Davorin Žnidarič

Oddajni center Kum

Zaradi položaja dolenjsko–zasavskega Triglava, kot tudi imenujejo Kum, ki stoji na sredi Slovenije, je postal hrib zanimiv za radijsko in TV-oddajanje. Prvi zapiski o oddajnem centru Kum segajo v leto 1957, ko je poleg cerkvice sv. Jošta začel delovati radijski oddajnik. Pozneje se je oddajanje širilo v smeri večanja radijskih in TV-signalov, s tem pa so se večale tudi težnje po izgradnji novega, večjega prostora, ki ga je zahteval čas. Po dogovoru z RKC-jem (Rimskokatoliška cerkev) so tako v zgodnjih šestdesetih letih sosednjo cerkvico sv. Jošta porušili in na njenem prostoru zgradili oddajnik.

Oddajanje radijskih in TV-signalov se je širilo, kot so narekovale tehnološke in politične razmere tedanjega časa. Hkrati s tehnološko informacijskim delom pa je zaradi geografskega položaja OC Kum postal tudi pomembno vozlišče na poti do povezav z jugom, saj je in še zdaj predstavlja končno točko do oddajnika Sljeme na Hrvaškem. Tudi za naše slovenske razmere je točka bila in je še pomembna, ker signale z nje posredujemo do različnih mest in uporabnikov. Tako signal s Kuma potuje še na OC Plešivec, Pohorje, Trdinov vrh in Boč, istočasno pa še na veliko manjših t. i. pretvornikov, ki s signalom pokrivajo področja, kjer signala gledalci neposredno z glavnih postojank ne morejo sprejemati. Pomembnosti objekta kot komunikacijske infrastrukture in točke pa se je leta 1991 zavedala tudi bivša jugoslovanska vojska, zato je bil oddajni center prvi v vrsti letalskih napadov, ki so imeli za cilj uničiti in preprečiti, da bi resnica o vojni v Sloveniji prišla v svet, ter hkrati onemogočiti obveščanje državljanov in tudi TO (teritorialna obramba) o dogodkih po Sloveniji.

Kronologija dogodkov je bila zanimiva že vse leto do samih napadov. Tako smo na Kumu že spomladi 1991 lahko opazovali vaje helikopterjev, ki so vadili pristanke v neposredni bližini oddajnika, in letalske prelete, ki so se dogajali pod krinko vojaških vaj. Z zaostrovanjem slovenskega osamosvajanja se je zaostroval tudi varnostni položaj okoli oddajnega centra. Vse več je bilo obiskov policistov in drugih varnostnih organov, ki so nas opozarjali na previdnost in budnost glede ljudi, ki bi slikali ali se nenapovedano gibali v bližini oddajnega centra.

Na centru je sicer obstajalo orožje za varovanje, PAP-ovke (polavtomatska puška), vendar z njimi praktično nismo imeli opravka, ker tudi usposabljanja zadnja leta ni bilo. Puške smo šele na pomlad prinesli iz trezorja in pregledali njihovo funkcionalnost. Z zaostrovanjem razmer se je nervoza med zaposlenimi povečevala, naivno smo razmišljali in delali scenarije, kako bo, če bomo oddajnik morali zapustiti, če ga zasede vojska, vendar napada nanj v takšni obliki, kot je sledil pozneje, nihče ni pričakoval. Da bi nas napadla »lastna« vojska, ki smo ji vsi služili, je bilo komaj verjetno.

Še pred junijem in stopnjevanjem napetosti smo počasi začeli spreminjati mnenje, začeli so se konflikti v okolici Knina, pa boji na Plitvičkih jezerih, ki smo jih glede na naravo dela lahko opazovali na zaslonih skoraj neposredno. Ob prihodu TO-ja na Kum in čedalje večjih pritiskih na Slovenijo pa se je situacija tudi pri nas spreminjala iz ure v uro. V tednu pred napadom so si dogodki sledili z neverjetno naglico.

