Luka Knapič

Na večer razglasitve samostojne Slovenije, 25. junija 1991, si še nisem predstavljal pomembnosti te odločitve in posledic, ki lahko sledijo. Takrat sem še veliko delal na hiši in na politične dogodke nisem bil pozoren. Nisem opazil, da se v ozadju kuha nevihta. Mesec dni pred tem sem bil na vojaških vajah, kjer so nam aktivni oficirji  marsikaj povedali. Ker pa so si na vajah vedno kaj izmišljali, sem bil prepričan, da nakladajo. Tokrat so imeli prav.

Naslednji dan, 26. junija, je bil običajen dan. Ponoči se je začelo. Tanki so vdrli iz vojašnic in drveli proti pomembnim strateškim točkam. Slovenska vojska je postavila barikade na cestah, kjer so pričakovali tanke. Barikade so predstavljali tovornjaki, avtobusi in plinske jeklenke. Pi radiu so opozarjali na trenutno stanje na cestah. Odločil sem se oditi v službo. Vzel sem lado nivo za vsak slučaj, če bi se moral peljati po stranskih poteh. Do Avtomontaže v Šiški je nekako šlo, potem se je promet ustavil. Zapeljal sem se čez cesto na drugo stran in naprej proti železniški progi ter ob njej do Bežigrada. V službi smo bili zbegani. Vladala je tišina. Dveh kolegov mojih let ni bilo v slubo. Vpoklicali so jih, sem pomislil.

Nervozno smo poslušali radio. Ob dvanajstih me pokliče žena od doma in mi pove, da sem dobil poziv, naj se čim prej zglasim na mestu mobilizacije. Zdaj je šlo zares. Poslovil sem se od kolegov in se odpeljal domov. Doma sem se oblekel vojaško obleko, vzel nahrbtnik in spalno vrečo. Žena me je odpeljala do lokala Am-Am v Guncljah, kjer sem imel mobilizacijsko mesto. Poslovila sva se v upanju, da bo vse v redu.

Lokal se nahaja v pritličju. V zgornjem delu stavbe so prostori, namenjeni dejavnostim krajevne skupnosti. Tu je mrgolelo fantov naše vojaške enote. V glavnem smo se poznali z vojaških vaj iz preteklosti, nekaj pa je bilo neznanih obrazov. Organizacija naše enote (včasih se je imenovala bataljon, zdaj pa odred) je predvidevala okrog 250 ljudi. Pomislil sem, da bo huda gneča, če pridejo vsi. Nisem si predstavljal, kako se bodo stvari odvijale v resnični situaciji. Ali bomo šli takoj naprej na nov položaj ali bomo ostali? Precej fantov, ki so prihajali, je bilo že alkoholno pripravljenih na nove dogodivščine. Vladala je zmeda, tako da se nisem nič kaj dobro počutil.

Po funkciji sem bil oficir, pomočnik komandanta za zaledje, kar pomeni, da sem bil zadolžen za hrano, tehnična sredstva in orožje za celotno enoto. Količina opreme, ki jo je treba pripeljati do enote, se meri v kamionih. Pri svojem delu imam po razporedu predvidene pomočnike. V tej zmedi in stanju fantov sem bil zelo zaskrbljen, kako bomo to izvedli.

Komandant naše enote je bil vpoklican že prejšnji dan in je bil že na tekočem s položajem. Poleg tega je bil star maček in ga stvari niso toliko vrgle iz tira. Okrog petnajste ure je sklical sestanek in jaz sem dobil prve informacije in naloge. Izvedel sem naslednje: ostali bomo v Guncljah, za hrano mi ne bo treba skrbeti, le za prevoz.  Na mestnem štabu je bilo vse organizirano. Hrano naj bi vozili iz kuhinje SCT-ja na Kajuhovi cesti. Za potrebe prevozov so bili »vpoklicani« trije kombiji in dva tovornjaka. Zaledje mora kot prvo priskrbeti orožje iz skladišča. Do nadaljnjega bomo oficirji  spali v zgornjih prostorih lokala, vojaki pa v seniku in kozolcu nedaleč stran. Naša naloga bo obkoliti šentviško kasarno in skrbeti, da ne bo nihče prišel iz nje. Predvsem tanki ne. V kasarni so bili vojaki, ki so tam služili vojaški rok, in profesionalni oficirski kader JLA-ja.

