Osamosvojitev

Janez Kavar

27. 06. 2011 - Z jutrom se je rodil sončen poletni dan




Oče mi je nekoč pripovedoval, da je v zgodovini slovenskega naroda še skoraj vsaka generacija doživela vojno. Verjel sem mu, da bomo mi najbrž prvi, ko ne bo tako. Oče je leta 1986 umrl. Njegove dobre misli se žal niso uresničile …

O aktivnostih TO-ja v tržiški občini med vojno v Sloveniji, od 27. 6. do 7. 7. 1991, sva s stotnikom Antonom Stritihom jeseni 1991 napisala poročilo, ki je najobjektivnejši pričevalec mojih vojnih dni za slovensko samostojnost.

(Vsebina poročila)

V mesecih oktobru in novembru 1990, ko se je konfliktna situacija, predvsem s politiko JLA-ja še bolj zaostrila, smo bili praktično pripravljeni na odkrit spopad z JLA-jem. Na štabu TO-ja je potekalo stalno operativno dežurstvo, stalno smo imeli vpoklicano dežurno enoto jakosti voda, ki je bila nameščena v stari Bračičevi šoli. Enota je izvajala stražarske in patruljne naloge v ožjem območju mesta Tržič. Vpoklice enot smo izvajali vse do junija 1991. Enote smo urili in jih postopoma pripravljali na možnost spopada z JLA-jem. S temi enotami so delali stalno zaposleni na OŠTO Tržič: major Janez Ude, stotnik Boris Bertoncelj in stotnik Anton Stritih. Vključen pa je bil tudi rezervni sestav, predvsem starešine občinskega štaba: stotnik I. razreda  Janez Kavar, stotnik Božidar Kaloper, stotnik Matevž Zaplotnik, poročnik Jože Štular in drugi.

TO v tržiški občini je bil tik pred začetkom vojne v Sloveniji v fazi reorganizacije. Zaposleni v v OŠTO Tržič so bili že premeščeni na nove dolžnosti v 31. ObmŠTO s sedežem v Kranju. OŠTO formalno še ni bil razformiran, prav tako še niso bile razformirane enote, ki so se razvijale na področju občine Tržič. Glede na naloge, ki jih je imel TO ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije, je 31. ObmŠTO Kranj pripravil nekakšne začasne rešitve.

Konkretne naloge TO-ja na območju Občine Tržič so bile: zavarovanje mejnega prehoda Ljubelj in zagotovitev operativnega dežurstva na sedežu OŠTO Tržič. Za izpolnitev nalog je bil kot edini aktivni starešina določen stotnik Anton Stritih, za namestnika stotnik I. razreda Janez Kavar, za zagotavljanje operativnega dežurstva pa podporočnik Mitja Cotič, poročnik Stanislav Ribnikar in stotnik Viljem Legat, vsi iz rezervnega sestava občinskega štaba TO Tržič.

24. JUNIJ 1991

Mejni prehod Ljubelj naj bi enota jakosti čete TO-ja zavarovala od vključno 25. junija dalje. Enota je bila posebej na novo sestavljena za to dolžnost iz mlajših vojaških obveznikov vseh treh čet takratnega (tržiškega) 61. KodTO in delnega poveljstva odreda. Pripadniki enote so prejeli pozive 24. junija popoldne, od dvajsete ure dalje, z zbornim mestom pri pošti v Tržiču. Od tu so bili prepeljani na Ljubelj in nameščeni v hotelu Garni. Istočasno s pozivanjem vojaških obveznikov je bilo 24. junija ob enaindvajseti uri vpeljano tudi neprekinjeno operativno dežurstvo na bivšem sedežu OŠTO Tržič, v stavbi Občine Tržič. Odziv vojaških obveznikov na vpoklic je bil zelo dober, okoli 93 odstoten. Starešine, angažirane za operativno dežurstvo, so svoje naloge dobro poznale, tako da so vse potrebne aktivnosti kljub problemom zaradi reorganizacije stekle nemoteno.

Med vpoklicanimi  na mobilizacijskem zbirališču se je čutila nekakšna napetost. Ni bilo običajnih duhovitosti kot vedno do zdaj na mobilizacijskih vajah. Vsi smo vedeli, da to ne bo navadna vojaška vaja, posebno še, ko je bilo razdeljeno bojno strelivo vsakomur v roke. Samo zadolževanje z orožjem in strelivom je potekalo tekoče, prav tako prevoz na Ljubelj, ki smo ga izvajali s kombijem. Mobilizacija in premik na Ljubelj je bila izvršena v slabih osmih urah. Enota je bila pripravljena na izvrševanje bojnih nalog.

Po prihodu na mejni prehod Ljubelj in namestitvi enote v hotelu Garni 25. junija od četrte ure zjutraj dalje je enota začela izvajati zadane naloge. Z enoto je bil iz poveljstva 61. KodTO dodeljen še stotnik Miran Zlobec, poleg njega pa še stotnik Anton Stritih iz novega 31. ObmŠTO in stotnik Janez Kavar iz bivšega OŠTO Tržič.
Preciznejših nalog v zvezi z varovanjem enota še ni dobila, dokaj nedoločene so bile tudi dolžnosti in pristojnosti prisotnih častnikov. Nekaj problemov je izhajalo tudi iz dejstva, da je bila enota v taki sestavi prvič in se vojaški obvezniki in poveljujoči častniki medsebojno niso povsem poznali. Razen zavarovanja hotela drugih konkretnih nalog 25. junija enota ni izvajala. Na Ljubelj so prihajali posamično predvsem tuji novinarji, ki so želeli informacije o nalogah enote TO-ja na Ljubelju, kako bi ukrepali v primeru spopada z JLA-jem, in podobno.


Proti večeru so s postaje mejne milice Ljubelj sporočili, da so opazili ob stebrih spodnje sekcije žičnice na Zelenico neke osebe. V smeri žičnice smo takoj napotili dve patrulji, ki pa nista opazili ničesar sumljivega niti kakšnih sledi. Istočasno smo povišali budnost posadke v opazovalnici v opuščenem še starojugoslovanskem bunkerju na lovski »Bornovi poti« z Ljubelja na planino Preval. Z opazovalnice je bil zelo dober pogled na stražnico JLA-ja ob spomeniku na Ljubelju. Dobro uro po vrnitvi patrulj ob žičnici je prišel v bližino hotela, kjer je bila nameščena enota TO-ja zastavnik JLA-ja Živorad Manić, poveljnik ljubeljske stražnice. Zahteval je pogovor z enim izmed poveljujočih častnikov TO-ja.
Na razgovor sta odšla stotnika Kavar in Zlobec. Kavar se je Maniću predstavil s činom stotnik. Manić je s ciničnim nasmehom pokazal očitno podcenjevanje. Zahteval je, da pripadniki TO-ja v nobenem primeru več ne zahajajo v stometrski obmejni pas, sicer bodo graničarji JLA-ja posredovali. Stotnik I. razreda Kavar mu je očitek zavrnil, rekoč, da pripadniki TO-ja niso bili v stometrskem pasu in da pač vršijo naloge urjenja, kot jim je bilo ukazano. Po kratkem pogovoru so se razšli. Zastavnik Manič je navzven kazal očitno samozavest in nekakšno vzvišenost nad prisotnima častnikoma TO-ja.


Po pogovoru z zastavnikom Manićem so poveljujoči TO-ja na Ljubelju povečali bojno pripravljenost enote. Po en celoten vod je bil na zavarovanju, en vod v polni bojni pripravljenosti, en vod na počitku. Okrepljeno je bilo moštvo opazovalnice na Bornovi poti. Na dežurstvu so se menjavali tudi častniki, dodani k enoti.

