Jure Kern

Torek, 25. junij 1991

Slovenija razglasi samostojnost.V vojašnici KALNIČKI PARTIZANI v Varaždinu čutimo, da se pripravlja nekaj nenavadnega. Vsi častniki Jugoslovanske armade so morali priti v službo in ostati prek delovnega časa. Ukazana je borbena pripravljenost I. stopnje. Za nas vojake so izdali ukaz, da naj zberemo vso opremo, da moramo biti v eni uri pripravljeni za odhod iz vojašnice in posredovanje ob morebitnih napadih na vojašnico ali pomembnejše vojaške objekte v okolici Varaždina. V postelje ležemo v oblekah, sezujemo si le škornje, oprema pa je na dosegu roke. Na spanje se odpravimo z različnimi občutki, vsi pa želimo, da se ne bi nič zgodilo in bo borbena pripravljenost preklicana.

Sreda, 26. junij 1991

Jutro je čisto običajno, le da je čutiti nekakšno napetost pri vojakih. Zjutraj, po dviganju zastave, ima komandant našega bataljona vsakodnevno »informiranje«. Pojasnjuje nam svoje poglede na razglasitev suverenosti Republike Slovenije in Hrvaške. Ob njegovih besedah se nam porajajo številna vprašanja. Kaj se dogaja in kaj se bo pravzaprav zgodilo, je najpogostejše.

»Če bomo dobili ukaz, da bomo šli na ulice s tehniko, bom z veseljem zgazil vse pred seboj. Le poskusi naj me kdo zaustaviti,« so bile besede, ki so nam vzbudile dvom in predvsem strah.

Po informiranju pa nas vse odvedejo v zgradbo, kjer stanujemo. Vzamemo vso potrebno opremo in seveda orožje. Stalno se sprašujemo, kaj neki to pomeni. Začnejo se preverjanja opreme, orožja in izpopolnjevanje posadk. Imam smolo, da sem dodeljen v vozilo, kjer je komandir častnik, jaz pa dobim mesto operaterja, kar pomeni, da sem zadolžen za streljanje z mitraljezom in topom, ki sta na vozilu. To ni moje mesto, saj so me izšolali za komandirja vozila.
Častniki se med seboj pomenkujejo, vsak pa drži v roki zemljevid SV Slovenije. Med vojaki se razširjajo govorice, da naj bi odšli na obmejno točko Središče ob Dravi. Vse to je seveda neuradno. Po dveh urah čakanja pred zgradbo nas del vojakov odide v park bojnih vozil, da jih odpeljemo na zborno me¬sto, kjer se opravi pregled. Tovornjaki so že pripeljali strelivo, ki ga je treba zložiti v transporterje. Vstavimo tudi takšne rakete, ki jih jemljemo v vozila le ob neposredni nevarnosti ali v pravi borbi. Medtem ko polnimo vozila, drugi nalagajo tovornjake z opremo, hrano in dodatnim strelivom.

Okoli 13. ure odidejo vsi častniki na pogovor h komandantu vojašnice. Eden izmed častnikov je pozabil torbo, v kateri je imel dokument z oznako VOJNA TAJNA. Razberemo, da je namen našega pohoda odpraviti policiste iz Središča ob Dravi. Ves dan smo na soncu z vso opre¬mo na sebi, imamo le pol ure za kosilo, potem pa znova v park, kjer čakamo na naslednje ukaze. Ob 18. uri nas odpeljejo na večerjo. V vozilih ostane vsa oprema, le pribor za higieno lahko vzamemo s seboj.Po večerji nas peljejo na kopanje. Dobimo čista oblačila. Ves dan ugibamo, kam pelje vse to. Posebno zaskrbljeni smo Slovenci, saj smo se lahko prepričali, da se pripravlja napad na Slovenijo.
Zvečer lahko gledamo televizijo. Vidimo proslavo razglasitve samostojne Slovenije.Ob 22. uri odidemo spat, znova v oblekah. Tokrat velja, da moramo biti pripravljeni v pol ure.Čeprav smo utrujeni, številni ne zaspimo takoj.