No, zdaj so bile naloge določene in treba je bilo začeti. Da le ne bodo fantje preveč »fajhtni«. Eden je že težil okrog lokala. Alkoholni pritisk je bil zanj prehud. Bil je velik fant, prava gora, ničesar se mu ni bilo treba bati, videti pa je bil pa kar klavrno.  Naš zdravnik ga je vzel v roke in ga za silo umiril. Zdravnik je bil pošten fant. Vpoklicali so ga iz kliničnega centra, kjer je bil zaposlen na oddelku za opekline. Rad se je šalil. Rekel je: "Veš, za take, kot je ta, imam tabletke raznih barv. Potem pa rečem zeleno zjutraj, modro opoldne in rdečo zvečer."

Te tabletke so pa bomboni. Ta zvijača kar prime. Izbral sem nekaj znanih fantov in krenili smo s tovornjakom za Savo, kjer smo imeli skladišče orožja. Kar nekajkrat smo šli po robo, toda tokrat smo nalagali tudi strelivo. Groza, poln tovornjak granat. Če tole poči, potem bo šlo še pol Guncelj v zrak. Kot se je pozneje izkazalo, nas je bilo vseh skupaj le okoli 130. Do večera smo opremili vse fante z orožjem. Zvečer je komandant razdelil naloge dežurnim in straži za čez noč. Preostali smo se spravljali spat, kakor je kdo vedel in znal. Imel sem veliko dela in vse žimnice, ki so bile pripravljene na tleh za spanje, so že imele svoje lastnike. Ko se je hrup za silo pomiril, sem poskusil zadremati, pa ni šlo. Toliko nenadnih sprememb in dogodkov je bilo treba še premleti v glavi. Bilo je poletje. Zunaj je bilo vroče in soparno. Kot da bi vreme hotelo poudariti težo dogokov, se je ulilo kot iz škafa. Bliskalo se je kot za stavo. No, še tega nam je bilo treba. Nisem še sprejel stvarnosti, da smo se uprli svojim južnim bratom, sem pa zaslutil vzroke za to.

Jug je bil velika ovira, zavora za hiter razvoj Slovenije. Počasi me je zmanjkalo in zaspal sem. Naslednji dan okrog pete ure sem se zbudil. Okrog mene je že vrvelo. Kaj pa stranišče in umivanje? Skočim v pritličje. Pred straniščem dolga vrsta. Šel sem ven in si našel svoj grm. Na umivanje sem pozabil. Klicali so že na sestanek. Naloge, zajtrk, nato pa organizacija enote. Voznik je odhitel po hrano. Imeli smo tri mesta, kjer smo jo delili, in kar precej dela je, da se podeli en obrok celotni enoti. Organizacija je predstavljala predvsem dajanje nalog v vojaški hierarhiji od zgoraj navzdol. Zoprna in dolgočasna zadeva. Dopoldne sem si ogledal mesta, kjer so bile nastanjene nižje enote. Prvo je bil senik na bližnji kmetiji. Drugi je bil kozolec z malo stajo in zaklenjenim delom za orodje. Stal je ob cesti nasproti vrstnih hiš, kakih 200 m od lokala Am-Am. Pod kozolcem je bilo polno praznih zabojev od orožja. Vojaki so se potikali okoli kozolca. Tu so bili v glavnem vojaki, ki so bili dodeljeni zaledju.


Na verandi vrstne hiše nasproti kozolca je ob mizi sedelo nekaj vojakov in pilo kavo. Starejša gospa jim jo je točila. Prišel sem bliže in ponudila jo je tudi meni. Fantje so bili že kar domači. No, sem pomislil, hitro so se zagrebli. Gospa je bila vdova. Tudi njo je skrbela situacija. S svojo ustrežljivostjo je želela nekaj dobrega narediti za vojsko. Ko sem nekaj dni pozneje pojamral, da imam strgane nogavice, mi je dala nogavice svojega pokojnega moža. Bile so zelo kakovostne. Še danes imam en par. V zahvalo sem ji pozneje, ko je bilo vse mimo, prinesel bombonjero in kilogram kave. Po kavici smo poskušali napraviti nekaj reda pod kozolcem. Preveč mi ni uspevalo. Prišel je kmet in odklenil del kozolca, kjer je bilo orodje. Ko sem prišel bližje, sem v njem spoznal nekdanjega sodelavca iz tovarne SKIP. Ime mu je bilo Vinko Pirš. Pozdravila sva se in povedal mi je, da je dal kozolec vojski na razpolago za namestitev. Povabil me je, naj se oglasim pri njem doma nedaleč stran. Bil sem nekajkrat pri njem. Imel je dve lepi prijazni novofundlanki. Vrnil sem se v lokal Am-Am.

