Osamosvojitev

Boris Pavalec

04. 07. 2011 - Rojstvo prve tankovske čete TO


Pipadniki prve tankovske čete TO v Sentilju

Nepozabni so spomini na slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991, na mučna pogajanja, na vstop prvih teritorialcev v zajete tanke, na usposobitev teh in risanje simbolov TO-ja na njih.

Zavedam se, da je bilo o tem že veliko zapisanega, vendar prav je tako. Kdo drug kot mi sami lahko bolje predstavimo potek bojev v letu 1991. S samim obujanjem spominov obujamo tudi zgodovino, ki vedno bolj tone v pozabo.

Meddržavni mejni prehod Šentilj je bil eden najbolj obremenjenih prehodov na Slovenskem. Predstavljal je glavno cestno povezavo Nemčije in Avstrije z Balkanom, zato je bila pomembnost te povezave in prehoda razumljiva tudi z vidika napada JLA na Slovenijo. Že 25. junija je začel JLA pošiljati okrepitve obmejnih stražarjev z nalogo, da opazujejo mejni prehod in da si okrepijo položaje, od koder bi bojno delovali.

Proti samemu mejnemu prehodu Šentilj je JLA napotil tankovsko kolono. Prebijala se je skozi številne barikade na poti, s tem pa izgubljala moč. Ostanek tankovske čete JLA, ki se je ustavil pred barikado Štrihovec, nedaleč od Šentilja, se je 29. junija ob 14.00 predal enotam TO-ja. Enote JLA v bližnjih stražarnicah so čakale na prihod tankovske čete, ki naj bi zavzela mejni prehod.

Zaustavitev te in njena predaja sta bila hud udarec za vojake na meji, še bolj pa je napadalca prizadelo dejstvo, da so tanki, ki so jih pričakovali kot pomoč, na mejni prehod prispeli v petek zvečer kot udarna sila TO-ja. Sprva TO ni imel tankovskih posadk, zato so tanke upravljale civilne osebe, ki so včasih služile vojaški rok v tankovskih enotah, in jih odpeljale proti mejnemu prehodu Šentilj. Prihod tankov na mejni prehod je bil veličasten, saj ni bilo več dvoma, da mejni prehod ne bi vzdržal napada JLA.

Moja želja in hrepenenje po sodelovanju v obrambi naše lepe Slovenije se je kmalu uresničila. Približno dve uri po posebnem obvestilu na TV-ju, ki ga je dal Janez Janša, so prišli pome in me vpoklicali. Vpoklicali so predvsem tiste rezerviste specialnih rodov, katerih orožje je bilo zaplenjeno in v rokah TO-ja. Obvestili so me, da se moram javiti na zbirno mesto v Krajevni skupnosti Pobrežje, kjer se nas je zbralo 27 tankistov z nalogo priti v Šentilj in pripraviti tanke za boj.

Še posebej sem bil ponosen, da sem bil izbran za poveljnika te enote. Velika zasluga gre mojemu velikemu prijatelju Zvonku Murku, ki mi je zaupal to nalogo poveljujočega. Moja naloga se je začela takoj po prihodu na zborno mesto. Sestavil sem tankovske posadke, jih poučil o uporabi osebne oborožitve in zaščitnih sredstev. Po vseh prizadevanjih smo ponoči z 29. na 30. junij krenili proti mejnemu prehodu.

Naša pot je bila vse prej kot prijetna, saj smo bili ves čas pod napetostjo in z orožjem v rokah pripravljeni na morebiten napad vojakov JLA, ki so bili na naši poti do cilja povsod. Avtobus nas je ob 00.30 zjutraj odložil na bencinski črpalki Šentilj, od tam pa smo nadaljevali pot do mejnega prehoda peš v zaklonu, saj so na glavno cesto, ki vodi do meje, prežali ostrostrelci, ki so bili nameščeni na hribu Bolt. Po prihodu smo takoj pregledali tehniko in ugotovili napake.

Velika zahvala, da se je bojno usposobilo šest tankov izmed desetih, gre tankovskim mehanikom FRANCU LAJNŠICU, DANILU ČREPNJAKU, MARJANU STRAHU IN LADISLAVU MASTNAKU, ki so prispeli v našo enoto po pobegu iz vojašnice, od koder so ti tanki bili. Veliko truda, iznajdljivosti, znanja in poguma je bilo potrebno, da je fantom uspelo usposobiti bojno tehniko. Na tanke so narisali in napisali simbole Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Posadke so bojna vozila napolnile z gorivom in strelivom, zasedle svoja mesta in čakale na ukaz za premik na bojne položaje. Tako se je rodila prva slovenska tankovska četa, ki se je pozneje bojno udejstvovala.

Komaj rojena tankovska četa pa je kmalu imela težek preizkus usposobljenosti in bojne zmožnosti tehnike. 30. junija je bila dogovorjena ustavitev ognja oziroma premirje, zato sem ta čas uporabil za zasedbo ognjenih položajev v bližnjem gozdu nasproti vojakov JLA, ki so bili na nasprotnem hribu, kar pa je bilo oteženo, saj smo morali tehniko premikati po glavni cesti, na katero pa je imel napadalec s hriba Bolt odličen pregled.