S kolegom, takratnim vodjem, Dragom Longarjem, sva zaradi turnusnega dela na Kum prišla v torek, 25. 6. Izmena je potekala v živčnem vzdušju. Malce zaradi teritorialcev, domačinov z Dobovca, ki so z orožjem dan prej prišli fizično varovat objekt, malce zaradi dogodkov po Sloveniji, ki niso napovedovali ničesar dobrega. Ko sva s kolegom pregledala objekt in pozdravila fante iz TO-ja, ki so naju stražili, sva v pričakovanju večerne proslave pripravila manjši kres. V praznem sodu sva nalomila dračje in ga zvečer po proslavi zakurila ter v veselje ob samostojni državi tudi nazdravila. Tudi v koči in okoli nje, kjer se je nahajal TO, je bilo tisti večer prešerno. Kolega je nato odšel spat, sam sem dežural v zgradbi, ko je zgodaj zjutraj naslednjega dne, 26. 6, okrog treh zazvonil telefon, še danes ne vem, kdo je klical, in opozoril, da naj bomo okrog četrte ure zjutraj maksimalno budni in pripravljeni. Nič več in nič manj. Ker se do pol petih dejansko ni zgodilo nič pretresljivega, sem odšel spat.

Zjutraj istega dne, okrog sedem trideset, pa me je iz spanca zdramil drugi telefonski klic. Na drugi strani žice je bila žena, ki je bila takrat v službi v Ljubljani, češ, pazi vojska je zunaj, letala so v zraku, da vas ne bo kdo napadel. Tudi kolega, ki je bil zjutraj dežurni, je imel na vseh programih posnetke v živo, ki so prikazovali tanke in vojake, ki so si stali nasproti z našim TO-jem. Vse se je zaostrilo.
Drugače je preostanek dneva na Kumu minil sorazmerno mirno, prav tako tudi naslednji dan, v četrtek, 27. 6. Domači teritorialci iz KS Dobovec so se šalili med seboj, da imajo za vsak slučaj v žepu še rdečo zvezdo iz časov JLA-ja, če jo bo treba zamenjati ob prihodu premočnega nasprotnika. V napetem vzdušju ob poslušanju informacij o dogodkih po Sloveniji je tako minil še en dan.

V petek, 28. 6, pa se je začelo. Dopoldan okrog 9. ure je prišel poveljnik TO-ja, da se pripravlja desant na Kum, prinesel je informacije, da prihaja na pomoč tudi baterija s havbicami. Zaradi vseh dogodkov sva se s Dragom odločila, da pokličeva dodatno ekipo, če bo potrebno kakšno popravilo ali v primeru neljubega dogodka. Sodelavec iz Trbovelj Franc Meterc je prišel že kmalu, pričakovali smo še kolega iz Prebolda Tomaža Vozliča, ki pa je zaradi zapor na poti, kot smo izvedeli pozneje, prihajal peš. Medtem se je TO pripravljal na napad. Vojaki so bili postavljeni okrog oddajnega centra, na strehi so postavili izvidnika, prenesli so tudi strelivo v kletne prostore oddajnika. Tudi poveljniki TO-ja so se malo po dvanajsti uri z nami skupaj zbrali na vzhodu oddajnika in debatirali, kako in kaj. Medtem so nas na veliki višini preletavala sovražna letala.

Medtem so prišli na pomoč še TO-jevci iz Trbovelj s havbicami, dopoldan so pripeljali teritorialcem iz Dobovca še mitraljez, s katerim so imeli kar nekaj dela, da so ga usposobili.

Nervoza pri vseh je bila na vrhuncu. Ob 14.10 je sledil prvi napad. Ko so teritorialci prenesli strelivo na oddajnik, sva z Branetom zapirala naoknice v kleti OC-ja (oddajni center), da se strelivo ne bi izgubilo. Takrat sva zaslišala pok. Meni se je utrnila misel, da so nas napadli specialci iz gozda na vzhodni strani. Ob prihodu v zgornje nadzorne prostore smo skozi okno lahko videli letalo, ki je obračalo nad Podkumom, in hkrati polno prahu v oddajnem prostoru. Nadzorna signalizacija je piskala, oddajniki so bili zunaj. Ko je letalo priletelo nazaj, je po vsej verjetnosti pogledalo, kako je napad uspel, vendar smo bili vsi trije tehniki tako prisebni, da smo se zatekli v kletne prostore. Čez čas, ko je bilo vse mirno, smo odšli pogledat, kaj je po napadu ostalo.
V prostorih v TV-oddajni dvorani in linkovskem prostoru je bilo polno prahu, in ometa. To so bile, kot smo lahko sklepali, glavne tarče napada, saj je bil prav ta prostor že predhodno malce omenjen. Če bi letala poškodovala oz. uničila ta prostor, bi bilo več kot pol Slovenije brez TV- in radijskega signala, pa tudi zunaj Jugoslavije gledalci ne bi mogli spremljati, kaj se je pri nas dogajalo. Na srečo se to ni zgodilo. Ob ogledu zunanjega stanja smo lahko ugotovili, da je stavba na severovzhodni strani precej poškodovana, da je železna konstrukcija stolpa na tej strani preluknjana in da so na antenskem stolpu in antenah velike poškodbe. Prav tako se je še vedno kadil dim iz sodov nafte, ki smo jih poleg agregata imeli v rezervi, če bi prišlo do izpada električne energije.

