Osamosvojitev

Drago Balažič

21. 06. 2011 - Radio še vedno najhitrejši medij


Zakaj za vraga si ne delam zapiskov, zakaj ne pišem dnevnika, se spet očitajoče sprašujem te dni. Pa ne zato, ker bi me dajala kakšna huda želja po pisanju spominov, pač pa zato, da mi ob priložnostih, kot je ta, ne bi bilo treba brskati po dokaj luknjičastem spominu.

In da mi ne bi nad glavo visela grožnja, da se bom zaradi kakšne luknje v svoji spominski kartici osmešil. Je že res, da ima vsak pravico videti zgodovino in svojo vlogo v njej na svoj način, ampak vendarle ne bi rad, da bi se kdo ob mojih spominih nasmihal, tako kot se sam včasih nasmiham ob nekaterih zgodbah, ki jih slišim ali berem te dni in se – čudim.


In ker nisem pisal dnevnika ali si delal zapiskov, se zdaj lahko zanesem le na slike in sličice, naložene nekje na mojem »memory cardu«, ne da bi pri tem natančno vedel, koliko so te slike res pravi odraz takratnega dogajanja, koliko pa samo nekakšen odsev zelo osebnega videnja in doživljanja nekih dogodkov.


Ena takih sličic je osupel obraz dežurnega nočnega novinarja v radijskih poročilih, ko nam je nekaj novinarjem in urednikom Informativnega programa sredi noči prišel povedat o klicih več poslušalcev iz okolice Vrhnike, ki so nam poročali o hrupu tankov iz tamkajšnje vojašnice, očitno namenjenih proti Ljubljani.
Nekaj članov ekipe, ki je skrbela za prenos osrednje slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti, se nas je po proslavi zadržalo na Radiu, kjer smo nazdravili rojstvu države in uspešno izpeljanemu prenosu ter slavnostnemu večernemu programu.

Kot da bi slutili, da se bo tisto noč nekaj zgodilo, nas je večina vztrajala na Radiu še dolgo v noč. Del te sličice so tudi naši osupli obrazi, saj prvi hip nismo bili povsem prepričani, ali govori resno ali nas zafrkava. Potem se je začel »ples«: telefoniranja na vse konce in kraje, preverjanja, klicanje sodelavcev, organiziranje novinarskih in tehničnih ekip itn.


Slika, ki se na to navezuje, so številni radijci, ki so se sredi noči znašli «v službi«. Kar prihajali so in prihajali. Nekaj je bilo novinarjev in tehnikov, ki so spremljali burno popoldansko in večerno  dogajanje v parlamentu in pred njim, še več je bilo takih, ki so bili na slavnosti ali nekje v bližini in so potem v lokalih, ki so ostali odprti pozno v noč, nazdravili razglasitvi samostojnosti. Ko so se želeli odpraviti domov, pa so ugotovili, da so nekatere pomembne ceste v mestu zaprte in da se nekaj dogaja. Prišli so v službo, kjer smo jih skoraj vse takoj vključili v delo …


Nikoli več najbrž ne bomo priča takemu vzdušju, kakršno je bilo takrat po radijskih hodnikih, pisarnah in studiih. Nič ni bilo težko, nikomur ni bilo »izpod časti« poprijeti za kakšno delo, ki sicer ni sodilo v njegov delokrog. Včasih je bilo treba koga na silo poditi domov, da se je odpočil in nabral novih moči.
Spomnim se, da nekaterih ljudi ni bilo mogoče prepričati, da bi odšli v klet, ko je bil sprožen alarm za nevarnost zračnega napada, saj je bila prav takrat na sporedu informativna oddaja, ki bi bila brez njihovega sodelovanja močno okrnjena ali je celo niti ne bi bilo. Pred seboj imam sliko na moč skrivnostne ekipe, ki je pripravljala rezervne lokacije za oddajanje v primeru, če bi bilo oddajanje iz stavbe na Tavčarjevi onemogočeno.


Na eni izmed slik je naš kolega, ki je bil sicer kot obramboslovec zadolžen za reševanje »strokovnih« vprašanj glede našega poročanja in za odnose z obrambnimi strukturami, kako si je v eni izmed pisarn uredil začasno »sobico z improviziranim ležiščem«. V vrsto je zložil nekaj stolov, prek njih pogrnil spalno vrečo, si dal pod glavo kako debelejše oblačilo in takole oddremal kako urico ali dve. Ker ni bil iz Ljubljane in ker je svojo vlogo vzel zares, je sklenil, da bo spanec zmanjšal na najmanjšo mogočo mero, k čemur je dodatno pripomogla trda in nič kaj udobna podlaga.


