Gašper Blažič

Rodil sem se leta 1979. To je bilo leto, ko je umrl Edvard Kardelj, ideolog samoupravljanja. Leto prej je bil za papeža izvoljen Karol Woytiła z imenom Janez Pavel II., leto za tem pa je umrl Josip Broz – Tito.

Odraščal sem torej v poznem socializmu, v posttitovskem obdobju, ko so nekateri tabuji že padali, ko se je počasi, a zanesljivo formirala neformalna opozicija, tako v intelektualno-kulturnih gremijih kot tudi znotraj tedanje socialistične mladine, pa tudi katoliških krogih. Vendar dogajanje na zunaj ni kazalo, da bi se kaj spremenilo.

Živeli smo v socializmu, hodili kupovat čez mejo, doživljali smo redukcije električne energije, sistem par-nepar ... Čeprav smo bili na boljšem kot prebivalci držav sovjetskega imperija, pa smo pogrešali svobodo in blaginjo. Zavedali smo se, da je Slovenija najbolj razvita država znotraj Jugoslavije, vendar od tega nismo imeli nič, saj nam je ogromno denarja pobral Beograd, z njim pa je oboroževal predvsem jugoslovansko armado.

Jeseni leta 1986 sem postal prvošolec, šolski program pa nas je vse skupaj vzgajal v duhu socializma in Jugoslavije. Novembra tistega leta sem prisegel kot Titov pionir. Toda že prihodnje leto smo jugoslovanski državni praznik (dan republike) preživeli v termah Tuhelj, sicer čisto blizu Kumrovca, pa vendar povsem ločeno od politike. Bila je namreč Antenina karavana, sam pa sem se na kraju dogajanja znašel predvsem po očetovi zaslugi – tedaj je bil namreč član zasedbe 12. nadstropje, ki je v tistih dneh skrbela za večerno zabavo v veliki restavraciji tuheljskega zdravilišča v tedanjem hotelu Mihanović. Tako rekoč enako je bilo leto dni pozneje. Niti besede o Avnoju, Jugoslaviji, Titu. Samo zabava in žur.

Leta 1988 se je prvič začelo nekaj dogajati. Bolj kot z možgani sem to začutil s srcem. Še malo pred tem nas je v šoli obiskala Jugoslovanska ljudska armada. Tedaj smo jo doživljali kot svojo vojsko, čeprav njeni pripadniki niso govorili slovensko. Ko pa se je začelo sojenje četverici, sem prvič slišal za nekega Janeza Janšo. O njem so se pogovarjali odrasli, čutiti je bilo nekaj napetosti, videlo se je, da se mit o bratstvu in enotnosti ter o JLA ruši. Včasih sem v roke dobil tudi kakšno številko Mladine. Čutil sem, da je bilo nekaj narobe s tem, kar so nas učili v šoli. Če se je na radiu oglasil Agropopov hit »Samo milijon«, sem se počutil nenavadno. V naši »širši domovini« Jugoslaviji sem se počutil nelagodno. In sem prvič pomislil na to, kako bi bilo lepo, če bi bila Slovenija samostojna država. Bogokletna misel za tiste čase!

Doživljali smo devalvacije dinarja, enkrat so vmes dinar tudi denominirali in mu vzeli nekaj ničel. Znova so prišli na površje kovanci in drobiž, ki smo ga skoraj pozabili – pare. Na televiziji sem videl tedanjega predsednika zvezne vlade Anteja Markovića, kako je kazal nove dinarske bankovce. Nas otroke so novi bankovci navduševali. Stari tisočaki z branjevko, petstotaki z Nikolo Teslo in rdeči stotaki s konjenikom so se umikali. Nato se je umaknil tudi pettisočak z likom tovariša Tita.

Da je v Jugoslaviji nekaj hudo narobe, sem zaslutil že leta 1987, ko so skozi medije prodrle novice o dogajanju na Kosovu in ko se je v Srbiji »zgodil narod«. Mitingi so bili usmerjeni tudi proti Sloveniji, zgodil se je vzpon Miloševića, ki se je proslavil s svojim znamenitim stavkom »Ne čujem dobro«. Leta 1989 pa so bile volitve. Tedaj smo Slovenci prvič neposredno volili svojega predstavnika v jugoslovanskem predsedstvu. Zmagal je do takrat neznani dr. Janez Drnovšek, ki je nasledil Staneta Dolanca (ki mu je Mladina odštevala dneve do upokojitve), in je tako rekoč takoj po izvolitvi postal predsednik jugoslovanskega predsedstva ter si hitro nakopal bes srbskih mitingašev. Prav tako tudi tedanji predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik, »oče naroda« z velikimi brki.

