takratnimi kamerami v notranjem prostoru izjave ne bi mogli posneti, zato sem Janeza Pezlja prosil, naj Kacin pride ven, na cesto, kjer se je takrat dovolj zdanilo. Ne spomnim se več, ali je in kaj je takrat pripomnil kdo izmed kolegov iz drugih medijev, ki so čakali na isto izjavo, toda zgodilo se je, kar smo prosili, posneli smo kar na cesti in odhiteli nazaj na Kolodvorsko, kjer so že predvajali prva izredna jutranja poročila, ki jih je vodil Jure Pengov. Spomnim se, da smo na poti vozili tako hitro, da smo pri hotelu Turist za las zgrešili neko žensko, in da me je iz kombija skoraj »katapultiralo«, ko sem hotel čim hitreje priti v magnetoskope in oddati kaseto. V poročilih so lahko tako še pravočasno  objavili Kacinovo izjavo in tako se je začelo.


RIČET
    Bil je dan, v katerem je bila napovedana prva izjava takratnega načelnika generalštaba JLA generala Blagoja Adžića o spopadu v Sloveniji. Moja naloga je bila, da to izjavo v celoti posnamem in jo pripravim za predvajanje v dnevno-informativnih oddajah, ni pa bilo jasno, kdaj bo izjava dana oziroma kdaj jo bomo začeli sprejemati po takrat še delujočih »JRT-trasah«. Tako sem obsedel kot prikovan pred magnetoskopom in čakal na to izjavo, čas pa je tekel, tekel, tekel … Pripravil sem si beležko, da bi si sproti zapisal in označil tiste dele izjave, ki bi vsebovali najpomembnejše poudarke in vsebino, kar potem zelo koristi v montaži, in najbrž sem precej tistega papirja počečkal še preden bi veljalo nanj zapisati, kaj zares koristnega. Med mučnim čakanjem pa sta v nekem trenutku v prostor vstopili naša producentka DIO Danica Filač in tajnica Boža Novak, pred seboj pa sta imeli na gostilniškem vozičku velik lonec ričeta, ki so ga za vse lačne skuhale naše pridne kuharice. Predme sta položili poln krožnik, žlico in kos kruha ter odhiteli naprej …


BULC VAS GLEDA – MALO DRUGAČE
    Najbrž se vsi spomnimo prizora, v katerem na cesti pri Brezovici leži zmečkan fičko, prek katerega je zapeljal tank JLA, od zadaj pa prihaja kolona vojaških tovornjakov, namenjena proti Ljubljani. Tam je bil takrat z ekipo naš kolega Drago Bulc, sicer urednik oddaj o turizmu, ki se je tudi na to nalogo napotil v svoji standardni obleki z obveznim metuljčkom namesto kravate. Tak je stopil tudi na stopnico kabine vojaškega tovornjaka in začel spraševati vojake, kam gredo, kakšni so njihovi nameni … skratka, česar se v takem trenutku novinar sploh spomni. Ko smo si ogledali ta posnetek, je Dragov metuljček sprva povzročil salve smeha, danes bi lahko dejal, da zdravilnega, kajti v vsej napetosti in negotovosti, ob nasilnem pohodu tankov in vojaških vozil, je tisti smeh deloval kot odrešitev.

Bulcu je kdo pozneje gotovo moral omeniti, da z metuljčkom ne gre, zato se je čez nekaj dni pojavil v enodelni obleki, ki jo dobro poznajo planinci in gorski reševalci, in se prijavil,  da bo dežural vse nočne turnuse od 1. ure ponoči do 7. zjutraj. Bil je vztrajen in komaj smo ga pregovorili, da je za kakšno uro šel spat, tam čez v Turista, v katerem nam je takratni direktor televizije Janez Čadež rezerviral sobe. Takrat se po Ljubljani, zlasti zvečer in ponoči, nismo mogli prosto sprehajati ali voziti, delo je potekalo do poznega večera, in zato večina med nami niti ni želela domov, ali pa bi bilo takšno prevažanje za nekatere neracionalno in nesmotrno.


ZAVZETOST IN MORALA 
Še danes se živo spomnim, kako se je pred menoj na hodniku zgrudil naš takratni urednik notranje Otmar Pečko, ki je 96 ur brez spanja vztrajal na svojem delovnem mestu, razporejal novinarje, zbiral in posredoval informacije. In telo mu je v nekem trenutku, kar je povsem človeško, reklo ne. Takrat sem ga za kratek čas moral nadomeščati in z novinarji smo se dogovorili, da se bomo čez dan vsaki dve uri izmenjevali pri dežurstvih za izredne dogodke. Danes se je sicer lahko vprašati, kaj za vraga bi bilo takrat še bolj izrednega, kot je bila vojna sama, a nam se je zdelo, da nikoli ne moreš izključiti še kakšnega presenečenja, in da je bolje, če je nekdo takoj na voljo in o dogodku poroča, kot pa da se potem sprašujemo, zakaj o čem nismo poročali.

