Osamosvojitev

Ida Kogej

23. 06. 2011 - Pozdravljeni v samostojni Sloveniji


UVOD

V času, ko so v Sloveniji padali mejniki na poti do osamosvojitve, sem bila urednica aktualnopolitičnih oddaj v programu v slovenščini Radia Koper. 25. junija 1991, na dan, ko je Skupščina republike Slovenije razglasila osamosvojitev, sem poročala iz Cankarjevega doma s tiskovnih konferenc predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana, obrambnega ministra Janeza Janše in notranjega ministra Igorja Bavčarja. Za prihodnji dan, 26. junij 1991, smo načrtovali jutranje poročanje z mejnih prehodov o menjavi zastav, postavitvi mejnih napisov Slovenija in še kaj.  Sama sem prevzela vodenje popoldanskega programa v živo. 

Novinarji so »šli na teren«. Pripravili smo intervjuje s starejšimi domačini v slovenski Istri. Propadala jim je že peta država po vrsti. Rodili so se v avstro-ogrski monarhiji, po 1. svetovni vojni jim je zavladala fašistična Italija, po njeni kapitulaciji leta 1943 je zasedla tudi Istro nacistična Nemčija, po koncu 2. svetovne vojne so prišli v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, se pravi anglo-ameriške zasedbene oblasti, in  junija leta 1991 so se  poslavljali od  Titove Jugoslavije. (Kraljevina SHS jih je prepustila Mussoliniju.)

Toda programski plani so bili eno, dogodki pa nekaj drugega. Kmalu po 11. uri smo prejeli sporočilo »s terena«, da je vojska (JLA) generala Popova šla iz vojašnice v Pivki. Uvodni del oddaje po 13. uri sem začela z besedami: »Pozdravljeni v samostojni Sloveniji!«  In nadaljevala z naštevanjem pripravljenih zapisov o osamosvojitveni seji skupščine Slovenije. In dalje: »Telefonsko informativno okno 066 24 888 je odprto. Skozenj lahko poveste, kaj opažate vi, kaj menite. Da si čestitamo, da si zaželimo uspešno naprej, da potolažimo morebiti preveč prestrašene. Kot rečeno: imamo izjave, imamo novinarje na terenu, ki bodo povedali, kaj se tačas dogaja, kje so konvoji, kje je vse mirno. Tudi to je danes novica, če se nič ne dogaja.« 

In se je začelo. Od pripravljenih prispevkov ni šlo v eter skoraj nič. Telefon je neprestano zvonil. Klicali so poslušalci in sporočali, kaj vidijo. Tako so postali glavni vir informacij. Tajnica Zvezda je zapisovala njihova sporočila, (tehnične možnosti, da bi jih v živo spuščali v program, še nismo imeli)  jaz pa sem jih prebirala v živo. Napisane na pisalni stroj, veliko pa kar z roko.  Z nekaterimi izmed tistih, ki so poklicali, sem se najprej sama pogovorila, zapisala, kaj pravijo, in prebrala, ali še bolje, povedala v mikrofon.  Primeri:

VIR INFORMACIJ: POSLUŠALCI

»Kot so javili očividci, je okrog 11. ure iz kasarne v Pivki krenilo 30 tankov po glavni cesti proti Prestranku in dalje proti Orehku. Vsa cesta je tako razdejana, vsi robniki so podrti, ljudje pa so do skrajnosti ogorčeni.«

»Iz tovarne Plama v Podgradu smo dobili telefonski klic ogorčenih delavcev. Ne morejo domov, ker so na cestah kolone tankov. Cesta je popolnoma razrita. Prihajajo iz kasarn generala Čada v Ilirski Bistrici.«