 
Četrtek, 27. junij 1991

Ko se zjutraj zbudimo, si želimo le to, da ne bi bilo treba oditi iz vojašnice. Vse poteka po običajnem redu. Po dviganju zastave moramo takoj po svojo opremo in k vozilom. Ob 8.30 pride komandant, ki pove, da bomo ob 9.00 odšli na pot proti Gornji Radgoni, kamor moramo priti v treh urah.
Ob 9.05 krene iz varaždinske vojašnice proti Sloveniji konvoj 13 oklepnikov in vse potrebno spremstvo. Hrvaški narod je ogorčen in zaprepaden. Ljudje stojijo ob cesti in odločno nasprotujejo premiku enote. Postavlja se jim eno samo vprašanje – Zakaj? Nekateri ljudje jočejo, drugi nam mahajo, naj se vrnemo, tretji pa nam kažejo in govorijo znane vulgarnosti.

Premikamo se proti Ormožu, ob cesti vidim mater z dojenčkom v roki, ki joče. Ta mati se mi vtisne v spomin. Sprašujem se, le kaj bo z otrokom. Zdaj se pišejo dnevi naše in njegove prihodnosti.Težko je opisati trenutke, ki jih preživljamo na poti do Ormoža. Vsi prebivalci vasi do slovenske meje nasprotujejo našemu početju, le ko se peljemo mimo romskega naselja, nas navdušeno pozdravljajo.Okoli 10.30 prispemo na slovensko-hrvaško mejo, kjer nas na mostu čaka barikada, iz težkih gradbenih strojev in polnih tovornjakov. Most sta kar štirikrat preleteli letali JA. Z oklepniki je nemogoče priti mimo, zato ostanemo na hrvaški strani in čakamo.
Ob 13.00 pride na pomoč nova enota iz Varaždina. Ker je tank za odstranjevanje preslab, čakamo drugega. Polkovnika si ogledujeta barikado na mostu, mi pa se le sprašujemo, kaj se bo zgodilo! Vojna policija začne izseljevati ljudi na hrvaški strani mostu, takoj zatem pa pride ukaz za obstreljevanje barikade. Most začnejo obstreljevati.

Med streljanjem slišim po radijski zvezi, da se iz čakovske smeri prebija nova enota in da bodo od zadaj napadli enote teritorialne obrambe.
Ko je obstreljevanje končano, pošljejo v boj pehoto, ki se mora prebiti skozi barikado in čez most. Vojaki se vrnejo okoli 18. ure, njihovi obrazi so videti resno zgroženi. Njihove roke so opečene, saj so se pri preboju čez most morali oprijemati goreče barikade. Dobimo prvo hrano od zjutraj. Zaradi prevelike nevarnosti, da bi se most porušil, pride ukaz, da ostanejo tu le štirje oklepniki, ostali pa se prek Varaždina in Čakovca prebijejo v Gornjo Radgono. Ljudje so ob naši vrnitvi mnogo bolj agresivni, njihove geste so enake, vendar še z večjo mero sovraštva. Prav paziti moram, da me ne zadene kakšna steklenica ali pa morebiti tudi kamen.
Na poti nas preseneti dež. Vozniki so utrujeni, a morajo voziti. Dežuje! Moram usmerjati voznika, kje naj vozi, saj je zaradi dežja vidljivost zelo slaba. Z voznikom sva premočena do kosti. Ob 1.30 pridemo v Veržej. Utaborimo se na travniku pred vasjo. Smo tako utrujeni, da sedeč v oklepnikih takoj za¬spimo, nekateri premočeni do kože.

Petek, 28. junij 1991

Noč je bila naporna. Premočeni in premraženi smo, saj smo vsi le v srajcah, ostala oblačila so v tovornjakih. Na sebi imam še vedno vso premočeno srajco, ki pošteno pripomore k počutju, ko izstopim iz vozila. Zgodaj zjutraj mraz še vedno kaže svojo moč. Po zajtrku – konzerve in prepečenec – odi¬demo, da dopolnimo zaloge municije. Na srečo mi ni bilo treba izstreliti niti naboja, zato lahko še malo počivam. Med dopolnjevanjem streliva pride do samosprožitve in ljudje, ki so se zbirali na koncu kolovoza, se za trenutek umaknejo, potem pa se čez nekaj časa znova pojavijo. Bili so namreč že dobro obveščeni, kaj se dogaja v naši republiki. Pred odhodom nam še enkrat razdelijo hrano in okoli 7.00 krene kolona z Veržejskega polja v Gornjo Radgono.

