Emil Gorjan

 
Lep jasen poletni dan je bil drugega julija 1991. Vendar pa delavci oddajnega centra te lepote nismo opazili, naše misli so bile težke, mračne, kajti vojna za Slovenijo je bila na višku. Počutili smo se ogrožene, čeprav se je okoli oddajnega centra vkopala zaščitna četa teritorialcev, v bližnjem gozdičku pa utaborila protidiverzantska enota. Vedeli smo, da je njihova oborožitev bolj slaba, še posebej za primer letalskega napada, ki smo ga pričakovali. Žal se je to potrdilo ob napadu, ki smo ga tega dne tudi res dočakali.

Že zgodaj dopoldne smo po naših internih zvezah slišali, da letala JLA napadajo naše višinske oddajne centre. Napad na OC Krvavec pa smo lahko tudi opazovali z daljnogledi. Zavedali smo se, da bomo kmalu na vrsti tudi mi. Zaradi tega smo se skušali čim več časa zadrževati v zasilnem zaklonišču, ki smo si ga uredili v edinem podkletenem prostoru pod 600-kilovatnim oddajnikom. Ven smo hodili le občasno na pregled aparatur. V službi smo bili tisti dan le inženirja Zdravko Pirš in Emil Gorjan ter hišnik Albin Vran, gospodinjo pa smo že zjutraj poslali domov.

Minila je že dobra ura od napadov na višinske oddajne centre in v nas je zatlelo upanje, da nam bodo prizanesli. Zapustili smo zaklonišče.

Kmalu zatem, ob 11.35, pa sta prihrumela dva miga in spustila ves svoj raketni arzenal na oddajni center in bližnjo okolico. Pravzaprav nismo ničesar videli, le slišali in občutili smo strahotno pokanje in bobnenje, nekaj trenutkov zatem pa je vse potihnilo. Rakete so se zasajale v zemljo že več sto metrov pred oddajnikom. Prekinile so tudi daljnovod, ki teče ob oddajnem centru, padale so po oddajni stavbi in antenskem sistemu. Štirikrat so zadele tudi antenski stolp, ki pa je bil k sreči zadet na takih mestih, da ni padel.

Nekaj minut po napadu sva z Zdravkom še vsa omotična od detonacij, strahu in besa začela pregledovati škodo na napravah.
Ta je bila ogromna, dva oddajnika in del antenskega sistema so bili povsem uničeni.

Razpoloženje nama je popravilo le obvestilo teritorialcev, da so vsi živi in zdravi, mi trije oddajničarji pa smo tudi odnesli celo kožo.

To nam je dalo novih moči, da smo se kljub nevarnosti novega napada zagnali v popravilo tega, kar je ostalo, in po 45 minutah smo že spet začeli oddajati na srednjem valu 918 kHz z za silo zakrpanim rezervnim oddajnikom.

Šele pozneje pa sva z Zdravkom ugotovila, da je ena izmed raket našla pot skozi nezaščiteno lino v naše zasilno zaklonišče. Tam je povzročila pravi masaker, na našo srečo le na stenah in hladilnih ceveh. Nihče ne bi preživel, če bi bil ob napadu v zaklonišču.

Od takrat naprej Pirš, Vran in Gorjan vsako leto 2. julija praznujemo naš drugi rojstni dan skupaj s sodelavci oddajnih centrov Krvavec in Domžale.

  














     

            


Fotografija: Emil Gorjan                                                                                                              Dnevniški zapis iz junija 1991