Franček Jauk

Rojeni v nek čisto drug čas smo drugače dojemali tudi vse, kar se nam je dogajalo in zgodilo tja do preobrata in osamosvojitve pred koncem tisočletja. A bi (rojen l. 1943) vseeno tokrat ne hodil predaleč in se tudi ne bi ustavljal ob podrobnostih, ki so nam v večini skupne na koncu novejšega spomina, ne bi torej segal v dneve vojaškega soočenja l. 1991, pač pa bi se preselil še leto nazaj, v poletje 1990, ko je Slovenija odmevno stopala na svoje noge. In ko sem bil sam po nekem spletu uredniških in drugih okoliščin za nekaj trenutkov sredi in celo del zgodovine.

Dogodka se spominjam tudi v moji knjigi z naslovom »Le enkrat je, kar je« (Litera, Maribor, 2009), v kateri sicer popisujem vrsto drugih reči iz mojega kar vznemirljivega življenja do zdaj, a se mi zdi trenutek iz julija 1990 vreden podrobnejšega zapisa tudi v tem trenutku, ob 20-letnici. Predvsem zaradi vseh krivično umrlih in tistih pobitih po koncu svetovne morije 1945. Kajti tudi z njihovo usodo se je rojevala Slovenija. Torej…

… Med svojim poročanjem iz Rima leta 1968 sem stanoval v hotelu Bled, ki je bil last slovenskega emigranta Vinka Levstika (1926–2003, obešali so mu marsikaj, tudi uboj, a je bil po dolgih postopkih l. 2002 oproščen sodne krivde). Sprejel me je nadvse prisrčno in me povabil na dolg pogovor v svojo rustikalno opremljeno delovno sobano. Obenem mi je podaril nekaj emigrantske literature, sveženj brošur, spisov in tudi neko knjigo. Preletel sem vsebino in ugotovil, da gre za zapletene reči, ki so se mu zgodile med vojno in potem, ko je kot pripadnik partizanskih enot prestopil med domobrance. Zraven je bila tudi knjižica Tomaža Kovača z naslovom V Rogu ležimo pobiti, s srhljivo, komaj verjetno pripovedjo o povojnih pobojih v kočevskih gozdovih. Ko sem ponoči listal po teh krvavih straneh, se mi seveda še sanjalo ni, da bom čez dvaindvajset let prav jaz stal nad tem množičnim grobiščem in z mikrofonom v roki govoril Slovencem, gledalcem slovenske televizije, o teh bratomornih časih in o zgodovinskem trenutku, ki nas je postavil pred novo preizkušnjo, pred svojevrsten in žalosten slovenski zid objokovanja, ko si bo treba pogledati v oči in se spraviti z resnico, jo obžalovati in si za vselej oprostiti. 

Tako imenovana »Spravna slovesnost« s pokopom nepokopanih, z mašo in nagovori, polnimi čustev in seveda tudi politike, je bila zgodovinski dogodek, ki je vznemiril, a tudi prebudil Slovence doma in po svetu. In živa beseda reporterja, brez možnosti montaže in popravka, je seveda kočljiva in odgovorna zadev, v takih trenutkih zanesljivo eno izmed najzahtevnejših novinarskih opravil.    

