Zvezdan Martič

Generacija pred mojo (pa tudi moja in tudi naslednja) je v nekdanji državi pela skupaj z nič hudega slutečim Balaševićem ''Računajte na nas''. Če kaj, poleg višjega standarda, so v državi, ki je pred 20 leti dokončno nehala obstajati, zavidali nam, s severa, punk. In ena izmed pesmi naše generacije – generacije punka – je bila po naslovu podobna: ''Računite z nami'' (Pankrti, album Dolgcajt).

Leta 1991 smo številni vedeli, kaj je treba narediti. Tista jutra so bila nenavadna. V pisarni smo se dobili, se prešteli, ugotovili, kdo je prišel v službo, koliko imamo na voljo kamer, snemalcev, asistentov, avtomobilov in se potem odpeljali na različne konce. Brez plana, brez šefov, brez potnih nalogov, brez … Ja, brez jamstva vrnitve.

Veliko ljudi, ki sem jih takrat srečeval, ni več na RTV-ju (Maje, Iztoka, Ubalda, Julke, Otmarja, Toneta …) ali med nami (npr. pokojnega snemalca Slobodana Lubarde). Ni več številnih policistov in pripadnikov TO-ja, ki sem jih po srečanjih na barikadah ali kje drugje, kjer se je streljalo, še mnogo let pozneje srečeval na mejnih prehodih ali po pisarnah različnih uradov. Ni več vojakov in oficirjev JLA, ne tistih, ki so nedaleč stran od mene ubili avstrijska novinarja na letališču Brnik, ne tistih, ki so vame merili s puškami M 48 na poti do tankov na Vrhniki, ne tistih, ki so ležali v travi s kalašnikovkami ''na gotovs'' okrog naše ekipe ob helikopterju JLA. Ni številnih posnetkov, ki so se v takratni zmešnjavi izgubili.

Zgodovino pišemo ljudje, človeški spomin pa je selektiven. Tisti, ki smo bili zraven, smo veliko pozabili, veliko pa smo si zapomnili. Enako velja za tiste, ki niso bili zraven. Še naprej pa velja: računite z nami!

Fotografija: Stane Sršen