Bilo je polno malih nalog, ki jih je bilo treba opraviti, zdaj se jih ne spomnim več. Vem samo, da mi je vseskozi primanjkovalo časa. Pozneje sem se našel in si izposodil kolo od bližnjih stanovalcev, da sem imel vsaj svoj prevoz. Neverjetno, kako so občani sodelovali z nami. Javila se je gospa in povedala, da je medicinska sestra v pokoju. Dala je svoj naslov in se ponudila za pomoč  v primeru kakšnih hujših reči. V zgornjih prostorih lokala je bila sejna soba. Od približno 40 stolov jih je bila vsaj polovica majavih in komaj uporabnih. Ko smo pojamrali nekemu občanu za stole, so se kar naenkrat pojavili trije mizarji, oče in dva sinova. V dveh urah so bili vsi stoli popravljeni. Vse krajše poti je za oficirje opravljal fant iz soseščine. Prijel se ga je naziv kurir. Imel je starega hrošča z luknjo v izpušnem loncu. Že na daleč se je slišalo njegov ropot. Ko je prihajal, smo rekli: »Aha, helikopter prihaja.« Malo pred poldnevom je začelo res ropotati. Stekli smo ven iz lokala. Izza hriba sta zelo nizko preletela dva velika transportna helikopterja. Pa se ja ni že začelo? Stisnil sem puško in se skril za drevo.

Letela sta počasi, se še malo spustila, nato oddajila. Pozneje sem izvedel, da sta pripeljala nove oficirje v šentviško vojašnico. Popoldne je minilo v delu. Pojavili so se problemi z obremenitvijo okolja zaradi tolikšnega števila ljudi na enem mestu. Moji pomočniki vodje oddelkov mi do tedaj niso bili preveč v pomoč. Pojamral sem jim, da želim njihovo pomoč, kar me bo drugače od dela zvilo. Na pobudo zdravnika smo sklenili, da naslednji dan pripravimo jamo za WC in odpadke. Ves čas je bil v lokalu prižgan televizor. Bili smo na tekočem z dogodki. Grozeči prenosi govorov politikov in generalov iz Beograda so nam nagnali strah v kosti.


Prestrašene mame vojakov, ki so služili redni vojaški rok po Sloveniji, so protestirale pred skupščino v Beogradu. Dogodki v Sloveniji so se hitro odvijali, situacija se je zaostrovala. Nevarnost vdora tankov iz kasarne je bila velika. Tanki gotovo ne bi pazili na ovire, porušili bi vse pred seboj. S tem, da bi prišli na določeno strateško mesto, bi dosegli svoj namen. Ko bi enkrat dosegli položaje, bi jih bilo še težje uničiti. Komandant enote je hodil po vojaške napotke v Ljubljano na mestni štab. Določili so obrambno črto pred napadom iz vojašnice. Načrt je bil sledeč: del enote je zasedel položaje ob gorenjski progi nasproti vojašnice, to je tam, kjer je bila Kurivoprodaja. Ta enota naj bi prestregla vojake, če bi prišli iz vojašnice. Drugi del (protioklepna enota) je zavzel položaj na dvorišče stavbe nasproti avtobusne postaje v Šentvidu. Z dvorišča se je lepo videlo na cesto proti šentviški cerkvi. To je bila najverjetnejša pot oklepnikov. Na dvorišču so imeli fantje okrog šest protioklepnih breztrzajnih kosov orožja. Če vojak zadene s takim orožjem tank, potem se temu in posadki slabo piše.

Če pa uspe tanku prvemu ustreliti, potem naokoli seje grom in pekel. Tretji del enote je bil razporejen vzdolž Celovške ceste do Turbo inštituta. Bili so v gozdu približno 50 metrov nad jaso. Če drugi enoti pri cerkvi ne bi uspelo, bi tanke ves čas vožnje po cesti proti gostilni Jelen obstreljevala tretja enota. Od Celovške ceste nekaj metrov pred avtobusnim obračališčem vodi majhna pot naravnost v gozd. Ob poti je nekaj dreves in grmovja. Nekje na sredi poti med Celovško cesto in gozdom je bil skrit breztrzajni protioklepni top. Meril je na cesto proti mestu. Tudi ta top bi lahko ustavil bližajoči se tank. Imel je nalogo streljati samo enkrat. Zaradi izpostavljenosti je bilo dogovorjeno, da posadka po prvem strelu zbeži na varno v gozd in pusti top na svojem mestu. Ker pa top na tako razdaljo dobro zadene, bi bila možnost za uspeh velika. Če bi bilo kar koli narobe, je bil predviden umik enot na Katarino. Na jasi zraven kozolca, kjer so spali vojaki, so postavili dva minometa. Od tam naj bi streljala na kasarno. Prišla sta celo dva aktivna oficirja iz občine, ki sta pomagala nameriti orožje. Eden izmed njiju je imel za pasom pravi ameriški revolver kolt. Fantje so ga gledali, kot da je James Bond. Minomete je bilo treba dobro nameriti, da ne bi pri streljanju mine letele po civilnih objektih. Prav spomnim se, kako se je bal komandir oddelka minometov. Bil je ves iz sebe, ko je samo pomislil na to, da bi mina letela še kam drugam kot na kasarno.