Enota je dobila nekoliko preciznejši okvir nalog po sestanku z odgovornimi enote ZEM (Zaščitna enota Milice) na Ljubelju. Na sestanku so bile podrobno dogovorjene in razmejene pristojnosti med enoto TO in ZEM, ter način koordinacije. O možnosti napada JLA-ja še nismo razmišljali, pričakovali pa smo odziv enote JLA-ja pri menjavi obmejne table in slovenske državne zastave na ljubeljskem prehodu. Prisotni poveljujoči milice so navajali podatek, da se v obmejnem pasu nahaja enota JLA-ja s 300 vojaki, česar predstavnika TO-ja, stotnika Stritih in Kavar, nisva verjela. Pokazala so se razhajanja v oceni situacije z enoto milice na prehodu.

26. JUNIJ 1991

Noč je minila mirno. V stražnici JLA-ja na Ljubelju ni bilo zaznati nobenih posebnih aktivnosti. Iz postaje mejne milice na Ljubelju so nam sporočili, da bodo na prehodu zgodaj zjutraj delavci Cestnega podjetja Kranj na vseh gorenjskih mejnih prehodih nameščali table z napisom »Republika Slovenija«. Nameščanje bo varovala Posebna enota Milice (PEM), v širšem krogu pa še enota TO-ja. Pričakovati je bilo mogoče odzive graničarjev JLA-ja.

Kmalu po zajtrku so v območje prehoda prišli delavci CP Kranj in pripadniki PEM-a. Namestili so tablo »Republika Slovenija« pred tablo »SFRJ Jugoslavija«, ki je niso odstranili, in sneli jugoslovansko zastavo. Del enote PEM-a je zasedel položaje v bližini mejnega objekta. Dežurni častnik TO-ja je bil od postaje mejne milice o nameščanju table obveščen, šele ko se je nameščanje že začelo. Z znakom za bojni alarm so pripadniki TO-ja zasedli položaje v širšem območju mejnega prehoda, na jugozahodni strani ploščadi pred ljubeljskim predorom. V nizkem smrečju na severozahodni strani ploščadi so opazovalci odkrili JLA-jeve graničarje.

Zavladala je grobna tišina in silna napetost. Čez nekaj trenutkov jo je prekinila melodija Prešernove »Zdravice«, ki jo je na ozvočenje na prehodu samoiniciativno spustil direktor ljubeljskega Kompasa Franci Nemc. Po dobrih petnajstih minutah se je pred mejno stavbo pripeljal z lastnim osebnim avtomobilom in v popolni bojni opremi z avtomatsko puško v rokah zastavnik Manić. Vstopil je v objekt postaje mejne milice. Očitno je bilo, da imajo graničarji izza mejnega objekta stalno zvezo s stražnico, kjer je bil Manić. Zastavnik Manić je od miličnikov zahteval, da takoj odstranijo novo tablo in ponovno izobesijo jugoslovansko zastavo. Postavil je četrturni ultimat in se vrnil v stražnico. Pripadniki PEM-a in TO-ja so bili na bojnih položajih več kot uro. Ker ni kazalo na posredovanje graničarjev JLA-ja, so po odločitvi poveljujočih čez čas položaje zapustili.



Dogajanje na t. i. »platoju« pred predorom sem spremljal iz pisarne uprave Kompas na Ljubelju, kamor sem po bojnem alarmu podzavestno vskočil z izvlečeno pištolo v rokah. Prestrašen vzklik dveh uslužbenk sem komaj slišal. Kar izleteli sta iz pisarne. Z okna pisarne sem imel odličen pregled nad ploščadjo, v smrečje onkraj nje z graničarji JLA-ja, in na rob ploščadi, kjer so v dobrem kritju jeklene zaščitne cestne ograde prežali miličniki in naši fantje. Stavba milice in carine na sredi ploščadi je prikrivala vidni stik med obema stranema. Nevarno dobri pa so bili položaji graničarjev izza betonske škarpe nad obokom vhoda v ljubeljski predor, predvsem zaradi dvignjenosti nad ploščadjo. Če bo »počilo«, bo v graničarje nad obokom predora nemudoma treba dregniti z boka, nekako od spodnje postaje zeleniške žičnice. Vod TO-ja, ki je čakal v rezervi ob hotelu, bo to nalogo lahko dobro opravil, sem razmišljal pri sebi.

Dopoldan je mineval brez posebnih dogodkov. Spet so prihajali posamezni novinarji in želeli razgovore s pripadniki TO-ja. Večinoma so bili tujci, dopisniki tujih agencij in časopisov. TO jim ni dopuščal pristopa v bližino hotela, kjer je bil nameščen. Promet prek mejnega prehoda je bil zelo redek. Večkrat prek poldneva so prihajali predstavniki milice, pomembnejših informacij niso prinašali. Iz 31. ObmŠTO iz Kranja so sporočili, da bo prišel v ojačitev enote TO-ja na Ljubelju še vod TO-ja iz Škofje Loke. Iz Pokrajinskega štaba TO-ja v Kranju so poslali na Ljubelj štiri protitankovska orožja za enkratno uporabo armbrust. Razen telefonske zveze v javnem telefonskem omrežju druge zveze z nadrejenim 31. ObmŠTO enota TO na Ljubelju ni imela.

Novega protioklepnega orožja armbrust smo bili izredno veseli, morala enote se je še dvignila. Poveljujočim častnikom na Ljubelju se je priključil še stotnik Milan Zupan, ki je pripeljal še štiri jurišne puške SAR 80 in strelivo zanje. Z njimi smo oborožili častnike, ki so imeli za osebno oborožitev zgolj pištole.

Med kosilom je na Ljubelj prišel škofjeloški vod TO-ja. Spremljal jih je načelnik štaba 31. ObmŠTO major Janez Ude. Škofjeloški vod je bil podrejen poveljujočim na Ljubelju. S številčnejšo enoto je bilo mogoče bolje zavarovati širše območje mejnega prehoda in hotel, v katerem je bila nameščena enota, posebno v nočnem času. Tako si je enota TO-ja lahko ustvarila nekaj bojne globine, da bi laže ukrepala pri napadu JLA-ja. Žal pa ni nadzirala prehoda prek Zelenice v Završnico, Bornove poti od bunkerja naprej proti planini Preval, niti področja vzhodno za stražnico na Ljubelju, proti Hajnževemu sedlu in navzgor proti Velikemu vrhu. Obveščevalnih podatkov o namerah JLA-ja na Ljubelju ni bilo, razen opazovanja dogajanja v stražnici z opazovalnice na Bornovi poti.

Noč je minevala v napetem vzdušju. Kljub spremljanju TV-prenosa svečane razglasitve slovenske samostojnosti v Ljubljani je vladalo zadržano razpoloženje. Prvo informacijo o odhodu tankov iz vojašnice JLA-ja na Vrhniki smo tudi na Ljubelju slišali po radiu okoli tretje ure zjutraj.

27. JUNIJ 1991

Na jutranjem zboru enote TO-ja so častniki vsem prisotnim pripadnikom razložili nastalo resno situacijo. Spremljanje radijskih poročil in TV-ja je kazalo na poseg JLA-ja tudi na Ljubelju. Vreme se je poslabšalo, enota TO-ja je zasedla položaje okoli mejnega prehoda in južno proti Bornovi poti. Iz postaje mejne milice so sporočili, da gre iz Tržiča proti Ljubelju večja pehotna enota JLA-ja, vendar številčnosti enote ni bilo mogoče ugotoviti. Med Tržičem in Ljubeljem ni bilo drugih enot TO-ja. Iz 31. ObmŠTO smo dobili dovoljenje za uporabo strelnega orožja, vendar le, če bomo napadeni.