Ljudje na nas gledajo čisto drugače kot Hrvati. Le redki med njimi dvignejo roko in izpustijo kletvico, kar je že bolj strah vzbujajoče, saj ne vem, kaj se pravzaprav dogaja. Opazujem pokrajino, ki je izredno lepa, in sam nase sem jezen, da si jo ogledujem na tak način. To je moja prva pot skozi te kraje.Ustavimo se v vasi Hrastje Mota, naprej ne moremo, na cesti ovirata promet dva tovornjaka. Mimo ne moremo niti po stranskih poteh, zato se častniki odločijo za razstrelitev. Tank pošlje nekaj granat v tovornjaka, ki ju objame plamen, nad vasjo pa se začne dvigati črn grozeč dim. Še vedno ni mogoče naprej, saj je vse v plamenih. Tank le s težavo premakne obe vozili in naredi zelo majhen prehod. Zmrazi me, ko se peljem mimo obeh tovornjakov, pa čeprav ogenj oklepu ne more do živega. Kolona se premakne naprej. Ob tabli RADENCI nas znova pričaka barikada. Voznik tanka sprašuje, kaj naj stori, saj na tovornjakih piše, da so minirani.

Častniki vseeno vztrajajo, da je treba tovornjake na vsak način zriniti s ceste. Ko to naposled le uspe, ga po sto metrih čaka nova barikada. Tank ruši vse pred seboj. Škoda, ki nastaja, je ogromna. Ko le nekako pridemo mimo vseh barikad, po radijski zvezi zaslišim, da je v vozilu za zveze ranjena oseba! Kako? Saj smo stali in nismo slišali nobenega strela. Pred seboj vidim, kako častnik iz vozila za zveze izskoči in začne streljati proti gozdičku na levi strani ceste. V slušalkah odmevajo besede komandanta, ki vpije, naj vsi streljajo proti gozdu in naj čim prej pride reševalni avtomobil. Ukaz velja tudi meni. Dvignem cevi v zrak in ne proti gozdu, to pa naredim samo zato, da bi oficir v vozilu mislil, da streljam na določeno mesto. Na srečo mi ne delata ne top ne mitraljez. Sreča po eni strani, po drugi pa mi lahko pomeni tudi smrt. Vsi drugi s svojimi topovi, mitraljezi in puškami streljajo proti gozdu, seveda tisti, ki nimajo podobnih težav kot jaz. A tudi teh je nekaj, saj je tehnika, s katero izvajamo okupacijo Slovenije, v zelo slabem stanju. Kolona se počasi premika. Streljajo z vseh strani. Videti je, da so teritorialci odgovorili le s pehotnim orožjem. Reševalni avtomobil še ni prispel do ranjenega in častnik izgublja živce. Zaslišim njegove besede, ki v meni ugasnejo še zadnji plamen upanja. »Če bodo streljali na reševalni avtomobil, bom to mesto zravnal z zemljo. Naj bo prekleto!«

Ko se reševalni avtomobil le nekako prebije do poškodovanega in ga hitro odpelje proti Murski Soboti, je izdan ukaz, naj kolona pospeši in naj strelja na vse, kar stoji ob cesti, na tovornjake, avtomobile, hiše ... Iz oklepnih vozil streljajo na vse ob cesti. Skozi periskop gledam, kako to počnejo. Po približno dveh kilometrih znova naletimo na barikado. Tokrat je na železniški progi, ki prečka cesto, postavljena kompozicija treh vagonov. Ker je videti, da prehoda ne bo, se spet odločijo za razstreljevanje. Na vagonih so naloženi kontejnerji Avto Radgone, ki pa ne pomenijo velike ovire, saj ga ena granata dobesedno spremeni v prah.

Ker po nekajminutnem obstreljevanju ugotovijo, da z granatami ne bodo uspeli, se dva tanka zaženeta v hrib in s porivanjem skušata spraviti vagone s ceste. Na poti je nekaj električnih stebrov, ki jih seveda eden izmed tankov z lahkoto podre in se po navodilih iz komandnega vozila zadenjsko zarine v vagone. Potem jih skupaj rineta s ceste. Barikada ni dovolj strokovno postav¬ljena, saj jima že v drugem poskusu uspe odstraniti vlak. A glej, po manj kot sto metrih nas čaka nova barikada, ki pa je lažji oreh, saj jo tank z lahkoto odstrani in tako za seboj puščamo razbite, uničene tovornjake v obcestnih jarkih. Ostane nam prosta pot v Gornjo Radgono. V daljavi že vidim napis kraja. Ko zapeljemo v Radgono, na neki stavbi vihrajo slovenske zastave, brez zvezde in pa tudi še brez grba. Ta pogled mi da upanje, da se ne bo zgodilo najhujše.