Lačni takrat nismo bili, to vem, najbolj priljubljena hrana – in pravzaprav tudi edina! – so bili sendviči. Ogromno sendvičev! Ne vem, ali je bila takrat kje v bližini kakšna restavracija, ampak tudi če je bila, ni bilo časa, da bi hodili ven jest. Zato so nam nekajkrat na dan pripeljali sendviče, sokove in mineralno vodo, in to kar na vozičkih, ki so jih sicer uporabljali za prevoz trakov. Po mojem smo takrat pojedli na stotine, morda tudi na tisoče sendvičev …


Ni bilo vse tako enostavno, lahko in samoumevno, kot se nam danes zdi. Nekje v spominu imam sliko številnih, dolgih in včasih tudi burnih razglabljanj o tem, kaj nam je storiti, kako se kakšne zadeve lotiti, kaj objaviti in kaj ne, v kakšni obliki, koliko, kako. To pač ni bil »normalen« čas, bila je vojna, znašli smo se v povsem novi situaciji. Posledice take ali drugačne odločitve bi lahko bile tragične. Ampak na koncu si se pač moral nekako odločiti, in ko si se odločil, čeprav si vse zelo dobro premislil, nisi mogel biti prepričan, da si se odločil prav.
Prva taka pomembna dilema se je pojavila že takoj po nekaj urah. Kaj narediti s programi, saj je bilo jasno, da dveh ali celo treh programov v teh razmerah ne bo mogoče servisirati.  Kmalu  smo na vseh frekvencah oddajali samo en program, ob koncu vojaških spopadov pa se je pojavila nova dilema: kako nazaj na tri programe? Se enostavno vrniti na staro ali je to morda vendarle priložnost, da se vzpostavi neka nova, morda bolj konsistentna in  logična programska struktura? Takrat smo se odločili, da nekoliko koreniteje spremenimo radijsko programsko krajino. Očitno je bila odločitev dobra, saj je takrat postavljeni osnovni koncept obveljal vse do danes. 


Pogosto mi skozi glavo šine prizor srečanja z visokim vladnim funkcionarjem, ki me je neko popoldne povabil na pogovor v svoj kabinet. Nisem vedel, zakaj me je poklical. Ko sem prišel, me je njegov sodelavec pospremil do pisarne in mi rekel, naj počakam. Čakal sem kakih 10 minut (seveda, naj se ve, kdo je glavni), potem je iz nekega prostora prišel gostitelj, ki se je očitno preoblačil, saj si je ob vstopu v pisarno zategoval pas na hlačah maskirne uniforme. Pozdravil me je, potem pa iz predala mize vzel pištolo in si jo zataknil za pas. To je počel zelo nazorno, kot bi mi hotel povedati, da smo lahko, ker ima on pištolo, vsi varni.
Nato je segel v drugi predal, potegnil iz njega šop papirjev, jih vrgel pred mene in rekel: »Preberite tole!« Začel sem brati in hitro ugotovil, da mi je dal govor generala Adžića, ki naj bi ga ta zvečer prebral na televiziji. Na Radiu smo ta govor že prej dobili, tako da sem vsebino poznal. Ko sem mojemu gostitelju povedal, da poznam vsebino, mi je začel nekaj razlagati o resnosti razmer …


Nimam sicer občutka, da bi nas takrat bilo kaj dosti strah. Kot mi je te dni dejala kolegica, takrat te vojne nekako nismo dojemali v vsej njeni razsežnosti. Teh smo se zavedeli šele pozneje, ko smo videli, do kam so šle stvari v sosednji Hrvaški ali v Bosni. Bila je sicer neka čudna psihoza,  a bolj kot negotovost, ne toliko strah.
Nekoliko me je sicer dajala bojazen, da se ne bi komu izmed naših kolegov na terenu kaj zgodilo, osebno pa mi je bilo malce tesno pri srcu neko noč, ko sem se po nekaj dneh vračal domov. Do Domžal, kjer sem stanoval, sem moral mimo več nazornih točk in barikad, na katerih so bili naši vojaki. Na prvih dveh so me ustavili, potem pa so sporočali naprej, da prihajam.

Kljub temu ni bilo prijetno, ko vidiš, kako se vojaki z uperjenimi puškami proti bližajočemu se avtomobilu umikajo v zaklon, sam pa sem moral skoraj povsem zavreti in voziti cikcak med barikado, sestavljeno iz tovornjakov. Med tem so bile puške ves čas uperjene proti meni.


Konec junija in v začetku julija 1991 je bilo spet mogoče videti ljudi s tranzistorji ob ušesu, tako kot leta pred tem ob kakšnih sila pomembnih športnih dogodkih. Sicer pa se je zdelo, da radio kot medij vse bolj izgublja bitko s televizijo in da so mu zvesti samo še nostalgiki, zagrizeni nasprotniki televizije in ljudje v avtomobilih. Potem pa se je v tistih dramatičnih in razburljivih dneh spet pokazalo, kaj vse zmore radio, predvsem pa smo znova dobili potrditev, . Definitivno se je takrat radio kot medij spet uveljavil. In še leta po tem s(m)o bili radijci ponosni na delo, ki s(m)o ga takrat opravili.


Fotografija: Stane Sršen