V smeri proti Begunjskemu plazu na cesti Tržič–Ljubelj smo poslali ojačan izvidniški oddelek, ki ga je vodil podporočnik Janez Ribnikar. Oddelek je dobil nalogo odkriti prihajajočo enoto JLA-ja, vzpostaviti vidni stik, vendar ne uporabiti orožja, razen če ne bo napaden. Z oddelkom smo imeli z Ljubelja stalno radijsko zvezo. Po telefonu nam je občanka iz Podljubelja sporočila o pohodu enote JLA-ja proti Ljubelju. Navajala je število okoli 50 vojakov in nekaj oficirjev s težko osebno opremo. Enota se je proti Ljubelju pomikala zelo počasi. Po nekaj urah so prišli v bližino izvidniškega oddelka TO-ja na Begunjskem plazu. Poveljnik oddelka je poročal o ojačanem vodu JLA-ja. Enota je prišla do ljubeljske stražnice.


Taktični položaj enote TO-ja na Ljubelju je bil slab. Enota ni imela potrebne razmestitvene globine in ni nadzirala ključnih prehodov do področja mejnega prehoda. Položaj enote je bil podoben nekakšni mišnici. Nasprotnik je bil z okrepljeno posadko stražnice na Ljubelju v številčni prednosti. V stražnici na Ljubelju je imel JLA nekaj sto kilogramov eksploziva, namenjenega za rušenje zaščitnega predora pod Ljubeljem.  S stražnico v Završnici je nadziral prehod prek Zelenice na Ljubelj.

Popoldne smo iz 31. ObmŠTO dobili ukaz o umiku škofjeloškega voda TO-ja, ponj so že poslali avtobus. Po dogovoru s postajo mejne milice Ljubelj je bil omogočen odhod z Ljubelja vsem civilnim uslužbencem in carinikom. Pričakovati je bilo napad JLA-ja. Oblačno vreme ni omogočalo posredovanje letal in helikopterjev JLA-ja. Iz poročil po radiu in TV-ju smo vedeli, da je padla že večina gorenjskih mejnih prehodov. Iz postaje mejne milice so nam sporočili o umiku dela miličnikov. Odločili smo se, da področje mejnega prehoda povsem blokiramo in blokade odločno branimo. Druge možnosti ob napadu JLA-ja na Ljubelj tudi nismo imeli. Mednarodno cesto proti prehodu smo zaprli s tovornjakom vlačilcem, staro makadamsko cesto pod prehodom pa z avtobusom, ki je bil poslan po škofjeloški vod TO-ja. Izmed štirih kosov orožja armbrust smo dva dodelili za zaporo mednarodne ceste, strelca Tomaž Bečan in Dario Zoran, dva pa smo razporedili na ploščadi pred hotelom Garni.

Sprednjo linijo obrambe smo postavili po robu mejne ploščadi, hrbet v smeri proti Završnici smo zavarovali z nekaj zasedami. Po balkonih hotela smo razmestili par ostrostrelcev in dva puškomitraljeza. Posadko opazovalnice na Bornovi poti smo povlekli na sam gozdni rob na začetku poti od hotela. Pričakovali smo oster spopad z možnostjo veliko žrtev na obeh straneh. Prevoz obolelega pripadnika TO-ja z reševalnim vozilom v Tržič smo hoteli izkoristiti za dovoz materiala za prvo pomoč in prihod zdravnika. Vendar je bilo v kompletu reševalnega vozila le nekaj zavojev, zdravnik pa se je po pregledu obolelega z njim odpeljal nazaj v Tržič. Odločili smo se, da v zadnjem delu hotela na zahodni strani oblikujemo sobo za ranjence. Opremili smo preobvezovališče, povoje smo napravili iz razreznih hotelskih rjuh. Vse pripadnike TO-ja smo še enkrat podučili o nudenju prve pomoči pri strelnih ranah in zaustavljanju krvavitev. Na napad JLA-ja smo bili pripravljeni.

Pozno popoldne so s postaje mejne milice zahtevali sestanek s poveljujočima TO-ju, stotnikoma Stritihom in Kavarjem. V nevezanem razgovoru smo razdelali vse mogoče možnosti razpleta na Ljubelju. Eden prisotnih poveljujočih milice je za svoje pripadnike predvidel možnost umika skozi ljubeljski predor v Avstrijo, kar naj bi bilo že dogovorjeno z Avstrijci. Predlogu so se preostali trije predstavniki milice Javor, Brajnik in Mihalič uprli in zatrdili, da se bodo ob spopadu z JLA-ja umaknili proti hotelu, kjer je bila nameščena enota TO-ja. Častnika TO-ja sta zatrdila, da bo TO kril umik pripadnikov milice prek ploščadi. Po kratkem sestanku smo se razšli.

Častniki TO-ja smo po sestanku s poveljujočimi milice analizirali položaj. Umik z Ljubelja ob napadu JLA-ja bi bil edino mogoč po Bornovi poti proti planini Preval. V nočnem času, brez uporabe svetilk in z enoto velikosti čete bi bil zelo nevaren in tvegan zaradi mogočega odkritja s strani JLA-ja. Bil pa je, poleg pričakovanega spopada, skoraj edini mogoč. V poštev je prihajal samo še nočni čas. Z jutrom se je naj bi se izboljšalo vreme, s tem pa zelo mogoč poseg letalstva in helikopterjev JLA-ja, saj je Ljubelj ostal še zadnji nezaseden gorenjski mejni prehod.

Okoli osemnajste ure so s postaje mejne milice zahtevali ponoven sestanek s poveljujočimi TO-ju na Ljubelju. Povedali so, da so vzpostavili stik s poveljujočimi enote JLA-ja v stražnici, ki naj bi privolili v umik TO-ja in milice z Ljubelja. Pogajanja o umiku TO-ja naj bi bila v stražnici JLA-ja. Od milice naj bi sodeloval inšpektor Belak, od TO-ja pa stotnika Stritih in Kavar.
Po posvetu s preostalimi častniki TO-ja sva s Stritihom v pogajanja privolila. V stražnici sta bila na pogajanjih izmed poveljujočih JLA-ju prisotna kapetan Ljubo Pajić in zastavnik Manić. Stražnica je bila močno zastražena od zunaj in znotraj. Po zadahu je bilo sklepati, da je daleč prezasedena. Pogajanja so bila v sobi komandirja stražnice. JLA je postavljal pogoj umika TO-ja in milice. Častnika TO-ja nisva privolila v umik brez orožja in streliva pod nobenim pogojem. Po daljšem pogajanju sta prisotna predstavnika JLA-ja na zahtevo TO-ja privolila. Kapetan Pajić je zagotovil varen umik TO-ja do Podljubelja, naprej pa naj bi bil pristojen polkovnik Živko Juroš, ki naj bi poveljeval enoti oklepnikov, nameščenih v Bistrici pri Tržiču. Za umik TO-ja je bil dogovor, da naj bi šel kapetan Pajić prvi v koloni, med dvema častnikoma TO-ja. Pripadniki milice naj bi se umaknili že pred TO-jem, z vozili. Umik naj bi se začel ob 21.30.


Umik enote TO-ja z Ljubelja ni pomenil dokončne predaje mejnega prehoda enoti JLA-ja, temveč le vzpostavitev realnih možnosti za ponovno zavzetje prehoda in pregona enote JLA-ja, ob reorganizaciji in pregrupiranju TO-ja. O umiku smo obvestili poveljnika 31. ObmŠTO majorja Miho Rautarja.