Ravno ko neham razmišljati in častnika v vozilu vprašam, ali je videl naše zastave, grozovito in močno poči. Odgovora kajpak ne dobim, kajti naše vozilo je zadela tromblonska mina. Priznati moram, da me je bilo najbolj strah na vsej vožnji do zdaj, saj sem mislil, da bom ostal tu; oklepnik bo poškodovan in tako bi bil lahek plen. Toda sreča me je rešila. Mina ni priletela pod pravim kotom in zato tudi na vozilu ni bilo poškodb, da smo lahko nadaljevali vožnjo.
Začne se streljanje na vse strani, ki je še bolj grozeče kot tisto v Radencih. Ker na oklepniku ne deluje nič, lahko streljajo le vojaki iz vozila, kar pa nima prave moči, da bi pregnalo strah. Ta me pošteno zgrabi.

Znajdemo se v ozki ulici, na vse strani hiše, na nas streljajo in sploh nihče ne ve od kod. Kjer je oklep tanjši, se sliši, kot bi nekdo metal pesek v steklo. Svoje orožje nemočno dvignem v zrak in skozi periskop opazujem dogajanje okoli sebe. Smo tik pred mejnim prehodom, a tja ne moremo, ker so vsi prihodi blokirani. Pred menoj tromblonska mina zadene častnika v džipu, ki čez nekaj minut umre, saj pomoč ne more pravočasno priti do njega. Nihče noče tvegati in izstopiti iz oklepnikov. Opazujem tank pred menoj, ki se vrti na križišču, razstreljuje barikade in omogoča pot drugim vozilom. Kar naenkrat se tank ustavi, dvigne cev visoko v zrak in ustreli. Na sosednji zgradbi se prikažejo deli stanovanj, lahko bi rekel na polovici zgradbe, saj se je del podrl. Ko nam po hudih bojih le nekako uspe priti na mejni prehod, mislimo, da smo rešeni. Vsaj takšen občutek nas navdaja, ko se ustavimo zunaj dometa orožja. Na vseh zgradbah mejnega prehoda je veliko škode, največ v carinarnici, ki jo je zadelo kar nekaj granat. Po približno 10 minutah krožne vožnje po mejnem prehodu pride ukaz, da moramo z našim in še z enim oklepnikom nazaj v spopad, da poskušamo pomagati častniku v džipu.

A njemu žal ni več pomoči. Kljub mojemu velikem upiranju in nasprotovanju, da bi odpeljali nazaj na bojišče, le obvelja višja beseda. Zahteval sem namreč, naj gre kdo drug, ki mu dela orožje. Saj še svojih kolegov ne bi mogel zaščititi. Vojaki nismo krivi za to, kar se dogaja. Na bojišču se zadržimo kar nekaj časa, saj si v sosednjem oklepniku dolgo ne upajo iz vozila, da bi pobrali že pokojnega častnika. Ko je to opravljeno, se vrnemo nazaj na mej¬ni prehod, kjer nas znova čaka ukaz, da se vrnemo na bojišče. Tja moramo, ker je bila kolona vozil tako dolga, da je del izgubil stik s čelom. Treba se je vrniti do mesta, kjer se lahko srečamo in jih povedemo do prehoda. Tokrat gre z nami tank, ki nas varuje, saj so zdaj moja ugovarjanja le nekako prodrla v zavest častnikom in so morali spremeniti načrte. Po nekaj neuspelih dogovarjanjih po radijski zvezi le nekako uspemo navezati stik s preostalim delom kolone. Po spominu jih skušamo pripeljati do mesta, kjer bi se srečali. Pred nami je zelo ozek prehod, mimo pa je skoraj nemogoče priti, saj v njem že gori vojaški tovornjak. Po sporočilu ugotovimo, da je začetek drugega dela kolone že pred prehodom, le da si zaradi velikega ognja gorečih tovornjakov ne upajo mimo.

Nekako nam jih le uspe pregovoriti, da zapeljejo mimo. Prvi oklepnik pripelje srečno, drugi pa zapelje na del tovornjaka. Pri tem voznik ne more več obvladati vozila in se z veliko hitrostjo zaleti v naš oklepnik. Voz¬nik se nikakor ne more premakniti. Brez pogonskega kolesa ne moremo in tako lahko ostanemo za večno, kajti nihče noče tvegati in oditi iz vozila, da bi zapel oklepnik in nas tako povlekel do meje. A na srečo ni poškodovano moje vozilo, temveč tisto, ki se je zaletelo v nas. Premakniti se nismo mogli zaradi oklepnika, ki nam je blokiral gosenice. Sosednje vozilo pripnejo in toliko odvlečejo, da se lahko obrnemo, potem pa skupaj nadaljujemo pot na mejni prehod.

