Tanja Starič

V tistih vročih dneh konec junija in v začetku julija 1991 je bila Ljubljana center sveta. Nikoli prej in nikoli pozneje ni toliko svetovnih medijev svojih ekip poslalo v Slovenijo. Prišli so nekaj dni pred svečano razglasitvijo samostojnosti na ljubljanskem Trgu republike pred slovensko skupščino. Približno takrat, ko je ameriški državni sekretar James Baker v Beogradu na vprašanje Jurija Gustinčiča, ali bodo ZDA priznale Slovenijo, odgovoril gladko: "Ne, ne bomo!"

To je bilo le eno izmed zloveščih znamenj, da se odhod najbolj uporne republike iz Jugoslavije, ne bo končal mirno. Zame je bilo burno zgodovinsko dogajanje v prvi vrsti neponovljiv profesionalni izziv. Večino tega, kar znam, sem se naučila takrat. Veščin (zlasti) televizijskega poročanja, pa tudi vodenja zahtevnejših oddaj, improvizacije, hitrosti, natančnosti. V spominu so mi, seveda, ostale predvsem napake in zadrege; a ko sem pred leti ob deseti obletnici osamosvojitve pregledovala arhiv TV Slovenija, jih nisem našla veliko. Ne svojih, še manj tistih, ki bi jih zagrešili moji kolegi.

Na večer proslave osamosvojitve pred slovensko skupščino sem se dvakrat vklapljala v živo s Trga republike v Dnevnik in se zaman trudila, da me neponovljiva vznesenost množice ne bi odnesla v patetiko. Po dolgi noči slavja pa sem se skupaj s Slovenijo prebudila v - vojno. Nacionalna RTV je bila, brez vsakega dvoma, eden izmed tvorcev slovenske osamosvojitve. V pisarni odgovornega urednika informativnega programa TV Slovenija visi priznanje za zasluge, ki ga je to uredništvo dobilo za svoje vlogo med desetdnevno vojno. Šele veliko let pozneje, ko sem tudi sama nekaj let delala v tej pisarni, sem v celoti razumela, kako strahovito zahteven projekt v organizacijskem, tehničnem, kadrovskem in seveda vsebinskem smislu je takrat izpeljala nacionalna Televizija.

Na to, da je bilo proslavljanje osamosvojitve v resnici šele začetek, je bila tudi zelo dobro pripravljena. Sama seveda takrat nisem v celoti razumela zapletenega mehanizma, ki je poganjal ure in ure programa v živo. Sem pa bila del velike ekipe, ki je z veliko vznesenostjo, v kritičnih trenutkih tudi sicer značilni za ljudi, zaposlene na nacionalni RTV, vse dni slovenske vojne preživela v službi. Vse dopisniške ekipe po Sloveniji so bile na terenu od prvih ur, ko so iz vojašnic proti mejnim prehodom in letališčem krenili oklepniki. Kandidatov za poročanje iz bojišč, zaklonišč, tudi znamenitih tiskovnih konferenc v Cankarjevem domu, je bilo več kot dovolj, čeprav so na Brniku že v prvih dneh vojne ubili avstrijska novinarja in so na Medvedjeku kamere snemale grozljive prizore razdejanja po bombnih napadih.

Stavba RTV-ja je sodila med strateške objekte in je bila zato potencialno ena prvih tarč napadov. Vojska je najprej bombardirala in uničevala prav oddajnike RTV-ja. Kljub temu med alarmi "informativci" večinoma nismo hoteli v zaklonišča. Program je tekel nemoteno, pa čeprav je bila večina prebivalcev prestolnice skrita v kleteh. Nič drugače kot na Televiziji ni bilo na drugi strani ceste, kjer je nacionalni Radio prav v tistih dneh začenjal celodnevni informativni program.

Prve dni vojne so me pošiljali v Cankarjev dom. Tam je na znamenitih tiskovnih konferencah blestel Jelko Kacin in skupaj s celotnim političnim vrhom Slovenije dobival medijsko vojno. Pred spremembo sistema konec osemdesetih sem sicer pogosto spremljala politično dogajanje v drugih republikah nekdaj skupne države. Tako sem že na začetku svoje novinarske poti večkrat intervjuvala, denimo, Franja Tuđmana v Zagrebu, Vuka Draškovića v Beogradu in Radovana Karadžića v Sarajevu.

Tudi med slovensko vojno so me zato poslali v Zagreb, ki sem ga že dobro poznala. Tam je bilo poveljstvo 5. armadnega območja, kamor je takrat sodila tudi Slovenija. V hrvaški prestolnici sem nato s prekinitvami ostala še skoraj celo leto. Šele po tem, ko so naju s snemalcem nekoč zajeli srbski vojaki, opremljena z oznakami hrvaškega ministrstva za informiranja in s slovenskimi napisi na avtomobilu, sem končala svoje poročanje z vojnih območij. Vsega je bilo preveč; večne nervoze in stresa pri pripravljanju prispevkov za TV Dnevnik v zadnjem trenutku, pa tudi elementarnega sočutja, žalosti in strahu. Še preden se je razpad Jugoslavije v BiH-u sprevrgel v največje klanje v Evropi po drugi svetovni vojni, sem se zato vrnila v Ljubljano. Ki od takrat, na srečo, nikoli več ni bila medijski center sveta.

Foto: Stane Sršen