Po pogajanjih z JLA-jem je bila sklicana celotna enota TO-ja na Ljubelju razen zavarovanja. Stotnika Stritih in Kavar sta vsem pojasnila vse mogoče variante spopada in umika z Ljubelja in pogajanja z JLA-jem o umiku. Ob začetku umika se je zapletlo. Kapetana Pajića ob dogovorjeni uri ni bilo na mejnem prehodu, ker naj bi se s pripadniki milice odpeljal proti Tržiču. TO-ju nismo dopustili predaje mejnega prehoda, dokler se ne pojavi kapetan Pajić. Po napeti situaciji je le prispel. Na čelu kolone, med Stritihom in Kavarjem  je odšel z enoto TO-ja do Podljubelja. Vreme je bilo izredno slabo, lilo je kot za stavo. Vsi v koloni so bili premočeni do kože. Z orožjem, pripravljenim na stre,l smo v dobri uri prišli do Podljubelja. Enoto smo v Podljubelju namestili v domu družbenih organizacij in naročili avtobusni prevoz do Tržiča. Vse pripadnike TO-ja smo poslali domov na počitek in predvsem, da se posušijo. Zbor iste enote smo napovedali ponovno 29. junija 1991.

Ko se je Pajić le prikazal pred mejno stavbo, sva ga s Stritihom vzela medse na čelu kolone. Vmes se je vlil silen poletni dež. Pod šotorskim krilom sem držal svoj SAR, z nabojem v cevi, s prstom na petelinu in izklopljenim varovalom. Enako tudi Stritih, tako sva bila dogovorjena. Pajić je med potjo načel pogovor kar sam. Z njim sem se pred nekaj urami na pogajanjih v ljubeljski stražnici srečal prvič v življenju. Presenetila me je njegova dobra slovenščina. Nekdo mi je omenil, da je doma iz Trbovelj in poročen blizu Medvod, kjer tudi živi pri ženinih starših. Pajić je začel samoiniciativno pripovedovati, da je s to vojsko (JLA) opravil. Pravil nama je, da mu je edini cilj še spraviti svoje vojake žive in zdrave dol z Ljubelja, potem se bo poslovil. Da ne čuti ničesar več do te vojske. Dež je vmes neusmiljeno lil. Voda nam je kljub dobri zaščiti šotorskih kril tekla po robovih za vrat in po telesu navzdol v škornje. Vsaka stopinja je bila vse bolj podobna čofotanju po vodi.

Prišli smo do severnega vstopa v zaščitni predor nad Begunjskim plazom. Vojaki JLA-ja so kolono zaustavili in s Pajićem izmenjali slavni »odziv« in »lozinko« - poziv in odgovor. Baterijski snop je nad obokom predora osvetlil dva »šarca«, mitraljeza M 53, kalibra 7,9 mm. Pomislil sem kaj bo, če strelcema za mitraljezoma prst nenadzorovano trzne.

Vstopili smo v predor. Zavestno sem pomaknil prst globoko v zaščitnik petelina mojega SAR-a in s preostalimi prsti roke krepko zagrabil vrat kopita. Tunel se mi je zdel kot nevarna mišnica. Na levi strani je bil betoniran odtočni jarek po katerem je vrela nevihtna voda. Tja sem nameraval skočiti ob prvem morebitnem strelu, ki sem ga zavestno pričakoval. Vedel sem, da so Pajićevi vojaki z gostim navzkrižnim merjenjem trdno prekrili vhod in izhod iz predora. Koraki skozenj so se neskončno vlekli. Niti s Pajićem niti Stritihom nismo govorili. Voda v odtočnem jarku je odmevajoče hrumela, ni bilo slišati nobenih pogovorov. Nekajkrat sem se ozrl nazaj, celotna kolona je bila že v predoru. Pred seboj sem že videl izhod. »Če v nekaj trenutkih ne bo počilo, potem ne bo«, sem razmišljal. In ni …

Od Lajba navzdol sem se počutil varnejšega. Tod okoli naj bi že bil tržiški alpsko-izvidniški vod TO-ja, vsaj tako sem predvideval. Pričakoval sem njihov signal z leve ali desne, a ga ni bilo. Pajiću smo dovolili, da se vrne nazaj v ljubeljsko stražnico, tak je bil dogovor. Dež je še vedno lil, šotorsko krilo in vsa uniforma pod njim je postajala vse težja. Naenkrat mi poči tik ob desnem stopalu. Odpel se je naramni jermen SAR-a in z zapenjalom zapel točno na petelina in sprožil strel. Na srečo je šlo mimo moje noge in predvsem mimo noge stotnika Mirana Zlobca, ki je tedaj hodil ob meni.


Pozneje smo izvedeli, da je alpsko-izvidniški vod odšel čisto v nasprotno smer, proti Roblekovemu domu na Begunjščici, kjer ni imel kaj početi. Očitno poveljniška koordinacija ni delovala, kar sem si temeljito zapomnil za vse poznejše obdobje svoje vojaške kariere. V Podljubelju so naši premočeni enoti domačini pripravili vroč čaj. V »Domu družbenih organizacij« so fantje zlili vodo iz škornjev, naročili smo avtobuse za prevoz do Tržiča. Domov sem prišel ob svitu.
Vse naše fante smo pripeljali z Ljubelja žive in zdrave. Izmaknili smo se iz mišnice, ki je nismo čisto pričakovali. Nespametnih in nepremišljenih odločitev mi ne bo nihče očital. Trdno pa sem bil odločen, da »tržiška zgodba« odpora proti JLA-ju med slovenskim osamosvajanjem še zdaleč ni končana.

28. JUNIJ 1991

Z jutrom se je rodil sončen poletni dan. Na domu stotnika Stritiha smo se sestali častniki TO-ja: stotnik Zupan, stotnik Zlobec, stotnik I. razreda Kavar in stotnik Stritih. Načrtovali smo pregrupiranje TO-ja v tržiški občini, boljši način vodenja in poveljevanja in izpeljavo nekaterih konkretnih akcij. V 31. ObmŠTO so nedorečenost organiziranosti TO-ja v tržiški občini rešili s formiranjem Operativne skupine (OS)  za tržiško občino, ki ji bo poveljeval stotnik Stritih, profesionalni pripadnik TO-ja. Za operativno dežurstvo na štabu OS-a je bilo angažiranih še več častnikov iz sestave bivšega OŠTO Tržič, 61. KodTO in nekateri častniki iz bivših rezervnih enot JLA-ja.

29 . JUNIJ 1991

Včerajšnje jutro so bili že vpoklicani pripadniki tržiškega alpsko-izvidniškega voda (Alpiv) in diverzantskega voda (Divv). Obe enoti smo namestili v Dom družbenih organizacij v Lomu in začeli načrtovati napad na stražnico JLA-ja v Medvodju. Z akcijo smo morali zavlačevati, ker so na postaji milice Tržič napovedovali, da bo TO angažiran pri predaji posadke stražnice na Ljubelju. Ker do poznih popoldanskih ur ni bilo pogajanj, smo se odločili za izvedbo akcije v Medvodju. Napad smo skrbno načrtovali. Iz Loma naj bi oba angažirana voda TO-ja ponoči prikrito prepeljali v območje Medvodij, iz lomske smeri. Enoti smo okrepili z oddelkom minometov 60 mm.