»Klic iz Vipave: 8 tankov je prišlo v Vipavo. Zapora na cesti je prebita

In tako dalje. Imela sem občutek, da ljudje, če že niso na cestnih zaporah, ko se goloroki postavljajo pred vojaške kolone, so pa kje za kakšnim vogalom ali grmom z daljnogledom v rokah in spremljajo, kaj se dogaja. Potem pa do prvega telefona in sporočijo na Radio Koper. Tako smo izvedeli za vsak premik in postali tudi usmerjevalec novinarskim ekipam, pa tudi ljudem, ki so se znašli na cesti in niso mogli domov. Najhuje je bilo, ko so se v hudi vročini znašli brez hrane in vode v koloni na magistralni cesti Divača–Koper, ker je bila na Črnem Kalu že od 10. ure dalje barikada. S pomočjo poslušalcev smo jih usmerjali na še odprte stranske poti, ali pa sporočali, kje se več ne da peljati. Dragocena je bila informacija, da je mogoče priti v Koper ali iz njega tudi z vlakom, vendar počasi, ker so tanki na Krasu tako poškodovali tračnice, da vozijo vlaki le še 10 km na uro. Sporočili so nam, da je mogoče potovati čez Italijo, ker jih tamkajšnji mejni organi puščajo čez mejo, tudi če nimajo potnih listov.

Težave so imeli številni dopustniki v hrvaški Istri. Množično so hoteli domov iz istrskih kampov, pa so jih hrvaški organi ustavili pri bencinski črpalki na Plovaniji, kjer so stali v dolgih kolonah. To je veliko višje in daleč stran od nadzorne točke, ki jo je na Dragonji postavilo Bavčarjevo ministrstvo za notranje zadeve, ki je bilo pristojno za postavitev novih slovenskih mejnih prehodov. Še zdaj mi ni jasno, kako so dopustniki prišli do telefonov, saj so bile zveze marsikje prekinjene. Posebej zbrano so ljudje  nadzorovali poti s Hrvaške proti Sloveniji in sporočali, kje se premikajo oziroma stojijo vojaška vozila ali kolone.

Pa tudi dogajanje na morju.
Izvedeli smo za vsak čoln, ki se je premikal v katero koli smer. Tudi ribiške barkače. Tako se nam je zgodilo, da smo kakšno razglasili za topnjačo, potem pa morali popravljati, da le ne gre za sovražno plovilo. Postalo je težko ločiti, kaj je pomembno, kaj ni. Reševala sem se z besedami, da je to pač sporočilo poslušalca, ki ga preverjamo na pristojnih naslovih. To smo tudi počeli in ugotavljali, da so sporočila poslušalcev točna. Pozneje sem izvedela, da so tako na policiji kot tudi na strani JLA, spremljali naš program in ugotavljali, kaj vemo, česa ne. Policijski načelnik je bil prav jezen, saj smo tudi »sovražniku« sporočali strateške informacije.

Takšen program je tekel tudi 27. junija. Sporočila poslušalcev so postala prav dramatična. Marsikatera poslušalka je jokala, ko je pripovedovala, kaj vidi.  Tudi v glasu poslušalcev je bilo čutiti veliko napetost in strah.  Nazadnje sem, po treh dneh dela po 12 ur in več na dan, tudi sama zapadla pod vtis dramatičnosti in s svojim glasom dodajala »olja na ogenj« splošni napetosti. Takrat smo že poročali, kateri mejni prehodi so v rokah zvezne milice in carine. Pol carinikov je odšlo, pol jih je ostalo. Imam beležke, kako so padali v roke JLA primorski mejni prehodi.

Edino odprto »okno v svet« je ostalo koprsko pristanišče. Potniška ladja Dionea je pripeljala iz Trsta, se ustavila v Kopru in nadaljevala pot v hrvaško Istro, kot da je vse po starem. Ko je prešel program v slovenščini Radia Koper v združeni »vojni« program radijskih postaj Slovenije, so tudi klici poslušalcev prešli pod nadzor in jih ni bilo mogoče posredovati v program. Med večino verodostojnih in točnih klicev so se začele pojavljati načrtovane dezinformacije.

Vendar ostaja dejstvo, da so pri nas na Primorskem odigrali v prvih dveh dneh vojne za Slovenijo pomembno informativno vlogo poslušalci. Zame še vedno neznani ljudje, verodostojni in pošteni. Pokazalo se je, da imajo nadvse radi svojo domovino Slovenijo in so zanjo pripravljati marsikaj tvegati.

Upam, da so se jim njihove sanje ob osamosvojitvi uresničile. SREČNO!