Ta odgovornost ga je čisto potrla in ves zelen je hodil naokrog. Za nočno opazovanje dogajanja okrog kasarne je bil določen fant v civilu. Ponoči je čepel v zvoniku šentviške cerkve. Pri opazovanju si je pomagal z nočnogledom in oddajnikom. In tako so se enote razporedile. Čeprav je bilo vojske veliko, so bile enote neopažene. Mimoidoči se sploh niso zavedali, da so dobrih sto metrov stran položaji in da lahko vsak trenutek zaropota. Kdor bi bil tisti trenutek na cesti, bi bil lahko ob glavo. Pozneje sem izvedel, da nismo edini, ki smo oblegali kasarno. Bili smo samo zahodni del obrambe. Šišenski odred je varoval južni del kasarne, bežigrajski vzhodnega in medvoški severnega. Težko bi bilo tistim v kasarni, če bi prišlo do streljanja, poleg tega bi jim hitro zmanjkalo hrane.


Dokler bi bil mir, bi ob jutrih v kasarno še lahko vozili hrano. Delitev naše hrane smo priredili novi situaciji. Hrano smo pripeljali zadaj za Turbo inštitutom, vojaki pa so prihajali v skupinah ponjo. Hrana se je delila v porcije, ki so jih imeli vojaki pri sebi. To je bila posoda s pokrovom, v kateri sta bila čutarica in pribor. Ko si zadevo razstavil, si dobil čutarico, dve posodi in kozarček. Nekajkrat sem šel iskat hrano tudi jaz. Vozil sem kombi renault traffic, v katerem so bile prazne posode. V SCT-ju so mi jih samo zamenjali s polnimi. Ker je bilo v tanku bolj malo nafte, sem komandirja vprašal, kaj zdaj. Odgovoril mi je, da je gorivo za vojsko zastonj. In res, ko sem na črpalki v Dravljah napolnil tank, mi je uslužbenec pomolil pod nos zvezek, v katerega sem se podpisal, in stvar je bila urejena. No, tole bi se pa v civilnem življenju zelo dobro obneslo. Dobra volja z nabavo nafte je kmalu minila. Objavili so sestrelitev helikopterja v Rožni dolini, streljanje v Domžalah, na Brniku, na Medvedjeku, na meji v Gornji Radgoni in Šentilju. Napetost je rastla.

Izgubil sem občutek za čas. Vsi smo bili utrujeni. Ceste so bile prazne. Vladala je moreča tišina. Enota, ki je bila razporejena ob Celovški cesti, je spala pod milim nebom. Kljub poletju je bilo zjutraj vlažno. Vojaki so bili vsako jutro premraženi. Če bo to še dolgo trajalo brez akcije, bodo vsi zboleli. Proti večeru, mislim, da četrtega dne, sva šla s kolegom do enote pri Kurivoprodaji. Šla naj bi po neka navodila, ko izvemo po radiu, da se vozi po cesti avto, iz katerega nekdo strelja. Nahajal naj bi se nekje v severnem delu Ljubljane.
V strahu sem snel puško z rame in jo držal v roki za vsak primer. Ko sva se vračala nazaj proti Guncljam, malo naprej od Skipa, nama pripelje iz Guncelj nasproti BMW. Tedaj s Celovške ceste pridrvi s polno hitrostjo čez zelenico vojaški džip in zapre pot BMW-ju. Iz njega sta skočila dva specialca, odprla vrata avtomobila in izvlekla voznika ven. Pregledala sta ga in ga spustila naprej. Midva s kolegom pa vse to gledava iz bližine. Hvala bogu, da naju ni zgrabila panika. Prvič sem videl tako akcijo v živo, ne na TV-ju. Očitno je bila ta akcija v zvezi s tipom, ki je streljal iz avta. Malo pozneje so ga ujeli pri Smeltu za Bežigradom, kjer je po streljanju izkrvavel. Naslednji dan popoldne smo dobili obvestilo, da naj bi prišlo do vdora iz kasarne.