Tistega leta je bilo še posebej napeto zaradi sprejema ustavnih sprememb v Sloveniji ter podpore Kosovu, pa tudi zaradi nastanka novih strank. Ravno ob začetku adventnega časa (štiritedenska priprava na božič) tistega leta je bil preprečen miting resnice, ki smo se ga precej bali. Ves čas smo čutili, da nas nekdo skuša vojaško napasti, da smo Slovenci neke vrste nebodigatreba. Leta 1990 smo imeli znova volitve. O njih se je govorilo tudi v šoli. Ko se je moj razred odpravil na nek spomladanski sprehod, smo skoraj ves čas govorili samo o volitvah. Za nas, čeprav nismo imeli volilne pravice (saj smo bili še veliko premladi), je bilo to nekaj novega. In tako je zmagal Demos.

Istega leta poleti sem z družino letoval na Cresu, v naselju Zaglav, in sicer kar dvakrat. To je bilo še zadnje letovanje v socialističnem slogu. Ko smo bili tam avgusta, nas je presenetila novica o začetku spopadov v Dalmaciji, v Kninu. Začela se je balvanska revolucija. Ta novica je vnesla v nas precej nemira. Kosovo se je preselilo bližje Sloveniji. Že tako ali tako nas je vznemirjal neki starejši prebivalec bližnje Miholaščice, ki je na poti s ceste do plaže metal steklenice in bentil nad Slovenci, nekaj turistov pa ga je ob tem samo začudeno gledalo. Zakaj nas ne marajo? Že tako ali tako sem se zbal za očeta, ko je bil ravno v času znamenitega 14. kongresa ZKJ-ja na službeni poti v Beogradu in je moral zelo paziti, kako se obnaša, saj je bila protislovenska nastrojenost tedaj precejšnja. Še tisti večer, ko je slovenska delegacija zapustila kongres, je čakal na letalo na beograjskem letališču, pa ga kar ni in ni bilo. Prišlo je z večurno zamudo.

Prišla je jesen in s tem prehod na predmetno stopnjo osnovne šole. Prišla je tudi odločitev o plebiscitu. Na ta dan sem nestrpno čakal. Kar malo preveč nestrpno. Bilo je tudi prvič, da sem bil zares jezen, ker nisem mogel voliti. Tudi ta zima je bila brez snega, kljub temu pa je bilo zelo mrzlo. Toda v zraku je bilo čutiti veliko pričakovanj. Plebiscitni dan je bil na četrto adventno nedeljo, 23. decembra 1990. Zvečer smo spremljali dogajanje prek televizijskih zaslonov. Ko je bil na sporedu tretji TV Dnevnik, ki ga je vodil Jure Pengov, se je v program neposredno oglašala Tanja Starič iz prostorov republiške volilne komisije in nato sporočila veselo novico: plebiscit je uspel! Za samostojno Slovenijo je glasovalo milijon in pol volilnih upravičencev. Začelo se je slavje. Naslednji dan pa je že bil dan pred božičem oz. »sveti večer«.
 
Začelo se je leto 1991. Vedno bolj polno napetosti. Kar nekajkrat nam je bilo rečeno, da je vojska v najvišji bojni pripravljenosti. Do konca šolskega leta je bilo kar nekaj dogodkov, ki so privedli do stanja velike živčnosti – med drugim tudi incident v Pekrah, kjer je po obkolitvi učnega centra ter ugrabitvi slovenskih pogajalcev oklepnik do smrti povozil domačina. Sam pa sem že komaj čakal na konec šolskega leta in začetek počitnic. Obetalo se je znova vroče poletje in veselil sem se, da bomo 29. junija odšli v Maredo, kjer sem preživel lep del počitnic že leta 1987. Moj brat je bil tedaj srednješolec, zato je pouk končal že okoli 20. junija in je takoj odšel s prijateljem, ki je stanoval samo kakšno minuto hoje stran od nas, na morje v Novigrad, od tam pa naj bi nato prišel v bližnjo Maredo (med Dajlo in vasjo Zidine, pri zaselku Fermiči).