Nekako tri tedne pred dogodkom me je junija 1990 v Ljubljano poklical takratni odgovorni urednik Uroš Lipušček in me v svoji sobi na štiri oči obvestil, da so se odločili zame, in da bom to jaz. Široko sem razprl oči, rekel pa skoraj nič prvi hip. Resda sem zadnja leta pripravil nekaj zahtevnejših oddaj, kot je bil tiste čase dokumentarec o Antonu Martinu Slomšku in opravil kak odmevnejši in živ prenos, tudi politično občutljiv, kot je bil tisti ob postavitvi spomenika Rudolfu Maistru, a je bil to vključno z vso mojo kilometrino in dotedanjo izkušnjo vendarle reporterski drobir v primerjavi z utežjo, ki se je naenkrat zavihtela nadme. Tudi mi ni bilo jasno, čigava neki je bila beseda, ki je v precejanju različnih imen in kandidatov obveljala, kdo se me je ob silni vrsti kandidatov iz centrale sploh spomnil, kdo me je ponudil, kdo je predlogu ugovarjal, če je, in kdo bi lahko bil tisti, ki je dal roko v ogenj zame, kajti – Lipušček je komaj prišel iz Amerike, kjer je bil dopisnik, razmer doma ni poznal dovolj dobro, Lado Ambrožič je bil vselej previden, verjetno bi se ognil vročemu krompirju z jasnim zavzemanjem zame, a bi ga čisto ne izključil, Rado Božičnik, vodja dopisništev, bi utegnil reči kakšno v mojo korist, a šele potem, ko bi slišal druge, Janez Ujčič v tako visoko debato o tako kočljivih rečeh, kolikor mi je znano, ni segal, Stane Grah me je, kolikor vem, imel v čislih, ampak, kdo bi vedel, kako velike čevlje mi je v resnici prisojal, Drago Pečko bi se me lahko spomnil, a ne vem, če se ne bi koga že prej, Janez Lombergar, Mariborčan, sin slovitega sadjarja Franceta Lombergarja, ki je komaj prihajal v mnenjsko ospredje, ja, on bi lahko potegnil odločujočo karto zame, a se v take reči iz ozadja takrat verjetno še ni spuščal. Drago Klemenčič, ki je sicer imel veljavo, me je slabo poznal, morda se je kdo spomnil mojega  (nikakršnega) političnega statusa, Leon Štukelj, hm, on je takrat s številnimi  mojimi intervjuji še bedel in čakal v mojem zasebnem arhivu, ljudje so ga srečevali v  mariborskem parku, a večinoma le stikali glave in hodili mimo njega. Ja, ne vem, nič jasnega se mi ni ponujalo o tem, kaj bi lahko odločilo o moji izbiri za prvega TV-reporterja spravne slovesnosti v Rogu takrat – pa tudi zanimalo me je v resnici vse to takrat le bežen hip. (In še danes je to zame uganka brez odgovora.)

Nič, rekel sem 'ja' in se podal v priprave, s študijem zgodovinskih virov, s prebiranjem pričevanj tistih, ki jim je uspelo pobegniti iz krvavih jam in preživeti najbolj krute dni, kar jih pomni slovenska zgodovina. Obenem sem na novo prebiral do takrat slabo poznane pesnike – Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Leopolda Legata, Odona Peterko in literaturo argentinskih rojakov Rude Jurčeca,  mojega Mariborčana Zorka Simčiča (druženje z njim sta mi omogočila Vanda in Andrej Brvar, ej, kakšni spomini!) in drugih, ki so zbežali, ko so spoznali, kaj se v resnici dogaja. Hodil sem tudi na sestanke in na novinarske konference, ki so se v vladni palači vrstile druga za drugo z vse več sodelujočimi. Praviloma jih je vodil minister za informiranje Stane Stanič, prekaljen novinarski maček malce starejše generacije in z južnimi šolami, ki je znal vijugati med vprašanji in usmerjati pogovore tja, kjer je bil led debelejši in možnost kakšne hujše novinarske dileme najmanjša. Pa saj kakšnih posebno zapletenih vprašanj ob vsesplošnem dojemanju veličine spravne slovesnosti sploh ni smelo biti, z izjemo tistih na videz obrobnih, a vendarle kočljivih radovednosti v povezavi z varnostjo, z delom naše policije in varnostnih ter tajnih služb. 

Dobro se spominjam vprašanja mlade, skoraj še zelene, a vpadljivo bistre novinarke Rosvite Pesek na eni takšnih konferenc. Po rodu je Rosvita z mojega štajerskega konca, rojena menda v Šikolah, v  zaselku med Slovensko Bistrico in Ptujem. Zaznal sem jo, ko je dvignila roko in opazil zanimivo brado in zlasti oči. V koga neki se bodo te oči dokončno in odrešilno zagledale, so morda koga že natančno premerile in komu bodo nekoč zares verjele? Sem pomišljal zamaknjen v zapestju svoje  desnice, namesto da bi se poglabljal v naklepe ljudi z usnjenimi plašči, tistih s klobuki in temnimi očali ter onih v  miličniških uniformah. Mlada novinarka je dobila besedo in vprašanje zastavila nekako takole:

»… Ob vseh teh ukrepih, o katerih je ravnokar tekla beseda, bi veljalo slišati, kako je s seznamom ljudi, ki iz političnih razlogov nimajo vstopa v Slovenijo, ki so na tujem, in ki, sodeč po virih iz tujine, kažejo zanimanje za obisk slovesnosti v Rogu. Kolikor mi je znano, gre za sedemnajst ljudi na tem seznamu nezaželenih. Torej, kako bo z njimi, če se pojavijo na meji?«

Stanič: »Vprašanje je sicer umestno, a ni dobro, da bi ga postavljali v ospredje. Sploh pa podatek o številki na tem spisku ni točen.«
Peskova: »Tudi če je doživel spisek popravek, ne moremo zanikati, da ta spisek obstaja. Torej ponovno vprašujem bistveno: ali bodo naši organi te ljudi ustavili oziroma aretirali na meji ali pa pustili v Slovenijo in do Roga. In če jih bodo pustili do tja, ali to pomeni ob spravni slovesnosti tudi njihovo politično amnestijo oziroma njihovo rehabilitacijo?«

Stanič seveda ni bil pripravljen na tovrstno razkrivanje policijskih in političnih dilem, sploh pa smo imeli občutek, da je o teh rečeh seznanjen le površno in so vprašanja Peskove ostala brez jasnega odgovora. Nekako se je slišalo le, da »se zadeve skrbno preučujejo in gre seveda za zaupne in občutljive varnostne ukrepe, ki ne morejo biti predmet javne diskusije, zlasti ne zdaj, tik pred 8. julijem, ko se zadeve v družbi umirjajo in bodo naši organi storili vse, da bo dogodek potekal mirno in dostojno, kot se za zgodovinski trenutek spodobi …« Skratka, sveže, novodobno vprašanje in odgovor na star način, ko so politiki na široko odgovarjali in nič povedali.
  
Na jaso ob veliki množici ljudi sem prispel uro pred začetkom z voznikom Marjanom Božnikom, se pozdravil najprej z režiserjem Jožetom Cegnarjem, pa z Romanom Seljakom, nekdanjim smučarskim tekačem iz Gorenjske, sodil je med tiste, ki so skrbeli za ozvočenje. Čakala me je mizica z vsemi potrebnimi aparaturami, tu se je znašel tudi duhovnik in donedavni odgovorni urednik Družine Drago Klemenčič, nadvse prijazen mož z ugledno medijsko izobrazbo na tujem, zlasti v Rimu, ki je na TV-ju po novem skrbel za verske programe. Pričakal me je tudi odgovorni urednik Uroš Lipušček, s katerim sva se, da bi pregnala trenutke pred enajsto in začetkom slovesnosti, spomnila leta 1980, ko sva bila s Tomažem Terčkom in Aleksom Štakulom v ekipi za prenos maršalovega pogreba in smo trikrat, vselej ko se je Brozu poslabšalo, skupno z novinarji z vse Jugoslavije leteli v Beograd in čakali ter se vračali – vse do tistega maja – zaman. 

Na prizorišče je v večjem spremstvu vseh znanih in neznanih prišel tudi Milan Kučan s sodelavci in številni drugi, ki so s svojo navzočnostjo upodobili čelo ogromne množice – več kot deset tisoč ljudi. Nekako četrt ure pred začetkom pa se je televizijskemu reportažnemu avtomobilu in moji mizi približal ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Medtem ko sem vstal, me je očetovsko prijel za obe roki, nekako samoumevno sem se predstavil z imenom in priimkom, on pa me je prijazno pogledal in mi zaželel vse dobro ob prenosu in me s tistim značilnim toplim pogledom razbremenil vsakršnega nenavadnega občutka, tipičnega na začetku, preden zadeve stečejo, kot je treba. Svojo mizico so imeli le še kolegi z našega osrednjega radia, reporter je bil izkušeni in glasovno prepoznaven Gojko Bervar, ki je imel tudi asistentko, znano dopisnico s Kočevskega Mojco Skender, sokomentator prenosa je bil teolog prof. dr. Vinko Potočnik s Teološke fakultete v Mariboru, in pa Radio Vatikan. Spomnim se – Drago Klemenčič mi je najprej predstavil vodjo dopisništva v Sloveniji, bil je to p. Ivan Rampre, ob njem pa še šolsko sestro sv. Frančiška Kristusa Kralja Amalijo Kun prvi je  slovesnost posnel, sestra Amalija pa je kot vselej poslala poročilo. Ne vem natančno, morda je bil tam pod drevesi še kdo; sploh pa nas ni bilo veliko, ker se ve – to je bil čas, ko na Slovenskem še ni bilo drugih televizij in zasebnih radijskih postaj. 