Drveli smo na vso moč na linijo ob Celovški cesti. Izbral sem si zasilno kritje, izklopil varovalo na puški in se pripravil. Kar bo, pa bo. Srce mi je tako razbijalo, da je puška kar opletala sem ter tja. Nenadoma se po cesti pripelje vojaški avto in dve vojaški rešilni vozili proti Ljubljani. Zavili so proti cerkvi in naprej proti vojašnici. Nato je bilo vse spet normalno. Čez čas je prišlo obvestilo, da je nevarnost mimo in vrnili smo se v Gunclje. Stalna bojazen in psihična napetost sta nam krepko načeli živce. Enega vojaka so odpeljali, kar izginil je, ker psihično ni zdržal.
Dela je bilo toliko, da se sploh nisem utegnil predstaviti svoji skupini vojakov. Tretji večer me je eden mojih vojakov vprašal, kdo sploh sem. Opala, to bo pa treba popraviti. Naslednje juto sem postrojil svojo vojsko in jih vprašal, ali vedo, kdo in kaj sem. Iz vrste se je zaslišalo nerazločno mrmranje. Nato sem se predstavil in predstavil tudi vodje oddelkov. Skelnil sem, da bom od zdaj naprej spal pri vojski pod kozolcem. Izbral sem si prostor in tja prinesel svoj nahrbtnik. Na srečo je bilo vreme lepo, tako da sem pravzparav spal pod milim nebom.

Zvečer sem se namazal z autanom, zlezel v spalno vrečo in zaspal. Oblečen sem bil v uniformo, ki sem jo imel doma. Bila je zimska, debela. Stalno mi je bilo vroče. Poleg tega sem imel še dolge spodnje hlače, da me ne bi pikalo v noge. Ko pa je bilo 30 stopinj vročine, sem raje potrpel pikanje in bil samo v kratkih spodnjicah. Ponoči je bilo vlažno in hladno. Nekaj vojakov je zato spalo kar pri dveh kravah v staji. Nekaj dni pozneje sem opazil v naši skupini nov obraz. Fanta nisem poznal. Izmed naših mi nihče ni povedal zanj. Ni bil glasen. Bolj pritajeno se je vedel. Vprašal sem ga, od kod se je vzel in kaj počne pri nas. Povedal je, da ima brata v naši skupini in da je ušel iz jugovojske, ki jo je služil v Ilirski Bistrici. Ko se je javil na mestni štab, so ga poslali k nam, da ga slučajno ne bi našla njihova vojaška policija. Povedal je še, da so ušli v skupini in se pozneje razkropili. V naši enoti je bil tudi vojak, ki je bil ves čas zamorjen. Kar dolgo časa smo potrebovali, da smo izvlekli iz njega, kaj ga teži. V šentviški kasarni je imel očeta, kjer je bil zaposlen kot vzdrževalec orožja. Oče ni smel domov, sina pa je skrbelo, ali se bo začelo obstreljevanje kasarne. Ta vojak je bil doma iz Šentvida. Njegova mama je bila na obisku v kasarni in povedala, da imajo tudi tam živčno vojno. 


Med vojaki so bili tudi kmetje. Doma so imeli živino, za katero je bilo treba skrbeti. Dvema, ki nista imela doma pomoči, so dovolili vsako popoldne oditi domov za nekaj ur. Vsak je imel svojo zgodbo. Odkar sem spal pod kozolcem, se je odnos vojakov do mene precej izboljšal. Popivanje nekaterih vojakov pa se je kar nadaljevalo. Kar izginevali so po gostilnah. Nekateri niso zdržali psihičnega pritiska in so zato pili, drugi pa zato, ker so na vojaških vajah vedno pili in so tudi zdaj. Pomislil sem, kaj bi bilo, če bi začelo pokati. Po obnašanju vojakov lahko z gotovostjo trdim, da bi nas bila takoj tretjina manj. Glavni problem se mi je zdel tovornjak s strelivom. Tovornjak je moral biti varovan, ni pa smel biti preblizu kozolca. Najbolj me je bilo strah, ko je priletelo letalo, ki je bombardiralo oddajnik na Krvavcu. Strah me je bilo, da bo streljal na tovornjak. Tega smo spravili na rob jase ob gozdu, kakih 70 metrov stran od kozolca. Vojaki, ki so bili zadolženi za varovanje, so večkrat podnevi ušli v gostilno.