Tiste večere se je mularija mojih let dobivala pred edino trgovino v Smledniku, v neposredni bližini je bila zgradba krajevne skupnosti ter pošte. Pravzaprav je med obema zgradbama (trgovino in KS) tekla nevidna meja med Smlednikom in Valburgo. Mularija je bila tedaj navdušena nad rolkami – jaz sicer nekoliko manj – kljub temu pa sem bil kar reden gost na tistem območju. Čeprav mi tudi doma ni bilo dolgčas – navsezadnje tudi zaradi našega posrečenega kokeršpanjela z imenom Dar (tako ime je že imel, ko smo ga dobili) ter še zelo mladega tigrastega mačka, ki sem ga nekaj mesecev prej dobil v dar od sošolca Roka Flandra (zdaj znanega deskarja na snegu).
 
Prišel je 25. junij 1991. Bil je zadnji šolski dan. Dopoldne so razdelili šolska spričevala. Končal sem peti razred tedanje osemletke, vendar sem bil nekoliko nejevoljen, ker se je prvič zgodilo, da nisem imel odličnega učnega uspeha. Ponagajala mi je nesrečna matematika. Za popoldne smo se dogovorili, da gremo z razredničarko v kino v Ljubljano. Po dolgotrajnem pregovarjanju, kaj bi šli gledat (v igri sta bila med drugim filma »Ocvrti zeleni paradižniki« ter slovenski »Babica gre na jug«), smo se odločili za film »Ne reci mami, da je varuška mrtva« v ljubljanski Komuni. Do Medvod so nas zvozili z osebnimi avtomobili, nato smo nadaljevali pot z mestnim avtobusom št. 15 (danes je to 25). Bila je popoldanska predstava, ko je bilo filma konec, je sonce že zahajalo. Bil je lep poletni večer. S krajevnim avtobusom smo se peljali domov. Ko sem prišel peš od križišča, kjer sem izstopil iz avtobusa, in prišel pred hišo, je bila mama na vrtu, jaz pa sem jo – ne vem, zakaj – ucvrl pred TV-sprejemnik. Bil je prenos iz parlamenta. Govorniški oder je bil obdan z mikrofoni raznih tujih televizijskih družb, iz tega sem spoznal, da gre zelo zares. Bila je namreč seja, na kateri so sprejemali temeljne osamosvojitvene akte. Seja je bila tako pomembna, da so morali osrednji televizijski Dnevnik, ki je bil na sporedu običajno ob 19.30, prestaviti za dobro uro! Tisti večer sem preživel pred televizijo. Čakal sem tudi očeta, ki je prišel zelo pozno ponoči s snemanja. Z ansamblom Slavka Pluta je snemal novo pesem, posvečeno novi državi Sloveniji. In mi po kasetofonu zavrtel to povsem novo »svežo žemljico« z naslovom »Pozdravljena, Slovenija«. Pošalil se je, da bodo posnetek poslali tudi Slobodanu Miloševiću.
 
Naslednji dan je bil prvi dan šolskih počitnic in s tem prva prilika za ogled legendarne nanizanke »Benji, Zax in princ iz vesolja« v jutranjih urah. Bil sem sam doma. Starši v službi, brat na morju. Časopisi pa so bili okrašeni z velikimi naslovi »Slovenija je samostojna!« Tisti dan nisem čutil nobene negotovosti več. Za večer je bila pripravljena osrednja proslava v Ljubljani, na katero pa nisem šel (ja, šment, zamudil sem zgodovinsko priložnost). Proslava se je začela ob devetih zvečer, tisto uro prej pa je bila na prvem programu TVS pregledna oddaja o plebiscitu. Vse to sem snemal z videorekorderjem na videokaseto, sam pa sem znova odšel na »običajno mesto« pred trgovino, kjer je mularija »skejtala«.

Jasno nebo se je začelo čudno oblačiti, slišalo se je že zvonjenje cerkvenih zvonov, videli pa smo tudi, kako se je po cesti peljala policijska »kibla«, v kateri so nekateri prepoznali likovnega pedagoga z naše osnovne šole. Bil je namreč rezervni policist, nato pa je skrbel za šolsko zaklonišče. Takrat še nismo vedeli, da bo zaklonišče osnovne šole postalo naš »drugi dom«.