Za preprečitev posredovanja enot JLA-ja iz smeri Kranja oziroma Tržiča smo angažirali v Dolini gospoda Janeza Primožiča st., ki je prevzel vlogo opazovalca. Prehod v Dolino in Jelendol smo se odločili zapreti z globoko oviro in zasedo v predelu Dolžanove soteske. Graničarje JLA-ja v Medvodju naj bi prisilili k predaji s pregovori in opozorilnim strelom iz minometa. Če bi bila predaja zavrnjena, bi stražnico najprej obstreljevali z minometi, hkrati pa še s pehotnim orožjem z ugodnih položajev na pečinah nad stražnico. Za akt predaje smo angažirali civilista, upokojenega poveljnika OŠTO Tržič, majorja Ivka Berganta. Vojaški del predaje naj bi izvedel stotnik I. razreda Janez Kavar. Za zanesljivo delovanje radijskih zvez, ki jih je akcija zahtevala, smo uporabili radijske postaje GRS Tržič. Po že izvedenih pripravah smo okoli 21. ure na poveljniško mesto v Lomu dobili ukaz o prekinitvi ognja med enotami TO-ja in JLA-ja, ki je prepovedoval napadalne aktivnosti. Kopijo ukaza nam je dostavil stotnik Janez Laibacher, eden častnikov Operativne skupine TO-ja v Tržiču. Načrt smo morali spremeniti, tako da bi poziv k predaji namesto strela z minometom izvedli s pozivom z megafonom. To pa je zahtevalo še večje prikrito približanje stražnici, da bi bil poziv učinkovit.


V Lomu smo bili nastanjeni v Domu družbenih organizacij, kot se je takrat reklo vaškim domovom. Poveljstvo smo imeli v enem izmed prostorov blizu dvorane, kjer so bile nastanjene enote, ki smo jih uporabili za napad. V isti stavbi je v pisarni krajevne skupnosti deloval Krajevni odbor za SLO. Občasno smo jih seznanjali z našimi namerami, vendar zaradi tajnosti nismo povedali, kaj in predvsem kje in kdaj pripravljamo. Žal pa je bilo odtekanje informacij skoraj nemogoče preprečiti. Pripadniki TO-ja in domačini iz Loma so se medsebojno pač dobro poznali in si bolj ali manj zavestno nekatere informacije, ki smo jih zaradi priprav na napad morali posredovati do enot, tudi medsebojno izmenjevali. Tik pred začetkom prevoza pripadnikov TO-ja proti mestu napada sta mimo vseh straž prišla pred zgradbo doma, kjer smo bili nastanjeni, dva tržiška pijančka južnih narodnosti.

Težko je bilo tisti hip presoditi, ali gre zgolj za slučaj ali kaj drugega, saj oba po narodnosti nista bila Slovenca. S Stritihom sva ravno delila zadnja navodila in urejala prevoz. Ob prihodu prišlekov sva se zgolj spogledala, potem pa obiskovalca na res precej trd način postavila k zidu, kjer so ju drugi pripadniki TO-ja temeljito preiskali. Hip za tem smo ju sicer izpustili, vendar je straža imela nalogo, da jima prepreči povratek proti Tržiču, dokler vse enote ne oddidejo proti mestu napada. Kmalu po dogodku z nenapovedanima obiskovalcema so nam člani krajevnega odbora za SLO sporočili, da se bodo preselili v eno izmed drugih hiš¸v vasi, “da nas pri naših aktivnostih ne bi kakor koli ovirali”… V sebi sem se zasmejal, saj je bilo očitno, da je strah pred mogočim posredovanjem JLA-ja v Lomu naredil svoje. Sem se pa ob tem tudi resno zamislil, ali smo storili vse, da bi bilo kakoršno koli posredovanje JLA-ja v Lomu  pred ali po napadu na stražnico v Medvodjah preprečeno.

Akcija je potekala, kot je bilo načrtovano, z vrsto manjših zapletov, vzrok katerih je bila noč. Zelo uspešno, predvsem pa odločno, je napad vodil stotnik Anton Stritih, ki je za uspeh akcije izmed vseh udeleženih najzaslužnejši. Med graničarji je nenaden napad v zgodnjih jutranjih urah povzročil precej panike in neusklajenega poveljevanja komandirja stražnice. To je privedlo do uporabe strelnega orožja s strani TO-ja, vendar so se po kratkem oklevanju graničarji vdali brez nasprotovanja.
 Posadka stražnice je bila napadena 29 . junija 1991 ob 05.20. Po napadu je bilo zajetih 24 graničarjev in komandir stražnice, z vsem orožjem, strelivom, opremo in zalogami hrane. Zajeti graničarji in material so bili prepeljani na postajo milice v Tržič, graničarji pa nato v zbirni center v Kranj. Dva vojaka, graničarja slovenske narodnost,i sta takoj prestopila v vrste TO-ja. Nadzor nad objektom stražnice je prevzel tržiški Alpiv.

Na poveljniško mesto v Lom, kjer smo bili z enoto TO-ja nameščeni, je pozno ponoči prispel upokojeni major TO-ja Ivko Bergant. Dolga leta je poveljeval tržiškemu TO-ju, prav od samega formiranja TO-ja v Sloveniji. Dobro sva se poznala, vrsto let je bil moj poveljnik. Z njegovim terenskim suzukijem sva se iz Loma odpeljala proti Tržiču in na Slapu zavila navzgor proti Dolini. Govorila sva malo, izmenjala sva komaj par besed. V Dolžanovi soteski sem za skalami izza predora pod serpentinami čutil naše fante. Ivkovega suzukija so dobro poznali. Ko sva se odpeljala skozi predor in mimo njih, so imeli nalogo z zaseko zapreti cesto iz Tržiča v Dolino. Po najini vožnji mimo so zapele motorne žage, cesta je postala neprehodna.

Celotna Jelendolska dolina je bila navidez mirna in v spokojnem spanju. Tu in tam je v kateri izmed hiš gorela samotna luč. Skozi Jelendol sva zavila v Medvodje. Ustavila sva se na dvorišču hiše državnega lovca Lojzka Primožiča st. Čim je ugasnil motor avtomobila, se je v hiši prižgala luč. Z Lojzkom smo izmenjali par besed. Pričakoval je, da se bo z medvoško stražnico v kratkem nekaj zgodilo. Graničarjev že par dni ni bilo naokoli. Lojzkova žena nama je skuhala močno kavo. Snahi, ki je vstala za skorajšen odhod na delo v Tržič, sem povedal, da nekaj časa nihče ne bo mogel v dolino. Nekam začudeno me je poslušala in odšla nazaj spat.

Po radijski zvezi GRS sem poklical stotnika Stritiha, ki je bil z enotami, ki bodo napad izvedle. Govorila sva “v šifrah”. Vedel sem, da naju na tej frekvenci poslušajo vsaj po vseh tržiških planinskih postojankah pa še kje. Stritih se je jezil, da prevoz iz Loma zamuja, da zamujajo s pristopom na pečino nad medvoško stražnico. Začelo se je svitati. Nestrpno sem čakal Stritihove informacije, da so začeli napad.

Nekaj čez peto uro zjutraj se je po dolini razleglo nekaj strelov. Stritih mi je v radijsko postajo jezno zavpil, da so se graničarji JLA-ja poskrili v stražnico. Pristavil je, da bodo zdaj udarili z vso močjo. Svetoval sem mu, naj še trenutek počaka, naj ponovno poskusi s pozivom k predaji. Oba sva se zavedala vrednosti mladih življenj. Minute so se vlekle kot večnost, nobenega Stritihovega sporočila ni bilo po zvezi. Končno se je le oglasil in pristavil, naj z Ivkom čim bolj pohitiva do stražnice. Dober kilometer ceste do stražnice se je vlekel in vlekel.