Kot nalašč je komandant prišel takrat naokrog. Bil je ogenj v strehi, slišal sem jih, da je bilo joj. Potem smo sklenili, da bo tovornjak v bližnjem gozdu. Postavljena bo prava straža in se menjavala na dve uri. Ta organizacija je bila kar v redu. Ponoči pa so bili problemi.  V tem delu gozda je bilo polno zajcev in srn. Vsaka straža je bila po dveh urah na smrt prestrašena, ker je ves čas šumelo v gozdu. Rešitev smo izvedli tako, da smo na zaboje s strelivom natresli slamo. Celotna nočna straža je spala na slami v tovornjaku, po dva pa sta stražila.

Neko popoldne, ko sva s kolegom pripeljala kosilo k Turbo inštitutu, sva se malo sprehodila navzgor po hribu. Naenkrat zagledava moškega v civilu z vrečko v rokah. Le kaj ta počne naši enoti za hrbtom? Za gobe še ni bil čas. Na hitro sva se zmenila. Jaz sem se potuhnil za breg in pripravil pištolo. Kolega je ustavil človeka. Imej je južnaški naglas. Pregledal je vrečko in ga odpeljal k našemu varnostniku. Ta ga je odpeljal naprej na občinski štab na zaslišanje. Kakor koli že, če bi ta moški poskušal kolegu kaj narediti, se zanj ne bi dobro končalo. Za nekaj dni je naš odred poslal dva oddelka na stražo drugam. En oddelek je stražil most čez Savo na Zbiljah, drugi pa je stražil ribogojnico vzhodno od Šmarne gore. Imena ne vem, vem samo to, da niso bile Gameljne.  Zadnji dan straže je en vojak prinesel dve vrečki postrvi.

Kupili smo dve gajbi piva, vzeli posodo in pribor ter se spravili na jaso blizu tovornjaka s strelivom. Zakurili smo ogenj in imeli prekrasno večerjo. Sicer pa je bilo hrane v izobilju in dobra je bila. Kot sem pravilno ocenil ob prihodu, nas je bila po številu vojakov samo polovica normalne sestave, hrane pa smo dobivali, kot bi bili kompletni. Ostajali so celi kupi dobre hrane. Meni je bilo najbolj žal zrezkov, s katerimi smo se obmetavali. Še sosedov pes je bil tako sit, da je tretji zrezek začel zakopavati na njivi. Ostanke hrane smo ponudili kmetom kot pomije za živino. Bili so kar abonirani pri nas. Po hrano so hodili s presenetljivo čisto posodo.


Za Jugoslavijo smo bili mi odpadniki. Imeli smo uniforme JLA-ja, s katerih smo sneli vse oznake in našitke. V Slovenski vojski so se tega zavedali, zato so se potrudili, da smo po tednu dni dobili značke – grbe za na kape. Značke so bile zelo lepe. Ko si si jo nadel, si bil pravi vojak. Nič čudnega, da je bil velik naval na značke. Vsak je hotel eno nesti še domov. Pa ni šlo. Da ne bi bilo zlorab, smo dobili točno toliko značk, kolikor nas je bilo. Obljubljali pa so nam tudi nove poletne uniforme.

Čistoča je bila poseben problem. Po nekaj dneh sem smrdel kot kuga. Klošarji bi me takoj vzeli za svojega. Zmenil sem se z ženo, da mi je vsakih nekaj dni prinesla sveže perilo. Večina fantov je bila blizu doma in jim to ni bilo težko. Nekateri so tudi noč preživeli doma. Tudi jaz sem želel domov. Samo kako bi prišel domov, ne da bi me pogrešali? Brez pomoči ni šlo. Zmenila sva se s kolegom. Ko bo šel on domov, bom jaz opravljal njegova dela in ga obveščal, če bo kaj narobe. Enako bo on skrbel zame. Dobra poteza.
Zvečer po približno tednu dni sem vzel kolo in se prek Stanežič in Medenskega hriba odpeljal domov. Bal sem se iti po glavni cesti, ker nisem vedel, kakšno je stanje ponoči. Skozi gozd sem po znani poti porinil kolo do doma. Doma pa presenečenje. Navzel sem se tujega vonja in Runo me ni spoznal. Tulil je kot za stavo. Ko sem ga želel pobožati, je ušel za drvarnico in še kar lajal. Tolažil sem ga in počasi me je spoznal. Nočitev doma je bila pravi luksuz. Ko bi se le stvari umirile. Zdaj sem se šele zavedal, kaj pomeni mir.