Zunaj stavbe je bila zmeda tudi med vojaki TO-ja. Tudi oni niso pričakovali letalskega napada. Desant s helikopterji se je tako spremenil v prvi odkriti napad na civilne komunikacijske objekte v Sloveniji.

Letali sta prileteli iz smeri Sevnice, po dolini reke Save, nizko in sta med Zidanim Mostom in Hrastnikom, ko sta se dvignili in zagledali oddajnik, začeli mitraljirati center. Izvidnik TO-ja, ki je bil na strehi centra, zaradi hitrosti dogodkov ni mogel niti poklicati vojakov v zaklon, ker sta letali začeli takoj napadati. Lahko si je s skokom s strehe rešil življenje, pa čeprav je bila višina kar precejšnja. Teritorialci, ki so bili na kraju napada, so utrpeli poškodbe zaradi odkruškov streliva, tako, da jih je bilo ranjenih 8, od tega eden huje, ki je zaradi poškodb glave čez nekaj let tudi umrl kot žrtev vojne za Slovenijo. Zaradi panike med vojaki smo ga našli šele po krajšem času, ko smo okrog stavbe oddajnika pregledovali škodo in je iz sosednje vasi pod Kumom prišel Jože Garmuš s kamero ter snemal razdejanje.

Kmalu po napadu smo se organizirali za popravilo centra, tako da so prišle skupine iz RTV-ja iz Ljubljane, eno je vodil Marjan Štebljaj, pa linkaši bivše Klinčeve skupine, voznik Darko in vsi, ki smo bili takrat zmožni za delo. Kolega, ki je malce po napadu prišel na center peš, se je lahko le preoblekel, saj sva že malo po napadu menjavala valovode in krpala antenske kable, na drugi strani pa poslušala, ali se kje kaj približuje. Ne morete verjeti, kako hitro smo se umaknili ob prvem zvoku letala. Ne prej ne pozneje tako.
Tudi stavba Telekoma zraven RTV-centra je utrpela škodo in imela podobne težave kot mi, uničene antene, poškodovane valovode in druge kable, tako da takrat ni bila mogoča klasična telefonija, kar je za naše svojce pomenilo veliko negotovost, saj niso vedeli, kako je z nami. Pri obveščanju domačih smo se znašli, kakor je kdo vedel in znal, pomagal je tudi lokalni Radio Trbovlje, danes Kum, ki je s svojimi novinarji prišel na uničeno postojanko.

Ko je bilo delo oz. popravilo opravljeno v okviru zmožnosti in ko so oddajniki delovali, sicer s povečano refleksijo, ki se je pri gledalcih in poslušalcih poznala kot motnja v signalu in kakovosti, smo vneto pričakovali naslednje dogodke. Sobota je minila sorazmerno mirno, pomagat nam je prišel še kolega Franci Ocepek, tako da je bila ekipa tedaj kar številčna. Oglašali so se tudi novinarji tujih dopisništev, ki so bili takrat v bližini, tako da je Tomaž takrat opravljal službo nekakšnega drugega ministra za informiranje. Nedelja je bil lep sončen dan, ki pa je minila ob grožnjah letalskih napadov na slovenska mesta, ki naj bi jih sprožil generalštab zdaj že sovražne voske. Na srečo se to ni zgodilo.