Na prostoru pred stražnico so sedeli na tleh graničarji, obkroženi z našimi fanti z orožjem v rokah, pripravljenim na strel. Vsi so bili videti utrujeni in resnih obrazov. S Stritihom sva izmenjala par besed. Pristopil sem h graničarjem in jim zagotovil, da so varni. Vprašal sem, kdo izmed njih je poveljnik stražnice. Odgovora ni bilo. Vprašanje sem ponovil. Graničarji so se začeli ozirati proti enemu izmed njih, ki je sedel na tleh v sredini. Na ramenih ni imel činov, očitno jih je odstranil. Dvignil je roko in povedal, da je poveljnik. Vprašal sem ga, ali zagotavlja, da so tukaj vsi iz njegove posadke stražnice in da stražnica ni minirana. Pritrdil je.

Ko sem stal pred graničarji, sem nekako podzavestno čutil kroglo, ki bo zdaj zdaj priletela skozi zrak. Zdelo se mi je, kot bi dišalo po ubijalskem svincu. Prsti naših fantov so stali na sprožilcih, merili so v skupino pred menoj. Če se zgolj eden spozabi, bo zaropotalo z vseh strani. A je vse minilo brez napake. Graničarje sem vprašal, ali je kdo med njimi Slovenec in ali kdo želi prestopiti v vrste TO-ja Slovenije. Dva izmed njih sta nemudoma vstala, se predstavila kot Slovenca in izjavila, da prestopata v TO. Preostale smo še enkrat pregladali, da so zares brez orožja. Veleli smo jim, naj vstanejo in posedejo na škarpo pred stražnico. Iz stražnice so naši fantje prinesli jabolka in zavitke alpskega mleka. Jabolka in mleko so razdelili med graničarje in prigriznili tudi sami. Zeleno-sivih obrazov so graničarji hlastali jabolka in nemo zrli v tla pred seboj. Bili so v večini devetnajstletniki, redkokateri je bil videti starejši od dvajset let … Nikoli si ne bi odpustil, če bi zaradi prehitre živčne odločitve ugasnilo eno samo mlado življenje!

Vstopil sem v stražnico, ki je strašansko zaudarjala. Na steni hodnika sem videl v okvirih viseče navodilo za dnevno graničarsko službo, kot je to pač bilo v navadi v JLA-ju. Pod dnevnim redom službe je bil podpisan major Nikola Kužet. Poznal sem ga zgolj po imenu. Brat Tomaž mi ga je večkrat omenjal, da sem in tja pred blokom v Radovljici odigrata partijo šaha. Snel sem okvir z navodilom in si stlačil navodilo v žep. Namenil sem ga za spomin bratu, da ga v samostojni Sloveniji morda kdaj pokaže Kužetu.

Nadzor nad stražnico in varovanje so prevzeli fantje iz tržiškega alpsko-izvidniškega voda. Iz Tržiča smo naročili tovornjake za prevoz vsega orožja, opreme, streliva in ogromnih količin hrane. Enega izmed dveh graničarskih psov smo morali ustreliti, bil je preveč napadalen, da bi se mu kdor koli približal. Drugega je vzel v varstvo eden izme častnikov iz našega štaba. Odločili smo se za higiensko čiščenje stražnice, ki je bila več kot samo zelo nujna.

Graničarje smo prepeljali z avtobusom v Tržič. Prevoz so spremljali policisti, ki smo jih v Medvodje poklicali  po končanem napadu. Posebej v Tržiču so se nekateri policisti(ke) do graničarjev obnašali že zelo arogantno, kot bi hoteli nadoknaditi nesodelovanje v akciji. Graničarje smo namestili na dvorišču tržiške policijske postaje. Naročili smo jim topel obrok hrane in zagotovili, da bodo čim prej prepeljani v zbirni center v Kranju. Varovanje smo prepustili policistom. S Stritihom sva odšla na sedež poveljstva TO-ja v Tržiču. Čez čas sva se vrnila na policijsko postajo. Policisti so varovanje graničarjev razumeli nenavadno napačno oziroma ga je tako razumela njihova prepotentna poveljnica.

Z naperjenim orožjem je par policistov držalo graničarje v kotu dvorišča policijske postaje. S Stritihom naju je popadel bes. Policistom sva dala ultimat, da se isti trenutek odstranijo z orožjem. Zagrozila sva, da bo TO ukrepal z orožjem, če se zadeva nemudoma ne uredi. Policijska poveljnica je uvidela, da gre zares in je hitro popustila. Graničarji so bili popoldne prepeljani v Kranj, dva Slovenca med njimi sta bila razporejena v enoto TO-ja Tržič, ki je varovala sedež poveljstva v Tržiču.

30. JUNIJ 1991

Problemi pri vodenju, ki so se zaradi le delno izvedene reorganizacije TO-ja v tržiški občini pojavljali prve dni vojne za Slovenijo, so bili dokončno odpravljeni. OS TO za tržiško občino je dobro delovala. Kljub zračnemu alarmu in sočasnim grožnjam generala JLA-ja Adžića tega dne smo načrtovali pregon JLA-ja z Ljubelja. Uporabljati smo začeli enote TO-ja v prejšnji formaciji, pred začetkom reorganizacije. S tem sta začela ponovno delovati bivši OŠTO tržič in poveljstvo 61. KodTO. Izvršili smo le nekatere zamenjave častnikov v štabu in poveljstvu zaradi odsotnosti.

Enoto JLA-ja na Ljubelju smo nameravali obkoliti z vseh mogočih prehodov do Ljubelja. Pripravili smo dodaten vpoklic 1. čete KodTO  in angažirali še Pdiv (protidiverzantski vod), Alpiv (alpski vod) in oddelek minometov 60 mm iz OŠTO. S 1. četo naj bi zaprli smer iz Tržiča proti Ljubelju ob mednarodni cesti, s Pdiv-om smer proti planini Preval, z Alpiv-om pa smer proti Kramarici in Hajnževem sedlu proti Košuti. Poseben problem je predstavljal le vskladiščeno razstrelivo ob ljubeljski stražnici JLA-ja, s katero so poveljujoči JLA-ja odkrito grozili in izsiljevali svoje pogoje ob napadu TO-ja.

Proti večeru je milica sporočila prve informacije o skorajšnji predaji in umiku enote JLA-ja z Ljubelja. Skladno z dogovorom med predstavniki Slovenije in razpadajočim JLA-jem naj bi na Ljubelju ostala samo posadka stražnice.

Že prvi dan po začetku agresije JLA-ja na Slovenijo so se v TO-ju začeli množično javljati prostovoljci, ki po narodnosti niso bili zgolj Slovenci. Vseh nikakor nismo mogli razporediti v enote, ker je bilo za zdaj pripadnikov TO-ja dovolj, nekatere pa smo vendarle vključili. Včasih je bilo komu ob srčni želji stopiti med oborožene  pripadnike TO-ja kar težko odreči, a ni šlo drugače. Vse prostovoljce smo vestno evidentirali za takojšen vpoklic, ko bo le nastala potreba. Sočasno s prostovoljci so v vrste TO-ja začeli prihajati tudi podčastniki in častniki JLA-ja, ki so na poziv slovenskega predsedstva prestopili na slovensko stran. Takih primerov je bilo v Tržiču zelo malo, čeprav delež občanov tržiške občine v aktivni službi v JLA-ju ni bilo tako majhen. Nekateri izmed njih so kot odlični kadeti na akademijah JLA-ja prejemali posebna darila in bili v našem Tržiču deležni časti in pozornosti, kakršnih pripadniki TO-ja nismo bili nikoli. Ni jih bilo od nikoder (za prestop v TO pa so zaprosili daleč po tem, ko je bilo že vsega konec, in v večini pri tem tudi uspeli).