Zjutraj sem zgodaj vstal. Po cesti sem se odpeljal v Gunclje. Ljudje, ki sem jih srečeval med potjo, so me čudno gledali. Ali je naš ali njihov? Pa kar na kolesu. Takrat še nisem imel značke na kapi. V Guncljah je bilo vse v redu. S prijateljem sva sklenila, da bo ta naveza še trajala. Doma sem bil še dvakrat, vendar samo podnevi. Nekega popoldneva je bilo precej mirno. S kolegom Miho, ki je bil voznik tovornjaka, sva se odločila, da greva pogledat pot na Katarino. Za primer, če bo treba na hitro bežati. Odpeljala sva se po dolini Golega Brda in čez Dobje na Katarino. Ugotovila sva, da ta pot ni primerna. Prestrma je. Tovornjak je imel premalo moči. Prazen je prišel gor, poln opreme pa ne bi zmogel. To je pomenilo, da bi morali na Katarino po Ločnici ali čez Podutik. To bi bila zelo izpostavljena pot. Na Katarini sva si ogledala skedenj, kjer bi se vojska lahko namestila. Vračala sva se proti Toškem Čelu.
Mimogrede sva se ustavila pri ženi doma na Gaberjah. Domači so bili presenečeni. Malo smo pokramljali, spila sva pivo in se poslovila. Ustavila sva se tudi pri tanku, ki se je zvrnil po bregu na prvi dan vojne. Neverjetno, kaj naredi z drevjem drseči tank. Drevesa so bila pokošena in sredi gozda je nastala jasa. Okrog tanka je bilo polno firbcev. Po tem, kako je bil tank že oskubljen, sem začel kar verjeti vsem govoricam o tem, kako ga ropajo. Ko sva šla naprej, sva videla na mestu, kjer se cesta s Toškega Čela priključi na glavno cesto za Podutik, popolnoma uničen avtobus mestnega prometa. Zastavil je pot tanku, ta pa ga je zmlel.

Ko sva se vrnila v Gunclje, mi je bilo težko. S prijetnega izleta in obiska pri domačih spet nazaj v kruto realnost. Dnevi so se vlekli. Občutek sem imel, da sem že mesec dni v vojski. Kdaj se bo kaj zgodilo?

Na višji ravni so tekla pogajanja. Od politikov do posameznih enot. Cilj enot, ki so oblegale kasarne po Sloveniji, je bil pripraviti te do vdaje oziroma predaje orožja in nikakor dovoliti vojski izhoda, in sicer na čim mirnejši način. Ponekod to ni šlo gladko. Naš komandant je hodil na pogajanje v neko hišo zraven kasarne. Mislim, da je bila v tej hiši poštna telefonska centrala, tako da so vzpostavili zvezo s komandantom kasarne. Pri pogajanjih so bili uspešni. Enkrat je celo kazalo, da se bo zgodila vdaja. JLA je hitro zamenjal svoje pogajalce, če se ne motim, tudi komandanta kasarne. Več o pogajanjih ne vem.

Negotovost in napetost sta dražili vojake. Popivanja je bilo vse več. Domačini so bili siti nemirnih vojakov. Preveč so izkoriščali gostoljubje. Gunclje niso bile kraj za tako množico ljudi. Na sestanku je komandant rekel, naj se grem razgledat za kakim novim prostorom za nastanitev moje skupine v Stanežiče. S kolegom sva šla v Stanežiče, vas, oddaljeno približno kilometer severneje, in gledala ter spraševala domačine za skednje in kozolce. Imela sva veliko srečo. Neki domačin je povedal, da je na koncu vasi zapuščena kmečka hiša s skednjem. Šla sva tja in ugotovila, da je hiša dobro ohranjena z idealno lego za skupino hrupnih vojakov. In tako smo se po približno osmih dneh bivanja v Guncljah preselili. Nasproti hiše je bil gozdiček, v katerega smo skrili tovornjak s strelivom. V hipu je bilo dovolj prostora za vse nas. Vse instalacije so delovale, le kanalizacija je bila speljana neposredno na vrt.

Po kosilu so šli eni ležat, drugi so se razkropili po gostilnah. Tedaj je na vzhodu strahovito počilo. To je morala biti granata. V desetih minutah so bili vsi vojaki nazaj. Kako so bili naenkrat pridni. Naslednji dan smo izvedeli tragično novico. V telovadnici v Vižmarjah, kjer je imela neka druga enota orožje, se je vojak igral s protitankovskim ročnim metalcem in ga sprožil.