Tudi ponedeljek je minil dokaj mirno, v torek, 2. 7., ko smo se pripravljali na izmeno, pa se je zgodil drugi napad. Tokrat v dopoldanskem času. Pri nas na Kumu je takrat zmanjkalo signala, saj so na Krvavcu prav takrat uničevali brezžične povezave. Prva negotovost je trajala le kratek čas, saj so nas po pogovornih zvezah že obveščali o napadu na sosednji oddajnik, naj se preventivno umaknemo. Imeli smo še toliko časa, da smo ugasnili aktivne oddajnike in se umaknili v sosednji planinski dom. Ko smo tako čakali, kaj bo, so se minute vlekle kot dolge ure. Drago je zato odšel ponovno vklopit oddajnike, da bi ljudje po Sloveniji vsaj nekaj videli in slišali, ko smo zaslišali letala. Napadla so južni del centra, kjer so se nahajali UKV-radijski oddajniki. Napad je trajal le nekaj trenutkov, nam se je zdelo neskončno dolg, vendar smo vsi v koči s strahom pričakovali, kaj bo s kolegom, ki je bil takrat v prostorih oddajnika. Kmalu nam je pomahal, da je z njim vse v redu.

Po napadu smo ob ogledu  ugotovili novo razdejanje. Soba, v kateri sem spal ob izmeni, je bila popolnoma uničena, nahrbtnik s perilom in preostala oprema prav tako. Raketa, ki je eksplodirala ob robu strehe, tik ob oknu moje sobe, je v njej pustila pravo razdejanje. Radijskih oddajnikov sicer letala niso poškodovala, so pa mitraljirala streho stavbe, ki je bila pozneje, do popravila, ob dežju kot rešeto, vsepovsod je teklo in kapljalo. Agregat v sosednjem prostoru je bil prav tako poškodovan, tako da so nam pozneje za nemoteno delo pripeljali nadomestnega v zabojniku. Bombe, ki so jih odvrgli, so na srečo preletele oddajnik in eksplodirale v bližnjem gozdu.

Če ne bi, bi bilo razdejanje še veliko večje. Rafal iz strojnice letala pa je hkrati poškodoval bukve, ki so še leta nemo kazale na norijo vojne. Čeprav so se razmere pozneje umirile, smo še vse poletje ob prihodu na Kum čutili nelagodje. Tudi izmena v torek, 2. 7., obeh Ivov, Pačnika in Ribariča, je prišla na razdejanje, ni jima bilo lahko, mi smo odhajali, onadva sta prišla in videla, kaj ju lahko čaka. Na srečo tudi pozneje med preostalimi dogodki do odhoda JLA-ja iz Slovenije nihče iz ekipe postojanke Kuma ni bil poškodovan. Tudi takrat ne, ko sta nama jeseni, ko je bil v Sloveniji še JLA, v izmeni z Dragom po polnoči policist in rezervist prišla povedat, da so dobili obvestilo o miniranju Kuma, kar se na srečo ni zgodilo, so pa tisto jutro padali daljnovodi v okolici Krškega.

Pozneje, leta 1992, smo začeli obnovo OC-ja, postavili smo nov antenski stolp in razširili stavbo, ki je takšna ostala do danes. Ponosno stoji Kum in oddajni center kot najizrazitejša točka oddajnikov in zvez v osrčju Slovenije.

Mi tehniki na Kumu smo takrat za kratek čas postali junaki v vojni, ki smo jo tudi na račun našega požrtvovalnega dela in medijske pokritosti dobili z minimalnimi žrtvami. Vendar ne za dolgo. Kolega je že pred kratkim zapisal, da se TV- in radijski signali ne končajo za mikrofonom, česar se sodelavci na centru v Ljubljani še premalo zavedajo.

Žal nekaterih udeležencev vojne iz posadke ni več med nami. Drago se je poslovil, ostali smo samo še Tomaž, Brane, Franci, oba Iva pa Kum brez posadke, zgolj prazna stavba. Vendar so spomini na dogodke izpred dvajsetih let še kako živi, vsako leto jih obudimo ob obletnici napada na oddajni center, vendar z grenkim priokusom, da so na nas vsi pozabili.

Po spominu in zapisanem dnevniku sem to sestavil kot aktivni udeleženec takratnih dogodkov.

Fotografija: Davorin Žnidarič