Stražar na prehodu v atrij stavbe tržiške občine, kjer je bil naš štab TO-ja, je pozno zvečer sporočil, da želi starejši moški, ki se mu je predstavil kot bivši pripadnik JLA-ja, govoriti z nekom izmed častnikov TO-ja. V štabu smo se presenečeno spogledali. Poveljujoči Stritih je odločil, da gremo prišleka pogledat in se z njim pogovorimo. Za vsak primer smo preverili pištole in porinili naboje v cevi ter aktivirali zaklop.
Ob stražarju je stal možak v civilni obleki utrujenega obraza, na čelu mu je bilo videti potne kaplje. Predstavil se je kot M.(iro) R.(egais), rojen v Kovorju pri Tržiču, ki je že vrsto let služboval kot inženirijski zastavnik (praporščak) v Zagrebu. Povedal je, da želi prestopiti v vrste TO-ja in da  je danes s sinom z avtom pripotoval iz Zagreba. Deloval je prepričljivo, po hitrem osebnem pregledu smo ga povabili v zgradbo na pogovor. Regais je podrobno razložil svojo kalvarijsko pot iz Zagreba v Tržič, po najbolj stranskih poteh okoli Zagreba, čez Gorjance, mimo Ljubljane do Tržiča. V Zagrebu je služboval kot upravnik enega izmed skladišč JLA-ja. Sin je bil gojenec srednje šole JLA-ja, šolal se je za puškarja. Če bi ju na poti zasačila JLA-ja, bi bila prepoznana kot dezerterja. Regais je že kmalu po tem postal pripadnik slovenske TO-ja.

Več kot starešin JLA-ja pa je v vrste TO-ja prihajalo tržiških fantov, ki so med vojno služili vojaški rok v JLA-ju na različnih koncih tedanje Jugoslavije. Iz enot JLA-ja so se izmaknili na različne načine, marsikdo je tvegal prav vse. Po kratkih preverjanjih smo fante razporedili v posebno enoto, ki smo jo nastanili v stražnici v Medvodju, ki smo jo zajeli pred nekaj dnevi in higiensko usposobili za bivanje. Stražnica je bila globoko v področju, ki smo ga nadzirali, neposredno pa so se z orožjem varovali sami. Poveljstvo nad enoto je prevzel praporščak Regais.

Ob obiskih smo se pogovarjali s fanti, ki so pripovedovali vsak svojo srhljivo zgodbo. Osebno me je najbolj presunila Gorazdova. Niti ne zgodba, ampak pregled rokovnika, ki nam ga je ob prestopu v TO izročil. Gorazd je vojaški rok služil v Delnicah, na Hrvaškem, v vozlišču zvez JLA-ja. V rokovnik je skrbno zapisoval vse frekvence in šifre, s katerimi se je kot operater seznanil, predstavljale so skrbno varovano vojaško skrivnost. Kot zbirko šifer nam je Gorazd rokovnik tudi izročil. A je Gorazdov rokovnik imel še predzadnjo stran. Na njej je devetnajstletni fant napisal svojo oporoko, za primer, če ga na begu iz JLA-ja ulovijo z rokovnikom … Ko sem jo bral, me je globoko ganilo. Spomnil sem se svojih devetnajstih let, prešerne mladosti, prav tako v uniformi, a tako daleč od kakršnih koli razmišljanj o smrti! Vesel sem bil, da se je Gorazdu in mnogim njegovim vrstnikom posrečilo. Vedel sem, da so med nami v TO-ju na varnem.

1 . JULIJ 1991

Po dogovoru z vodstvom SOB Tržič naj bi se v jutranjih urah v objektu TTG na Lajbu začela pogajanja o umiku JLA-ja z Ljubelja. S slovenske strani naj bi pogajanja vodil tržiški župan gospod Peter Smuk, TO naj bi zastopala stotnik Anton Stritih in stotnik I. razreda Janez Kavar, milico inšpektor Bojan Belak, JLA pa kapetan Ljubo Pajić in zastavnik Živorad Manić .

Ne glede na precejšnjo možnost umika JLA-ja z Ljubelja s pogajanji smo vzporedno načrtovali tudi vojaško akcijo. Namerno smo med pogajanji vršili tudi delno odkrite premike enot TO-ja proti Ljubelju iz tržiške smeri ter Košute in Begunjščice, da bi pogajalcema JLA-ja pokazali resnost namer o vojaškem reševanju problema. Pogajalca JLA-ja, Pajić in Manič, sta na pogajanja prišla že vidno utrujena in izčrpana. Pri obeh je bil znatno opazen padec samozavesti in odločnosti iz prvih dni vojne. Kot pogoj sta postavljala umik z orožjem in strelivom, v kar pa častnika TO nisva privolila. Poseben problem pri predaji s strani JLA-ja naj bi predstavljala dva podporočnika srbske narodnosti. Po ultimatu s slovenske strani sta v umik z orožjem brez streliva privolila in zagotovila tudi odstranitev vseh miniranj na ljubeljskih objektih.

S Stritihom se o pogajanjih nisva posebej dogovarjala. Za oba sta bil cilj in naloga jasno postavljena: (1) JLA mora brezpogojno z Ljubelja, (2) umikajoča enota ne sme biti več bojno sposobna. Zavedati se je bilo treba zgolj podzavestnega revanžiranja zaradi umika z Ljubelja. Župan Smuk je pogajanja vodil zelo diplomatsko, brez očitnega protežiranja ene ali druge strani. Deloval je umirjeno, pomirjajoče. Ultimativni pogoji pogajalcev JLA-ja so hitro izpuhteli, s Stritihom sva hitro obelodanila meje, od katerih ne bova odstopila. Skozi okna sva opazovala premike svežih enot TO-ja proti Ljubelju. Sproti  sem po telefonu poročal o poteku pogajanj na 31. ObmŠTO v Kranj. Pajić in Manić se nista imela s kom posvetovati, ker so bile vse zveze JLA-ja popolnoma prekinjene, večinoma zaradi praznih baterij radijskih postaj.

Natančno smo se dogovorili za postopek predaje na južni strani predora pod Begunjskim plazom, na cesti Tržič-Ljubelj. Častnik JLA-ja naj bi z izjavo pred vsemi svojimi vojaki in prisotnimi s strani TO-ja zagotovil, da se umikajo brez streliva. Častnik TO-ja naj bi naključno izbral in pregledal orožje nekaterim vojakom JLA-ja. Častnikom JLA-ja naj bi iz pištol pobrali okvirje s strelivom in jim jih izročili šele v Kranju, kamor naj bi bili prepeljani z avtobusi v spremstvu milice. Slovenska stran naj bi zagotovila odsotnost predstavnikov tiska in RTV-ja  med aktom predaje.

Iz Tržiča smo poklicali avtobuse za prevoz graničarjev v Kranj. Parkirani so bili pred gostiščem TTG na Lajbu. Novinarji so nergali, ker smo najavili nedovoljen dostop k postopku umika enote JLA-ja. Najbližjo enoto TO-ja smo pomaknili komaj deset metrov od mesta umika. Zavestno sem povzdignil glas in prisotne tri častnike JLA-ja vprašal, ali jamčijo, da v orožju njihovih vojakov ni streliva. Pri kakih deset naključno izbranih vojakih sem pregledal ustje cevi. Orožja so bila prazna. Častnikom smo pobrali zabojnike streliva pištol. Pištole smo jim pustili, kot veleva vojaška čast. Začeli so se vkrcavati v avtobuse. Na čelo in konec kolone sta se s prižganimi modrimi lučmi postavila policijski vozili. Kolona je odpeljala proti Kranju.