Eden vojakov je od doma prinesel televizor in videorekorder. Fantje so zvečer čepeli v hiši in navdušeno gledali pornofilme. Vsaj potepali se niso okoli. Ker nismo bili v bližini drugih enot, nismo bili toliko na udaru. Imeli smo mir. En vojak je pa pil in pil. Bil je nervozen. V tej živčnosti se je spravil na drugega vojaka, sicer umirjenega in treznega, in ga ves čas po malem moril. To ni bila običajna zafrkancija, ki vlada med fanti. Prišlo je tako daleč, da mu je začel groziti s pištolo. Zvečer, ko je bil že precej nacejen, je v gozdičku pomotoma ustrelil v tla.
V tišini na tem koncu je počilo kot bomba. Prileteli so ljudje in spraševali, kaj je zdaj to. Vsem je bilo nerodno. Kolega je za silo umiril vinjenega vojaka in počasi se je vrvež umiril (poglej pripis). Naslednji dan sem komandirju povedal, kaj se je zgodilo. 11. julija zjutraj je prišel ukaz iz mesta, da se poveljstvo naše enote seli iz Guncelj v gasilski dom v Stanežičah. Dom je bil prostoren in kot nalašč za nas. Ko so vsi prenesli stvari in opremo v gasilski dom, je komandant sklical sestanke za oficirje.

Povedal je, da je situacija zelo resna in da bomo tu vsaj še tri tedne. V dvorani  so se zaslišali zgroženi vzdihi. Eden izmed oficirjev je rekel: »Saj se bomo v tem času postrelili med seboj.« Očitno so imeli v vseh oddelkih težave z nervoznimi in opitimi vojaki. Po sestanku smo se vrnili na svoja mesta. Ker ni bilo videti, da se bomo kmalu vrnili domov, sem se odločil iti popoldne domov. S prijateljem, s katerim sva se menjavala pri odhodih domov, sem se zmenil, saj sem bil zdaj jaz na vrsti. Doma je bilo lepo, a misel, da se bom moral vrniti, mi ni dala miru. Spet sem se zavedel, kakšna vrednota sta mir in svoboda. Pred to situacijo na to sploh ne pomisliš. Zdi se ti samoumevno.  Z ženo sva šla na sprehod in za silo sem se umiril.

Sklenil sem se vrniti ob desetih zvečer. Ob devetih pa zazvoni telefon. Pa ja ni spet kaj narobe? Na drugi strani je bil moj kolega in vpil: »Luka spustili so nas domov. Hitro pridi, da razdolžimo orožje.« Hura, saj to ni res. Taka sprememba v enem dnevu. Takoj sem skočil v avto in se odpeljal v Stanežiče. Tam ni bilo nikogar več. Odpeljem se še do Guncelj. Tudi tam ni bilo več vojske. Le zdravnik je pakiral zdravstveno opremo v avto. Povedal mi je, da je vojska v Iskri v Pržanu, kjer bomo predali orožje. Poslovila sva se, dal mi je roko in rekel: »Luka, mislil sem, da se nikoli več ne vrnemo.«

Oddrvim v Pržan. Tam je bila predaja orožja na pol gotova. Vse je šlo zelo hitro. Nobenega popisovanja orožja. Samo razlagali smo robo s tovornjakov na tla, neki delavci v civilu pa so odnašali orožje v skladišče. Na običajnih orožnih vajah je bilo razdolževanje oz. predaja orožja eno samo neskončno štetje in popisovanje, ki je običajno trajalo ves dan.

Domov sem odšel med zadnjimi. Doma sem takoj odprl steklenico in si privoščil sprostitev. Še dolgo časa so me ponoči preganjale moreče snaje. Situacija se je počasi uredila. Naprej vsi vemo, kako je bilo. Slovenija se je osamosvojila. In ko pomislim nazaj, lahko rečem: Izplačalo se je.

P.S. Ta vojak ob vrnitvi domov ni vrnil pištole. Približno čez mesec dni je z njo ustrelil nekega drugega kolega iz naše enote v glavo in ga ubil. Septembra smo bili spet vpoklicani. Tokrat smo bili v nastanitvenem centru na Šmartinski cesti, vojska pa je stražila strateške objekte po vsej Ljubljani. Takrat je vojaška policija prišla ponj in od tedaj ga nisem več videl.