Bil sem – kot vselej – pripravljen tudi na kakšen manjši eksces, na kakšno glasno reakcijo koga iz množice, a sem obenem vedel, da jo bodo kamere znale preiti in prikriti, da tudi varnostne službe s svojimi ljudmi in spiski še nikoli dotlej niso bile tako budne kot tega 8. julija 1990. 
In sem začel:

'… Drage gledalke, cenjeni gledalci. Danes je dan, ko se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja partizanov po koncu druge svetovne vojne. Žalosten dan. Sem na to jaso, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem ustavljali kamioni z obsojenimi na krvavi konec tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi ob štirih jamah slovenske groze stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poskušali ves tisti čas na novo premisliti …' (S posnetka slovesnosti, ki so si ga, kot so me obvestili, leta 2007 na TVS zaradi muzejske hrambe pridobili preučevalci novejše zgodovine, in ki mi ga je za moj zasebni arhiv posredoval zgodovinar dr. Justin Stanovnik). 
 
Spomnim se tudi svojega trpkega stavka, ki se mi je utrnil hitro pa začetku in sem ob širokem planu, ko je kamera zaobsegla celotno množico, dejal, da  'je pogled zgodovinski in veličasten, a tudi žalosten in mrzel, če pomislimo, da je prav toliko, kot je ljudi tu in danes, živih, da je podobno veliko tudi onih spodaj pod zemljo, brez sodbe krivih in pobitih, vrženih v jame in do danes pozabljenih …'

Končalo se je s stiski rok, a brez vsakršnega veselja. Še veliko dni potem. Tudi spominska razglednica, ki so mi jo s čestitkami poslali Olga in Drago Jančar, Niko Grafenauer, Jože Snoj, Tone Kuntner in drugi, ki so nastopili v kulturnem programu ter si po koncu ogledali posnetek, ki mi je seveda danes dragocen spomin, tudi ta podoba križa na razglednici, polni podpisov, me ni mogla zavrteti v novinarsko samozadovoljstvo. Še je v meni odzvanjalo desetine verzov in misli, tudi tale Jančarjeva v spravnem programu, ko je dejal:

'… Beseda vseh mrtvih za žive brate. Beseda, v kateri je konec sklenjen z začetkom. Beseda, ki jo slutimo in čutimo. In vemo: beseda, ki se z nami ali brez nas, po nas ali po sebi sami izreka tukaj, ta beseda je neizrekljiva …'

Kljub profesionalni drži in mojim besedam, ki so po mnenju večine dodale svoje k odmevnemu vtisu, je bil pretemen zame tisti dan in še večer, ko nisem mogel zaspati, in ko se je v mojem stanovanju v Mariboru venomer oglašal telefon s klici od vsepovsod, zlasti z Dolenjske. Žena Metka je dvigovala telefonsko slušalko in podoživljala družno z menoj tisto tragično leto po zmagi. Eni so čestitali, drugi so pripovedovali žalostne zgodbe svojih bližnjih, staršev in bratov, pa stricev. Tretji pa so samo jokali. 

In sem na novo in drugače doživljal trenutke izpred dolgih let, ko mi je v Rimu Levstik podaril majhno knjižico v Rogu pobitih, jaz pa sem jo tam nekje pri Bologni v strahu pred mejo pa policisti in cariniki v temni noči z dirjajočega vlaka zalučal skozi okno, da so se njeni listi porazgubili v gluhi noči …