Dolgo sem razmišljal, kako varno pripeljati tehniko na položaje. Odločil sem se, da bom vodil kolono tankov tako, da bo imel prvi tank vključeno dimno zaveso zaradi zaščite kolone, sam pa bom pred kolono hodil peš in jo pripeljal do ognjenih položajev. Vreme nam je šlo na roko, saj sta bila nizek zračni pritisk in brezvetrje, tako da smo dodobra zadimili mejni prehod in se nam je zaščitenim pred pogledi napadalca skozi dim uspelo pripeljati do bojnih položajev.

Ker marsikdo izmed nas do tega trenutka še vedno ni dojel, da gre zares, je bilo ozračje med nami prijetno. Da bi tako tudi ostalo, sem se trudil z vsem znanjem in iznajdljivostjo, da bi čim bolj motiviral svoje borce. Našel se je tudi čas za šale, s čimer sem dvigoval moralo enoti in tudi samemu sebi, saj sem se zavedal, kaj pomenita dobra morala in motivacija v vojni.

Med čakanjem novih ukazov na bojnih položajih je uspelo nekaj slovenskim vojakom JLA prebegniti na našo stran. Takoj sem jih šel obiskat z namenom, da jih povprašam o moralnem stanju vojske JLA in položajih njihovega orožja, saj je bilo to za mene zelo pomembno, ker nismo vedeli, proti kakšni vojski in orožju se bomo borili.

Po njihovem videzu in pričakovanju je bila morala na tleh ne samo zaradi izgubljenih tankov, temveč tudi zaradi lakote in žeje, saj vojaki niso imeli dovolj ne hrane ne vode. O položajih netrzajnih topov mi niso znali natančno povedati, povedali so le to, da netrzajni topovi nimajo optičnih namerilnih naprav, kar je bilo za našo enoto zelo pozitivno.

Takoj sem dal ukaz, da enega izmed pokvarjenih tankov namestijo na glavno cesto in da naj top meri proti hribu Bolt, kjer bi naj bili netrzajni topi z namenom, da bo mogoče napadalec le nasedel in streljal na ta tank, mi pa bi odkrili njihove položaje. 2. julija je zjutraj naša tankovska četa dobila nove radijske postaje, saj so bile stare v bojnih vozilih neuporabne zaradi okvar akumulatorjev.

Tankovska četa je bila tista, ki je prva začela napad na položaj JLA. Ko sem ob 13.30 sprejel ukaz za napad, me je kar spreletelo. Skozi misli mi je z vrtoglavo hitrostjo poletelo nešteto dvomov, patriotskih čustev, stisk in moralnih vprašanj. Toda moja oz. naša domovina je bila napadena. Tu so živeli in se bojevali moji predniki.

Vsi dvomi in vprašanja so izginila. S čvrstimi koraki sem stopil pred svoje borce in prenesel ukaz. Sprejeli so ga, kot ga sprejmejo izkušeni jekleni možje. Zato sem bil prepričan, da nam bo uspelo. Upali smo, da ne bo večjega spopada, zato smo prve granate izstrelili pred napadalčeve položaje, ker smo vedeli, da so v prvih bojnih vrstah naši mladi nedolžni slovenski vojaki, vendar so odgovorili z močnim ognjem iz osebne oborožitve, minometov in netrzajnih topov.

Tako, kot smo si želeli, so napadalčevi netrzajni topovi najprej streljali ravno na pokvarjeni tank, ga 2-krat zadeli, s tem pa so razkrili svoje položaje. Naša prevara je uspela. Uvideli smo, da brez boja ne bo šlo. Učinek je bil katastrofalen, saj so do zadnjega verjeli zagotovilom oficirjev, da so tanki onesposobljeni za bojno delovanje. Nasprotnik se je žilavo branil tudi iz stražarnice Šentilj, zato sem tja poslal na položaj bojno vozilo, od koder je posadka imela odličen razgled nanjo. Zadetki so bili zelo natančni, tako da se je bila enota JLA prisiljena umakniti na mejo z Avstrijo.

Presenečenje in panika sta bili očitni, zato jim ni ostalo nič drugega, kot da se predajo. Na samo stražarnico je bilo izstreljenih 25 granat. Tudi na hribu Bolt so se pripadniki JLA obupano upirali, po osnovnih ognjenih položajih so se umaknili globlje v gozd, vendar smo streljali tudi tja. Pri tem sta bili dve granati izstreljeni na avstrijsko ozemlje. Reakcija avstrijske vojske, ki je bila nameščena ob vsej meji med Avstrijo in Šentiljem, je bila normalna, saj smo jih takoj obvestili, da smo streljali na položaje JLA mi. Boji so trajali do 19.00 in na napadalčeve položaje na hribu Bolt je bilo izstreljenih 65 granat.