Ko se ravno ustavimo, izvemo spet nekaj, kar me ujezi, da znova protestiram, pa tudi tokrat brez uspeha. Dobimo namreč ukaz, da se moramo odpeljati dva kilometra iz mesta, saj sta se tam znašli dve vozili, ki sta narobe razumeli naša navodila in tako zašli. Z nami je znova tank, ki nam utira pot, saj vozimo po zelo strmem pobočju pred cerkvijo, kjer je bil ravnokar položen asfalt, ki pa ga tank za seboj pušča bolj malo. Ko se umikamo prestreljenemu policijskemu vozilu, moramo voziti skrajno previdno, saj je oklepnik nagnjen do zadnje stabilne točke. Kaj lahko se zgodi, da bi se prevrnili po pobočju. Ko pridemo na vrh hriba, zagledam na dnu, kako reševalni avtomobil pripelje iz gozda ter potem s sireno vozi mimo nas ter naprej. Vidimo tudi, kako se nad mestom dviga črn, grozeč dim. Spustimo se v dolino, kjer na levi ob gasilskem domu zagledam oba oklepnika, okoli njiju se sprehaja nekaj civilov, dva vojaka pa stražita vozili. Zaradi varnosti ostanemo na cesti, želimo pa navezati stik z oklepnikoma.

Izvemo, da sta v vsakemu vozilu samo voznik in operator, vsi ostali pa so odšli v gozd. Eden izmed vojakov odide v gozd in čez deset minut pride iz gozda le častnik, ki se pogovori z nami. Nato se vrne v gozd, iz katerega pozneje pride vsa preostala vojska. Skupaj se odpravimo nazaj proti mejnemu prehodu, kjer nas že čakajo. Vsa vozila razporedijo v krožno obrambo trga, na katerem smo. Iz vozil ne sme nihče, razen častnikov, ki že vlamljajo v prostore na parkirišču. Okoli 16h lahko odidemo iz vozila, in sicer le toliko, da opravimo malo potrebo. Moj oklepnik stoji na takšnem mestu, da ga sploh ni težko zadeti, saj je na čisto odprtem prostoru. Ko se znoči, se znova zasliši streljanje. A le neki častnik s puško strelja na javno razsvetljavo, tako da nismo pod lučjo. Petkova agonija v Gornji Radgoni je končana.


Sobota, 29. junij 1991

Zbudim se že ob 5. uri. Spati nisem mogel, saj sedež ni kaj preveč udoben, druge možnosti pa ni bilo. Bilo je mrzlo, saj je znano, da so poletne noči kar precej hladne, mi pa smo še vedno samo v srajcah. Oprema je že pogorela s tovornjaki vred. Ostale so le ožgane školjke.
Stopim iz vozila, da se malo pretegnem, pa opazim, da je že precej vojakov zunaj. Vsi so se srečali s podobnimi težavami. Odidem v garažo na parkirišču, kjer najdem Slovenca, ki je prav tako zaskrbljen zaradi dogajanj, potem pa skupno poiščeva častnika, ki je ravno nekje našel radijski sprejemnik. Tako poslušamo, kaj se dogaja. On nama zatrjuje, da je vse, kar govorijo, samo propaganda, naj ji nikar ne verjameva. Vojska je tukaj zaradi tega, ker nekateri v slovenskem vodstvu nočejo več biti v Jugoslaviji.

Nočeva ga opozoriti, da je on politično indoktriniran in ne midva, zato ga zapustiva, a zelo zaskrbljena. Ko se nekaj časa previdno sprehajava naokoli, se v hiši nasproti parkirišča prižge luč. Vojak, ki straži, nama pove, da je tam mlad fant že vse od našega prihoda v Radgono. Upava, da ga bova videla in se z njim pogovorila. Morda nama bo na kakršen koli način poskušal pomagati.