Drugo jutro, 27. junij. Poln pričakovanj se spravim s postelje in si hočem znova ogledati nanizanko »Benji«. Toda kako sem bil presenečen, ko sem prižgal televizor! Na njem je bil suhoparen napis »Čakamo na informativno oddajo«. Kaj pa je zdaj to? Bil sem jezen in prestrašen hkrati. Ni mi šlo v glavo, da so spremenili program. Šel sem ven iz hiše k stari mami, ki je stanovala v neposredni bližini. Tam sem izvedel grenko resnico: na cesti so tanki! Kje, za vraga? Na cesti, ki je vodila skozi vas, ni bilo videti nobenih tankov, nobenih barikad. Kako sta potem »naša dva« prišla v službo? Po televiziji se je tisti dan izmenjevalo samo dvoje: tiskovne konference iz Cankarjevega doma ter televizijska poročila. Drugega nič. Celo voditelj TV Dnevnika Tone Hočevar je vodil poročila kar v trenirki, kar mi je bilo totalno čudno. Poročila po radiu in televiziji niso napovedovala nič dobrega: vneli so se srditi spopadi. Menda več sto mrtvih in ranjenih. V upanju, da je ranjenih 99 (kot je enkrat zapisal pisatelj Drago Jančar). Popoldne se vrneta starša iz službe. Do Medvod – tam je bila moja mama namreč zaposlena – je bilo mogoče priti, naprej nič več. Oče je moral obrniti in iti nazaj do Smlednika in nato po tedaj še neasfaltirani cesti do Pirnič, Tacna in nato čez Brod ter se prek barikad prebijati do industrijske cone Šiška, kjer je imel delovno mesto. Ker ni imel avtoradia, je v avtomobil vzel kar walkman z radijskim sprejemnikom in slušalkami.

Že dopoldne sem se skoraj »posral«, ko sem na dvorišču pri stari mami doživel zelo nizek prelet helikopterja JLA. V tistem hipu sem jo ucvrl pod najbližjo klop. Zvečer smo od sorodnikov, ki so bili malo prej na obisku pri družinskih prijateljih v ljubljanski Rožni dolini, dobili informacije, da je tam strašansko počilo. Zrušil se je namreč helikopter JLA. Tedaj je bila oddaja na TVS skupaj s HTV, nastopali pa so obrambni minister Janez Janša v vojaški uniformi, pa predsednik vlade Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel ... Zunaj se je razdivjala huda nevihta.
 
Petek, 28. junij. Začelo se je s preleti vojaških letal. Še kakšno leto prej smo na letalskem mitingu na brniškem letališču opazovali akrobacije teh letal. Zdaj so ista vojaška letala napadla to letališče. Po opravljeni nalogi je vojaško letalo zavilo znova proti Ljubljani in preletelo polja med Valburgo in Dragočajno (po nekaterih podatkih naj bi celo streljalo na civilne cilje) in se vrnilo na izhodišče. Tisti dan so poročali tudi o napadih s smrtnimi žrtvami na Medvedjeku. Letal me je bilo najbolj strah. Morda tudi zaradi dedovega pripovedovanja iz časov druge svetovne vojne, ko naj bi šlo nad München okoli 1.300 bombnikov, ki so puščali pravo razdejanje in se niso ozirali na civilno prebivalstvo. Ker se mulci nismo mogli prosto gibati zunaj, nam je ostalo samo to, da smo na računalniku commodore 64 igrali igrice. Tako je bilo ves čas vojne. Žal pa je propadel naš družinski načrt, da bi odšli naslednji dan v Maredo. Morali smo ostati doma. Do Istre namreč sploh ne bi prišli. Moja nejevolja je bila velika. Tudi zaradi tega, ker smo morali zaradi poročil o napovedanih letalskih napadih kar nekajkrat izklopiti računalnik. Tisto soboto so se informacije o letalskih alarmih ves čas pojavljale. In takrat se je čisto zares pojavil strah. Predvsem strah pred prihodnostjo.

Nedelja, 30. junij. Zaradi nezbranosti nisem sledil dogodkom prejšnjega dne, ko je JLA dal ultimat, ki je postavljal rok za kapitulacijo Slovenije do naslednjega dne do devete ure dopoldne. Ker so bile razmere v mojem kraju dokaj normalne, sem peš odšel k dopoldanski maši, ki se je začela ob devetih. Potem sta se moja starša spomnila, da bi bilo treba priti po mene in me peljati nazaj. Sam sem bil že v cerkvi. Po sporočilu duhovnika je bil za deveto uro napovedan zračni napad na celotno Slovenijo. Osuplo sem pogledal okrog po sicer polni cerkvi.