Predalo se je 230 vojakov, oficirjev in zveznih miličnikov, ki so čakali, da prevzamejo nadzor nad mejnim prehodom Šentilj, 10 vojakov skupaj z enim oficirjem pa je pobegnilo v Avstrijo. Ob ogledu bojišča na hribu Bolt so bili prizori grozljivi, saj je bilo veliko ranjenih vojakov in oficirjev JLA, pa tudi samega težkega orožja in streliva je bilo toliko, da bi se naši teritorialci in policisti morali še dolgo braniti. Zato je toliko pomembneje to, da je naša tankovska četa ogromno doprinesla k obrambi mejnega prehoda Šentilj in njegovi svobodi. Mi pripadniki prve slovenske tankovske čete smo še toliko bolj ponosni, ker smo poleg ustanovitve te čete doživeli tudi ognjeni krst in UPRAVIČILI SVOJE ROJSTVO.

Naša četa pa je dobila naslednjo nalogo, in sicer z dvema tankoma zasesti položaje v okolici mariborskega letališča, druge tanke pa smo pripeljali v naselje Cerkvenjak, kjer smo jih predali TO Ptuj. Del enote smo 7. julija odpustili domov, oziroma jih zamenjali, sam pa sem odšel na mariborsko letališče in tam s svojimi možmi vztrajal na položaju do zamenjave.

Po koncu vojne sem se zaposlil v takratni Teritorialni obrambi Republike Slovenije, danes Slovenski vojski. Ponosen sem, da je danes 74. OKMB iz Maribora znan kot “jekleni možje - kleščmani”, naslednik naše tankovske čete, ki se je rodila in pognala korenine v viharju osamosvojitvene vojne, vojne za Slovenijo, našo domovino, za katero smo bili pripravljeni darovati tudi najdragocenejše – SVOJA ŽIVLJENJA. Pripadniki prve slovenske tankovske čete tudi danes gojimo in obujamo spomine na tiste dni, ljubezen do teh močnih jeklenih strojev in nepredvidljiv, a zanosen boj za NAŠO DOMOVINO.

Kakorkoli obračam, imam pred očmi vedno podobo Cankarjevega idealista - tako kot on smo tudi mi, veterani vojne za Slovenijo, dali vse, nekateri tudi življenja, za pravično stvar. Dandanes pa se prevečkrat dogaja, da smo odrinjeni v kot in prepuščeni pozabi. Velik dan za nas borce v Šentilju je bil 3. 5. 1998, ko smo dobili ustrezno spominsko obeležje na prizorišču spopadov za Šentilj. Zahvala za to obeležje gre bivšemu poveljniku 74. OKMB JOŽETU Majcenoviču, ERNESTU ANŽELJU in BORISU PAVALCU, ki smo se trudili dobiti obeležje.

Velika zahvala, da imamo danes primerno spominsko obeležje, pa gre zdajšnjemu poveljniku 72. BRSV FRIDERIKU ŠKAMLECU.
Dovolite mi, da se v imenu vseh veteranov boja za mejni prehod Šentilj zahvalim za spominsko obeležje, ki po mojem mnenju dostojno zaznamuje naš prispevek k osamosvojitvi naše domovine. Hkrati pa bi se rad zahvalil vsem pripadnikom 1. tankovske čete Slovenije: MILANU BLOKARJU, VINKU TOMAŽINU, BOJANU ZADRAVCU, VJEKOSLAVU ANTIČU, MIRKU BRAUNSBERGERJU, BOJANU UŠAJU, MILANU CAFU, RAJKU GRUBELNIKU, MILANU LESKOVARJU, MILANU JAVNIKU, DRAGU KOROŠCU, BOGDANU LEŠNIKU, DUŠANU PLAVCU, BORISLAVU KREITNERJU, BOJANU MEDVEDU, VOJKU TOMAŽIČU, MILANU ČREPINKU, JOŽETU PERNEKU, DRAGU BRAUNSBERGERJU, FRANCU KRAJNCU, RADISLAVU HOJNIKU, ALOJZU SLANI, JOŽETU MANDLU in ZLATKU KAISERJU.

Fantje ne obupajte, saj smo “jekleni možje”. Pokazali in dokazali smo, da je v nas bojni duh kralja Matjaža, hlapca Jerneja in generala Maistra, in bomo ponovno stopili skupaj, če nas bo domovina klicala, saj se zavedamo, da Z JEKLENIM OKLEPOM, JEKLENIM POGUMOM IN JEKLENIMI MOŽMI – ZMAGUJEMO!
Kot pripadnik 74. OKMB pa obljubljam, da bom skupaj z vsemi svojimi sodelavci gojil in nadaljeval tisto delo, ki je bilo ustvarjeno v Šentilju leta 1991.
NAJ NE BO NIKOLI POZABLJENO!
















   

 Stražnica Šentilj po bojnem delovanju                                                     Stražnica Šentilj        

















Spominsko obeležje na mestu bojev -Šentilj 1991                                   Zajeti tanki na mejnem prehodu Šentilj




Fotografija:  Boris Pavalec