Ob 7. uri nas vse pokličejo k vozilom, nam razložijo položaj in nas poučijo, kaj v teh trenutkih početi. Povem po pravici, da vsi vojaki razmišljamo povsem nekaj drugega: kako čim prej od tod, domov k staršem. A častniki vse jemljejo zelo resno. Na sosednjem, avstrijskem bregu se že zbirajo vztrajneži in opazujejo, kaj se dogaja pri nas. Njihov obvezni pripomoček je kamera ali fotoaparat. Kdor pa tega nima, se zadovolji z daljnogledom. Častniki so s pomočjo nekaterih vojakov vlomili v obmejna poslopja in si nabrali kar nekaj hrane, mi pa ostajamo pri svojih konzervah. Okoli 9. ure opazim komandanta, kako še z dvema vojakoma prihaja od carinarnice, vsi pa nosijo vrečke Marlboro. V vsako vozilo dajo po eno, v njej so čokolade, cigarete in pribor za britje. Ko vojaki opazijo, da je vlomljeno v duty free shop, se ga množično polotijo in pokradejo vse, kar je mogoče odnesti. Zaradi tako množičnega obiska se vrli častniki spomnijo in popoldne objekt zapečatijo. Malo pozno, saj je že skoraj vse pokradeno.

Moram reči, da so prvi začeli svoj pohod po trgovini prav oni. Danes so bila tudi pogajanja s predstavniki teritorialne obrambe, ki so naše vodstvo prepričevali, naj zapustimo vso tehniko, opremo in ostalo tukaj, oni pa nam bodo omogočili varen odhod iz Radgone v Varaždin. Polkovnika o tem sploh nočeta nič slišati, ampak vztrajata pri svojem. Avstrijska stran je že polna obiskovalcev, neki vojak pa mi pove, da je slišal, ko je bil ponoči na straži, hrumenje sosednjih tankov. Tudi prebivalci Radgone so se hoteli približati prehodu, pa so jim to vedno že v kali preprečili.


Nedelja, 30. junij 1991

Tudi ta noč je minila brez streljanja. Tega sem zelo vesel, kajti ponoči mi z oklepniki nimamo nobene moči, saj naše oko skozi periskope vidi le določen zorni kot. Zbudi me ropot vozila, ki ravno pelje mimo nas. Odidem ven, da se pretegnem, pa me že nek častnik pokliče k vozilu, ki je pripeljalo hrano iz stražnice v Radgoni, da naberem, kolikor potrebujemo. Ko odnesem hrano do oklepnika, zaprosim stražarja, naj mi posodi bundo, ki jo je dobil v carinarnici. On pa mi odvrne, da ima nekaj boljšega in da naj grem z njim. Ko prispeva, pogleda naokoli, potem pa hitro vzame iz grmovja steklenico viskija in ponudi. Ne vem, kateri je bil, vem pa, da me je pošteno ogrel. Že okoli 8. ure se pojavijo pripadniki teritorialne obrambe, da bi nadaljevali pogajanja, o katerih pa naši sploh nočejo slišati. Kadar se pogovarjajo, moramo biti vedno na svojih mestih v vozilu. Po končanem pogajanju zapustim oklepnik, da bi zajtrkoval. Prepečenec je tako trd, da ga kar odložim. V trenutku, ko je konzerva odprta, se zasliši sirena. Vsi moramo v vozila in čakamo nadaljnje ukaze.

Čeprav nevarnost kmalu mine, ostanemo v oklepnikih do 13. ure. Ko sem spet zunaj, pojem zajtrk za kosilo. Izvem, da je bil znak nevarnosti dan zaradi vsesplošnega zračnega napada na Slovenijo. Ob 15. uri nas znova pošljejo v vozila. Pričakujejo vojaški helikopter. Že čez nekaj minut se nad Radgono pokaže helikopter z oznakami Rdečega križa. Pilot je izredno dober, saj pristane na takšnem prostoru, da sploh ne moreš verjeti. Helikopter pripelje hrano, opremo, kakršna nam je zgorela v tovornjakih, tako da smo sploh dobili oblačila, pogonsko kolo za oklepnik in municijo za mitraljeze. Eden izmed polkovnikov se zboji za glavo, zato odide s helikopterjem.
Dobimo prvo toplo hrano po štirih dneh. Vojaki se mirno sprehajamo po trgu. Zdi se, da nas ni več strah. Pa ni tako, le vsak ga nosi zase v najbolj skritem kotičku telesa.Zvečer pod oknom hiše, v kateri stanuje fant, poslušamo večerna poročila. Zaprepadeni smo nad grozodejstvi, ki jih je povzročil JA in mi zanje sploh nismo vedeli. Vsem Slovencem je v zavesti le ena sama misel – zbežati! In to čim prej! Dan se je prevesil v noč, stražarji so odšli na stražo, ostali pa spet na spanje – če temu lahko tako rečemo.


