Barbara Volčič-Lombergar

Če si sproti ne zapisujemo dogodkov, ki smo jim priče, in razmišljanj, ki se nam ob tem porajajo,  se zgodi, da čas kakšen spomin izbriše, ime zgubi. Občutja, še posebej takrat, ko se nas globoko dotaknejo, ostanejo in spomin se obudi že ob določenem vonju, zvoku ali besedi …

Gotovo ne bom nikoli pozabila, da smo iz slovenskega uredništva TV Koper prve šle na teren novinarke, ženske, da v tistih nekaj dneh skorajda nisem spala, jedla pa komaj kaj, da se nismo mogli načuditi urednikom v Ljubljani, ker niso objavili naših prispevkov, ki smo jih na dan proslave pošiljali v Ljubljano in v katerih smo že dopoldne poročali o prvih premikih vojakov na Primorskem. Ta dan, pozno popoldne, je naš tedanji urednik, Srečko Kavčič,  komentiral, bolj tiho in verjetno bolj zase, da ta molk lahko pomeni edino le taktiko.

Bil je 26. junij in že zgodaj je bilo v uredništvu živahno, saj smo vedeli, da se nekaj hudo napetega pripravlja ali pravilneje rečeno: že dogaja. S televizijsko ekipo sem prišla na mejni prehod Krvavi Potok, kjer naj bi posnela menjavo mejne table. Spominjam se radijskega kolega Vojka Krpana, ki je bil verjetno prvi na meji, pa Slavka Gerželja, komandirja mejne milice, ki je od Manojlovića in Todorovskega,  prvi je bil iz komande na Kozini, drugi iz stražnice v Krvavem Potoku, zahteval, naj umakneta svoje vojake, ki so obkolili mejni prehod in v pripravljenosti preprečevali, da bi prišlo do menjave table.

Bilo je vroče in napeto. Okoli poldneva so prišli delavci cestnega podjetja in Ciril Ravbar z oddelka za mejno policijo, Manojlović se ni dal, položaj je bil toliko bolj napet, ker je bil poročnik izjemno grob in vinjen. Le izjemnima Gerželju in Ravbarju se je zahvaliti, da ni počilo, da Krvavi Potok ni postal res krvav. Ko me včasih pot zanese tja okoli, se spomnim zbeganih pogledov res mladih vojakov, ki so obkrožali mejni prehod v pripravljenosti, da ubogajo svojega vodjo in streljajo, saj so bili prepričani, da branijo domovino pred zunanjim sovražnikom. Le kje so končali?!

Spominjam se poročnika Zorana Šatlova iz ene izmed stražnic ob meji, najini hčerki sta bili v isti skupini v mali šoli. Otroci in starši smo se  skupaj veselili in igrali na zaključni proslavi. Visok, temnolas, vljuden gospod, ki mi je stal nasproti ob vlečenju vrvi in verjetno galantno dovolil, da je zmagala moja ekipa, se je dva dni pozneje grobo pogovarjal z menoj na mejnem prehodu Škofije in s puško branil svoj prav. Nekdo na policiji je verjetno izvedel, da ga poznam in so me prosili, če ga lahko prepričam v umik. Do mejnega prehoda na Škofijah smo z ekipo prišli prek Lazareta.

In spomin: plenice. Novinarski kolega iz redakcije me je ob odhodu na teren prosil, če v Miljah, takole spotoma, kupim paket ali dva plenic! Na italijanski strani je bilo ob poti veliko kopalcev, saj je bil lep in vroč poletni dan, in s kolegi v avtomobilu smo komentirali, da se čez mejo sploh ne zavedajo, kako resna je situacija le nekaj kilometrov stran. Zaskrbljeni  pa so bili italijanski policisti na Škofijah in nam odsvetovali srečanje s poročnikom. 

Šatlov se seveda ni dal prepričati in ga spomini na preživeto druženje niso omehčali,  a prav malo je manjkalo, da ne bi  tragedije povzročila sama. Ko sem se mu približevala, sem namreč skoraj brcnila v eno izmed pločevinastih okroglih škatel, ki so ležale po tleh in mi bile v napoto. Ker pa televizijski novinarji vedno pomislijo tudi na sliko, sem v zadnjem hipu namero opustila, saj ne gre, da novinarka brca ovire na cesti! Pozneneje so mi povedali, da so bile mine. Večkrat pomislim na poročnika in njegovo hčerko in prav rada bi vedela, kakšna je njuna usoda.

Spomnim se mladega vojaka, še otrok je bil, ki so ga prepričali, da je prebegnil na slovensko stran. Opazovali smo, kako je med kraško robido zapuščal svojo vojsko: bil je prestrašen in bled, z bolečino se je oziral proti stražnici, z negotovimi koraki v smrtnem strahu stopal naprej in nezaupljivo pogledoval proti nam, ki smo ga čakali. Preširoke, zimske vojaške hlače je imel v koraku vse mokre.

Slišim topot škornjev miličnikov in teritorialcev, ki so korakali po Škofijah, in vonj kleti v hiši enega izmed miličnikov, kjer naj bi počakala, ker so pričakovali spopad. Pa saj novinar ne čaka v zaklonišču; čez nekaj minut sem se javljala v program. V ljubljanskem studiu je bil Tomaž Terček in delovni dan se je šele dobro začenjal.