Zavest novinarjev je bila takrat na najvišji mogoči ravni. Vseh novinarjev že zaradi narave dogajanja nismo potrebovali, a nihče izmed kolegic in kolegov ni hotel domov! Tanja Starič je prišla na televizijo peš iz Savskega naselja, čez celotno mesto, Nina Komparič je prišla iz Dragomerja, ki je kar nekaj kilometrov iz Ljubljane, spomnim se, da Maje Nosan in Jasne Tepina niti zlepa niti zgrda nisem mogel prepričati, da bomo že poklicali, če bomo koga potrebovali. In naj, prosim, ne zamerijo vsi tisti, katerih imen tu ne navajam. Vedeti je treba, da je od prvega dne, ko je v Ljubljani obstal mestni promet, na tisoče ljudi hodilo v službo peš, da niso delovale šole in vrtci, da so bile tudi naše kolegice mame, kolegi očetje, in da si je bilo treba razdeliti tudi delo v družini, ne le v službi.


ZVEZA Z BEOGRADOM
    Vojna v Sloveniji je pričakovano imela velik odmev v takratni Jugoslaviji, zlasti v Srbiji. Nekega dne so mi uredniki dali nalogo, naj poiščem predstavnike srbske opozicije in dobim njihovo mnenje o spopadu v Sloveniji. Ko smo iskali možnosti, kako bi to naredili iz Ljubljane in hkrati televiziji primerno, se je porodila ideja, da vzpostavimo zvezo z beograjsko televizijo, jih prosimo, da nam za pogovor s predstavniki srbske opozicije odstopijo studio, pogovor posnamemo in predvajamo. Tako je tudi bilo: po telefonu sem poklical urednika TV Dnevnika v Beogradu, se z njim dogovoril za termin, prosil sem ga celo, če nam zagotovijo masko in organizatorja, ki bo goste sprejel na sedežu TV Beograd v Takovski ulici, in še za nekaj tehničnih podrobnosti, ki so običajne v takšnih primerih. Gosta iz Demokratske stranke in Srbskega gibanja prenove, predsednik zadnjega je bil nekdanji novinar in poznejši srbski zunanji minister Vuk Drašković, sem povabil k sodelovanju in ju obvestil, kdaj in kam morata priti.

Čeprav so bili pred in po tem novinarji in uredniki beograjske televizije velikokrat na bojni nogi s Slovenijo, je v tem konkretnem primeru sodelovanje potekalo brezhibno in na najvišji poklicni ravni, pogovor smo posneli, dobili avtentične komentarje srbske opozicije, ki, kolikor se spomnim, niti približno niso spominjali na besednjak Slobodana Miloševića in njegovih političnih somišljenikov. Nobenega sovraštva do Slovencev ni bilo, zdi se mi, da je predvsem srbski opoziciji takrat postalo jasno, koliko je vredna pravica do samoodločbe, na katero smo se sklicevali v Sloveniji, pri čemer so oni seveda imeli v mislih predvsem položaj in pravice Srbov na Hrvaškem ter grožnjo še hujšega vojaškega in mednacionalnega spopada, ki se je pozneje, kot vemo, tudi zgodil.


IZREDNA POROČILA
    Nekega dne je, mislim, da zaradi incidenta na Vrhniki, v katerem je bila ranjena slovenska civilistka, zamujala že napovedana tiskovna konferenca Jelka Kacina, takratnega predsednika republiškega komiteja za informiranje, v Cankarjevem domu. Da med ljudmi ne bi nastala panika, so se uredniki odločili, da v tisti termin »vskočimo« s petminutnimi izrednimi poročili, napovemo zamudo in objavimo še nekaj novic ter tako premostimo čas do tiskovne konference. Meni so zaupali pripravo in vodenje teh novic, sedel sem za pisalni stroj v desku in mislim, da v slabih petinštiridesetih minutah spisal za 15 minut branega besedila.

Turnusni urednik Jani Luštrek me je na to opozoril, kajti ena izmed njegovih nalog je bila tudi, da sešteje čase in ugotovi, ali bo oddaja dolga toliko, kolikor je načrtovano. Časa pa je zmanjkovalo, poleg tega sem bil tistega dne oblečen v športno belo srajco, čez katero sem sicer lahko oblekel enega izmed suknjičev legendarnega televizijskega voditelja Matjaža Tanka, ki so bili vedno v eni omari v desku, a hkrati ni bila primerna niti za eno izmed Matjaževih kravat. In tako sem poročila vodil v suknjiču brez kravate, tistih 15 minut sem prebral v dvakrat krajšem času, namesto graje, ker sem bil predolg, sem prejel pohvalo urednika Tomaža Terčka, ki mi je rekel, da sem res bral in govoril prehitro, ampak da je razumel, o čem sem govoril. Upam, čeprav tega ne bom nikoli izvedel, da so me takrat razumeli tudi naši gledalci.


Zapisal: mag. Zoran Medved, danes urednik oddaj na Televiziji Maribor

Fotografija: Stane Sršen