Ponedeljek, 1. julij 1991

Noč je minila mirno in brez streljanja, saj naj bi veljalo premirje, ki ga je dosegla vlada. No, vsaj tako smo obveščeni. Ko dopoldne posedamo okoli, se iz daljave zaslišijo poročila v slovenskem jeziku. Sprašujemo se, od kod prihajajo. Približamo se hišam, za katerimi je cesta. Ob poslušanju izvem za nove in nove stvari, od tega, da se je mnogo čet že predalo, da so bombardirali letališče, radijske oddajnike ... Dva izmed Slovencev imata obisk. Prišla sta očeta, ki pa sta bolj preplašena kot sinova. Pobegniti ni mogoče, saj pogovor stalno nadzoruje nekaj vojakov s častnikom na čelu. Oba mi nato pripovedujeta, da moramo čim prej pobegniti. A kako? Zvečer poslušamo poročila, nato pa s sovojakom Slovencem pregovoriva fanta v stanovanju, naj čim prej zapusti Radgono, ker še ni povsem jasen položaj, v katerem smo. Fant nama zatrdi, da naju bo ubogal. Tako vsaj z malo upanja, da sva nekomu pomagala, odideva na zaslužen počitek.


Torek, 2. julij 1991

Čuden občutek se poraja v meni, ko se zjutraj izvlečem iz oklepnika po napol prespani noči. V tem vozilu se nikakor ne morem naspati. Ob jutranjem sprehodu opazim, da se prebivalci ne približujejo več tako, kot so to počeli prejšnje dni, kar bi lahko nekaj pomenilo. No, upam, da ne česa hudega. Teritorialci so tudi danes prišli na pogajanja, a naš polkovnik se je samo posmehoval in vztrajal pri svojem. Vojaki Slovenci samo iščemo možnost, kako pobegniti. Fant naju je ubogal in zjutraj zapustil mesto. Okoli 14.30 pride do vozila častnik in nam pove, da ob 15.30 pričakujemo napad. Komandir vozila vojake razporedi zunaj oklepnika, kar mi je še bolj čudno.Ne vem, kje je dobil te informacije, predvidevam pa, da je bil verjetno na pogajanjih rok za predajo postavljen do 15.30.

Sedim v vozilu in razmišljam. Saj je bil že skoraj dosežen mir. Kaj naj bi zdaj to pomenilo. Neverjetno se potim. Živci so začeli delovati. Pogled na uro. 15.30 – nič. Videti je, da nam je dal poveljnik TO-ja še malo časa. 15.45 – nič, 16.00 – nič. Ob 16.05 močno poči, vozilo se zelo zatrese. Le pet metrov od oklepnika je v krošnjo drevesa priletela protitankovska granata. Pod tem drevesom sta ležala dva vojaka. Eden je ostal tam, drugi pa pride v vozilo in je na robu živčnega zloma. Ves se trese, govoriti ne more. Samo njegovi gibi kažejo, da je v šoku. So krčeviti. Nikogar ne pusti blizu. Orožje je že prej odvrgel. S težavo ga pomirimo, takoj zatem pa ga nekdo odvede k zdravniku, kjer ga napolnijo z zdravili in injekcijami.

Dobim ukaz, da naj streljam. Obrnem cev v zrak, tako da ne morem nikogar zadeti. Pritisnem na sprožilec. Ne top ne mitraljez ne delata. Po radijski zvezi slišim, kako neki častnik reče, da najbrž streljajo iz zvonika. Takoj dobi ukaz, da ga mora podreti. Ukazu najprej nasprotuje, potem pa le ustreli in pade še eden izmed ponosov Gornje Radgone, cerkveni zvonik.

Častnik me prisili, da popravim mitraljez. Ko mu nekajkrat izjavim, da lahko popravim orožje le tako, da se povzpnem na vozilo, mi grozi, da mora delati vsaj mitraljez. Vse roke sem si porezal, ko sem na slepo popravljal mitraljez, saj nisem videl ničesar. Bilo je tako, kot bi iz svetlobe z roko bežal v temo.

