Stane Lunder

Ker bo te dni 20. obletnica vojne za Slovenijo, se mi zdi primerno, da se osebno zahvalim in iz pozabe rešim spomin na dejanje zdravnikov oz. kirurgov iz vaše bolnišnice.

Ne vem, kako se je Domovina tem ljudem (v tistem trenutku za mene junakom) zahvalila, ali če jim je dala kakršno koli priznanje. Niti nisem spremljal oz. bil seznanjen, kako se je ta zadeva končala. Mogoče bo ta zapis edino, kar jim bo dalo vsaj del zadoščenja, da so hoteli biti in da so bili na mestu, kjer so bili za Domovino nepogrešljivi.

Upam tudi, da kakšnih večjih netočnosti v tem mojem pisanju ni, čeprav sta od takrat minili že dve desetletji. Trudil sem se, da bi dogodek opisal čim bolj resnično in verodostojno. Moram vam tudi priznati, da do pred nekaj dnevi nisem niti pomislil na ta dogodek, kaj šele, da bi si predstavljal, da bom to opisoval, pojasnjeval ali komur koli poslal ...
Zato je 20. obletnica osamosvojitve  tudi primeren čas, da se take stvari zapišejo, že zaradi generacij, ki prihajajo za nami.

Dne 2. julija 1991 – na dan predvidenega napada naših enot TO-ja na vojašnice JLA – sem kot namestnik poveljnika 51. OBŠTO-ja (območni štab teritorialne obrambe  je bil lociran v stavbi občine Šiška) v naših prostorih sprejel na pogovor civilno osebo – mlajšega moškega, ki se je predstavil kot kirurg iz bližnje bolnišnice dr. Petra Držaja. Ker je bil očitno obveščen oz. seznanjen s predvidenimi borbenimi dejstvi v povezavi z vojašnico v Šentvidu, nam je kot predstavnik skupine kirurgov in zdravnikov ponudil medicinsko-kirurško pomoč za ranjene med predvideno bitko. Kot častnika štaba me je zaprosil za nasvet oz. smernice, kaj naj storijo, da bi nam bili v čim večjo pomoč  pri oskrbi ranjencev na bojišču.

V tistem trenutku mu nisem mogel dati nikakršne materialne pomoči, vojaških vozil za prevoz na kraj borbenih dejstev ali vojaške zaščite in zavarovanja oz. česar koli drugega, saj smo imeli vsa razpoložljiva sredstva in enote TO-ja že razporejene oz. na premiku proti  vojašnici Šentvid.

Navzoč ni bil niti naš načelnik sanitete iz 51. OBŠTO-ja, stotnik dr. Žižek, ki je imel druge dolžnosti in bi verjetno bolje kot jaz, ki sem po VES - u inženirec miner, znal uporabiti vso ponujeno visokostrokovno medicinsko pomoč.

Vsekakor pa ni bil, po mojem mnenju, nihče od naših vojaških sanitejcev tako visokostrokovno usposobljen kot ta ekipa vaših zdravnikov, tako da mi je bilo takoj jasno, da je njihova pomoč za nas neprecenljiva. Kaj pa to pomeni na bojišču in koliko življenj to odtehta, pa sem si tudi kot laik lahko zlahka predstavljal.

Zdravniku, čigar imena si verjetno v tisti vročici pred predvidenim krvavim spopadom niti nisem zapisal, sem lahko samo svetoval, naj si vse, vključno z vsemi materialnimi sredstvi, organizirajo sami in naj si po svoji  lastni presoji situacije na kraju samem postavijo kirurške medicinske postaje prve pomoči, ki naj bodo že zaradi njihove lastne varnosti primerno oddaljene od borbenih dejstev in obenem dovolj dosegljive za naše ranjence.

Med najinim pogovorom sem glede na njegove odzive zaznal, da je takoj popolnoma razumel situacijo, da je bil pripravljen na vse situacije in z veliko gotovostjo sem tudi pričakoval, da bo naredil vse, kar je bilo v tistih urah najboljše za izvedbo naloge, ki so si jo zdravniki sami zastavili.

Glede na že znana zgodovinska dejstva pa tistega napada na vojašnice potem  ni bilo, vendar se moram kljub temu – vsaj v svojem imenu – zahvaliti za njihovo pripravljenost in počastiti njihov pogum za to nevarno ter očitno prostovoljno odločitev.
        
Prosim vas, če lahko vsem vašim zdravnikom, ki so bili v tem udeleženi, izročite ta moj dopis – kot moje osebno priznanje za njihovo pripravljenost  po svojih močeh pomagati pri obrambi naše Domovine. Še posebej pa pozdravljam kirurga, s katerim sva takrat govorila.