Vesna Burnik

Obdobje osamosvajanja Slovenije in osamosvojitvena vojna sta bili tudi za novinarje velik poklicni izziv, zlasti v elektronskih medijih. Nastopanje v živo, kot temu rečemo v žargonu, je postalo vsakdan.

Ob tem smo morali seveda skrbeti za točnost in hitrost informacij ter njihovo preverjenost do najvišje mogoče ravni. A to so zgodbe za morebitne učbenike ali poduk mlajšim kolegom, kako je treba ravnati. Ključne zgodovinske dogodke opisujejo zanesljivejši viri od selektivnega in subjektivnega spomina.
Spomin pa rad ohrani drobce, ki nikoli niso našli ali mogli v radijski eter.

Razglasitev osamosvojitve Slovenije v takratni skupščni je pred poslopjem parlamenta pričakala množica ljudi. Z aplavzom so pozdravljali odhajojoče politike in, zdi se, nestrpno pričakovali takratnega predsednika predsedstva RS Milana Kučana.  Naenkrat se je zaslišalo bučno ploskanje, saj je iz poslopja stopil rahlo siv mož nižje postave in presenečeno obstal ob takšnem pozdravu. Dr. Lojzetu Udetu se je hitro posvetilo, da ga je možica zamenjala z Milanom Kučanom, pa tudi ljudje so spoznali svojo zmoto.

Med osamosvojitveno vojno je radio v živo poročal o dogajanjih 24 ur. Imel pa je še neslišno vlogo. Ljudje so klicali znani številki, tudi zaradi osebnih stisk, sporočali svoja stališča in podobno. Tako sem prevzela telefonski klic iz Domžal, ko so raketirali oddajnike, in glas na drugi strani telefonske žice je zahteval, da sporočimo JLA-ju, naj ne raketira oddajnika, ker se v bližini igrajo otroci. 

Zaradi poškodovanih  raketiranih oddajnikov je radio spremenil frekvence. Poklicala je gospa , ki je spraševala, kako lahko znova sliši naš program. Svetovala sem ji, naj obrača ustrezni gumb na radiu in da bo našla novo frekvenco, a  poslušalka je bilo očitno že v globoki starosti, saj ni vedela, kje je gumb za iskanje frekvenc. Ni preostlao drugega, kot napotiti jo k sosedom po pomoč.


Fotografija: Stane Sršen