Spominjam se zaprepadenega obraza matere tedaj petih (zdaj osmih) otrok, ki je povedal vse. Nisem izgubljal časa. S številnimi ljudmi sem zapustil cerkev. Z današnjimi očmi gledano se zdim sam sebi strahopetec, toda tedaj nisem imel nobenega zaupanja v Božjo previdnost. Pot, ki sem jo potreboval do doma, bi trajala deset minut ob normalni hoji, takrat pa sem jo ucvrl proti domu z zadnjimi močmi. Rešila me je sorodnica, ki mi je posodila kolo. Z njim sem zdrvel v pol minute do doma in kolo tam nekje odvrgel. Tedaj se je že oglasila pošastno zavijajoča sirena na gasilskem domu. Nismo šli v klet.

Zabarikadirali smo se v mojo sobo in spustili roleto. Zunanja stena sobe je bila tedaj obdana z naloženimi tlakovci, zato smo se počutili varne. Kljub temu pa sem bil zelo zaskrbljen. Ne le zase, pač pa tudi za druge. Večina ljudi se je umaknila v zaklonišče osnovne šole, nekateri pa se sploh niso umaknili v kleti. Spremljali smo radijska sporočila in neprestane pozive slovenskim starešinam ter vojakom JLA, naj zapustijo vojsko. Po kakšni uri sedenja v temni sobi sem se vendarle opogumil in stopil ven iz hiše. Zdelo se mi je, da slišim hrup letal. Vendar ne reaktivcev, ampak navadnih motornih letal. Eno izmed njih je res preletavalo naše območje, očitno je šlo za izvidnico. Kljub temu pa sem se raje umaknil v hišo. Dvajset minut čez deset je bilo alarma konec. Popoldne se je z morja vrnil moj brat. Rekel je, da še vedel ni, da je pri nas vojna. Kot je dejal tisti dan zvečer na TV Dnevniku voditelj Tone Hočevar: Bila je nedelja, pa tega še opazili nismo. Besede, kot so »prekinitev ognja«, »agresija« in »ultimat«, so postale del našega vsakdanjega besednjaka v tistih dneh.
 
Naslednji dnevi so minili po eni strani enolično, po drugi razburljivo. Letala so znova napadla, tokrat oddajnik na Krvavcu. Najbolj razburljiv pa je bil torek, 2. julija. V popoldanskih urah smo namreč dobili sporočilo o novem letalskem napadu na celotno Slovenijo. Z bratom niti nisva utegnila pojesti kosila, saj se je že oglasila tista pošastna sirena. S kolesom sva pobegnila v šolo v zaklonišče, kjer se nama je čez kakšno uro pridružila še mama, ki je prišla naravnost iz Medvod, pri tem pa so jo vmes za nekaj časa zadržali teritorialci, ker je bil vmes spet razglašen alarm za zračni napad.

Tudi v prihodnjih dneh smo se nekajkrat preventivno umaknili v šolo. V času enega izmed umikov so celo streljali iz helikopterja, ki je imel oznako Rdečega križa, na most čez Savo pri Zbiljah. Tam je bila namreč cesta zaprta in minirana, varovali pa so jo pripadniki TO-ja. V tistih dneh pa nas je najbolj skrbela druga faza napada, saj so v Srbiji razglasili splošno mobilizacijo, proti Sloveniji je šla iz Srbije velika kolona oklepnih vozil. Tudi vojna psihoza 7. julija, ko so potekala pogajanja na Brionih in ko je razvpiti general Adžić grozil z novim napadom. K sreči pa se je vse srečno izteklo – pozneje se je začela vojska umikati tudi iz Slovenije, ne samo nazaj v vojašnice. Le še grozeči španski jezdeci so pričali o tem, kaj se je dogajalo konec julija in v začetku julija.

Tisto poletje smo vendarle nato preživeli dopust na morju. Ni bilo v Maredi, pač pa v Piranu. Jeseni, ko se je začelo novo šolsko leto, pa smo izvedli vajo umika v zaklonišče, saj so bile razmere še vedno negotove. Nekateri ljudje so nam dopovedovali, naj nikar ne mislimo, da je že konec, in da se bodo »jugosi« krvavo maščevali. K sreči se to ni zgodilo. Slovenija je tako dočakala mednarodno priznanje, še prej pa tudi novo valuto – tolar.