Na koncu mi le uspe. Spustim nekaj rafalov v zrak. Znova ne dela in spet popravljam pod prisilo. Skozi periskop stalno vidim jugoslovansko zastavo in na koncu jo zasovražim. Ko znova preizkusim mitraljez, ga preizkusim kar na zastavi, ki se potem komaj še obdrži na drogu. Ves ta čas streljajo na vse strani.
Avstrijci so izginili z brega Mure, le njihova vojska je zasedla strateške položaje in čaka na razplet. Ves spopad je snemal helikopter, ki je bil stalno navzoč na avstrijskem bregu. V prostorih carinarnice sta se dva vojaka lepo zaščitila z omarami in opazujeta prostor pred njo. Naenkrat granata zadene carinarnico in pade v predprostor. Le sreča ju reši, saj ena izmed omar pade med njiju in bi lahko oba podrla pod seboj.

Nihče izmed vojakov nima čelade. Imajo jih le častniki. Eden je zato vzel kar policijsko čelado, ki mu jo potem nekdo tudi prestreli v trenutku, ko z njo na glavi teče proti vozilu.Mitraljez mi po streljanju na zastavo zopet ne dela. Nenadoma opazim velik plamen tik glave. Oklepnik se je vnel in to v neposredni bližini streliva. Takoj zahtevam gasilni aparat, pa vojak, ki je v vozilu, sploh ne ve, kaj je (on mi najprej podaja rešilne jopiče, šele nato, menda pomotoma, tudi gasilni aparat). Le s težavo pogasimo ogenj. Razplamtel se je kar trikrat. Streljajo vsevprek do mraka, ko nad Radgono priletijo letala in jo bombardirajo. Potem se nekako pomiri in upamo, da bo noč minila mirno. Bil sem povsem moker in to samo zaradi živcev. Vsa ta obleka je spet suha. Posušila se je kar na meni. Spati ne smem, ker smo v stalni pripravljenosti. Radgona je porušena.


Sreda, 3. julij 1991

Na srečo nas vseh ponoči ni prišlo do streljanja. Iz vozil ne moremo. Izvem, da je eden izmed Slovencev pobegnil med včerajšnjim streljanjem. Tako ostanemo le še štirje. Nekako si izborimo pravico, da lahko zapustimo vozilo in se razgibamo. Takoj se dobim s preostalimi in že kujemo načrt za pobeg. Dogovorimo se, da se ob 8. uri dobimo v bifeju in poiščemo možnost za pobeg. Ko se zberemo v bifeju, zagledam stranska vrata, ki vodijo na dvorišče in cesto za hišo. Ključ je že v vratih. Toliko lažja pot, si rečemo, a nas prestreže neki častnik, ki nas grobo vrže iz bifeja. Odidemo vsak do svojega vozila. Prav ko prispem, se iz nekega tanka zaslišijo rafali. Komandir me dobesedno povleče v oklepnik. V času, ko ne smem iz vozila, ostali pobegnejo. Ostaneva le še dva, a tako pazijo na naju, da bi bil vsak napačen gib že usoden. Vsakega varujeta po dva vojaka.

Popoldne znova prileti vojaški helikopter z oznakami Rdečega križa. Pripelje le hrano in cigarete, ki pa jih kadilci sploh ne potrebujejo, saj so si ob ropanju trgovine naredili lepo zalogo. Še preden helikopter lahko pristane, s tankom zrušijo dva stebra javne razsvetljave zaradi lažjega pristanka. Ko se dvigne, nanj nekdo strelja, neučakani pa takoj odgovorijo. Pokanje na srečo hitro preneha.Pride ukaz o umiku iz Radgone. Videti je, da je konec. Začnejo se množične priprave za odhod. Vozila dopolnjujemo z municijo, da je ne bi pustili tam. Za dva oklepnika pripnejo avtomobilski prikolici, v katerih je samo vojaška oprema. Vse ukradene stvari so si vojaki spravili v svojih oprtnikih, prav tako tudi častniki. Šele zdaj smem zapustiti oklepnik. Ob vsakem koraku me spremlja dvojica.

Proti večeru zapuščamo razrušeno, okradeno mesto. Že na prvem križišču je vse polno ljudi, ki nam mahajo, naj jih čim prej zapustimo, pa tudi poskušajo še zadnjič ovekovečiti JA v njihovem mestu. Zaradi slabe tehnike se kolona večkrat ustavi. Potrebne so vleke, popravila. Vse to zaustavlja čimprejšnjo vrnitev v vojašnico. V vasi Hrastje Mota naletimo na enoto, ki si je tri dni prizadevala priti v Gornjo Radgono na pomoč. Tu se nam priključijo in skupaj zapuščamo Slovenijo. Do slovenske meje nas stalno spremlja policija.V Varaždin prispemo šele ob 5. uri. Smo izmučeni, obenem pa srečni, da je prevladal razum, pa čeprav pozno.