Predaja je potekala po dogovorjenem postopku. Enoto JLA-ja je predal poveljujoči kapetan Pajić, pri TO-ju je postopek predaje vodil stotnik I. razreda Kavar. V objektu ljubeljske stražnice je s posadko graničarjev ostal zastavnik Manić, na osnovi sporazuma med Republiko Slovenijo in JLA-jem. V neposredni bližini stražnice smo razmestili močno svežo enoto TO-ja, prav tako pa tudi na mejnem prehodu Ljubelj. Objekte mejnega prehoda so prevzeli pripadniki slovenske milice. Ljubelj je bil dokončno spet slovenski 1. julija 1991 ob 18. uri, istočasno je ponovno stekel promet skozi ljubeljski predor. Vsi objekti na Ljubelju so bili popolnoma nepoškodovani, na obeh straneh ni bil nihče ubit ali ranjen. Ves čas od 27. junija 1991 je na prehodu stala tabla z napisom "Republika Slovenija" in plapolala nova slovenska zastava " ...

Po umiku JLA-ja z Ljubelja je v ljubeljski stražnici ostala posadka stražnice s poveljnikom zastavnikom Manićem. Preden smo jim dopustili ponovno zasedbo stražnice, je Manić postrojil enoto pred vhodom v stražnico. Vedeli smo, da sta med graničarji tudi dva vojaka slovenske narodnosti. Želeli smo jima omogočiti prestop na našo stran. Na Ljubelju pa se je že nekaj dni motovilil oče enega izmed vojakov iz Vojvodine. Na poziv, da kdor želi, lahko prestopi v vrste slovenskega TO-ja, se ni odzval nihče. Skrbno sem opazoval napete obraze in podzavestno iskal slovenska obraza. A se ni nihče zganil. Zares nehote sem se preveč vznemiril, pomalem pa sem bil že tudi utrujen. Povzdignil sem glas in menda dvignil kazalec. Vem, da sem jim zagrozil: “Če samo eden od vas pomoli glavo skozi planke (ograjo) karavle (stražnice),  bo dobil kroglo, isti trenutek!

Na ljubeljskem platoju smo skupaj s predstavniki milice pozdravili vihrajočo slovensko zastavo. Z grebena Kramarice so nas opazovali fantje iz alpsko-izvidniškega voda. Med njimi znani tržiški alpinist Filip Bence, ki mi je po radijski postaji nemudoma oporekel, da pred stražnico JLA-ja še vedno vihra jugoslovanska zastava. Imel je prav, a to je bilo izven naše tedanje pristojnosti, kar jih ob njem še veliko ni razumelo. Slovenska milica in cariniki so zasedli prostore mejne stavbe.

Isti trenutek so nam iz operativnega centra v Kranju  sporočili, da gre iz ljubljanske smeri proti Gorenjski enota helikopterjev JLA-ja MI-18. Opozorili so nas, da je mogoča smer Ljubelj. Ukazali smo razporeditev pripadnikov TO-ja in milice okoli ljubeljskega platoja. Za pasom sem imel le pištolo, moj SAR je bil v prtljažniku poveljnikovega vozila pred stražnico niže na Ljubelju. Svoje mesto sem izbral med upravno zgradbo Kompas in hotelom Garni. Nudilo je odličen pregled nad ploščadjo, kar sem preizkusil že par dni nazaj.

Blizu sebe sem videl novinarja Mirka Kunšiča z objektivom, precej daljšim od cevi moje pištole. Policist v zaklonu je imel ob ostrostrelski puški še slovensko brzostrelko MG, brez prigovora mi jo je skupaj s strelivom porinil v roke. Helikopterski alarm je bil kmalu preklican. Z inšpektorjem Milice Bojanom Belakom sva se odpeljala skozi ljubeljski predor na avstrijsko stran.

Prisrčno so nas pozdravili avstrijski cariniki, policaji in poveljujoči avstrijski kadet, ki prav zaradi vojne v Sloveniji še ni postal podporočnik. Prisotni ljubljanski televizijci so posneli veselo vest za večerno TV-oddajo. Nazdravili smo s steklenico hladnega piva.

Ljubeljski mejni prehod je bil ponovno odprt za mednarodni promet, 1. julija 1991 ob 18. uri.

2.  JULIJ 1991

Brez velikih prizadevanj in prepričevanj se je 2. julija 1991 brezpogojno vdala še posadka stražnice JLA-ja na Ljubelju s komandirjem zastavnikom Manićem, ki je prestopil na slovensko stran. Granićarji, med njimi dva slovenske narodnosti, so bili prepeljani v zbirni center v Kranj, zastavnik Manić pa po podpisu pristopne izjave na skrivno lokacijo na Gorenjskem. Nadzor nad stražnico so prevzeli pripadniki TO-ja za njimi pa KS Podljubelj. Od tega dne na področju tržiške občine ni bilo več nobenega pripadnika JLA-ja!
Tako v stražnici Medvodje kot na Ljubelju so pripadniki civilne zaščite izvedli dezinfekcijo in deratizacijo. Oba objekta sta bila higiensko v zelo slabem stanju.

Zastavnik Manić je po predaji in dolgotrajnem pogovoru s tržiškim županom Smukom podpisal izjavo za prestop v TO. Teritorialci smo županu Smuku (pre)dolg pogovor z Manićem nekoliko zamerili. Nikomur izmed nas se še ni za toliko časa posvetil v pogovoru. Manića smo s posebnim spremstvom spravili do prve javke v radovljiški občini, od koder je bil prepeljan v tajni zbirni center za prestopnike JLA-ja, ki je bil na Voglu. Vendar se je Manić o prestopu v TO kmalu premislil in  se s pomočjo zdravniškega mnenja, izdanega v Psihiatrični bolnici v Begunjah, javil v radovljiški vojašnici JLA-ja.

Naslednji dan smo ga videli na sliki v časopisu, ko je zavzeto nakladal na tovornjak imovino, ki jo je JLA umikal iz Slovenije. Vnovič sva se srečala ob ponovni predaji stražnic JLA-ja v Medvodjah in na Ljubelju, ki smo jih morali vrniti JLA-ju na osnovi pogajanj med JLA-jem in pogajalsko skupino Republike Slovenije. Manić je bil v skupni komisiji za primopredajo predstavnik JLA-ja, jaz pa TO-ja. Naslednjo noč je Manić pri vračanju iz Radovljice v Tržič vinjen povzročil prometno nesrečo in se tudi sam težko poškodoval. Z mavcem na nogi je ostal na bolniški v Sloveniji prek 26. oktobra 1991, ko je iz Slovenije odšel zadnji vojak JLA. Vendar je Manić že pred tem skušal dobiti službo v TO-ju in zato vztrajno iskal podporo. V prizadevanjih ni uspel in je za nekaj let moral oditi v Srbijo, od koder se je čez par let vrnil. Ko to pišem, Manić kot upokojenec s slovenskim državljanstvom živi v Tržiču …

Kapetan Ljubo Pajić je nekaj časa še ostal v JLA-ju, sodeloval pri umiku JLA-ju iz Slovenije, nato pa je dobil službo v TO-ju. V novi Slovenski vojski je, ko to pišem, s činom majorja napredoval na dolžnost poveljnika bataljona. Omogočeno mu je bilo jezikovno usposabljanje v Kanadi. Andrej Lovšin ga v svoji knjigi navaja kot sodelavca JLA-ja za slovensko stran.



Po koncu vojne za slovensko samostojnost se je razvnela množica strokovnih in kvazistrokovnih razprav o slovenski osamosvojitveni vojni. Razprave eminentnih slovenskih strokovnjakov o vprašanju, ali je šlo za vojno ali za vojaški spopad, so se mi zdele predvsem kot pravdanje o oslovi senci. Po šestinštiridesetih letih se je v Evropi prvič zgodilo, da je neki narod branil svojo samostojnost in suverenost z orožjem. In slovenska teritorialna obramba je bila vojska, ki si je skupaj s slovensko milico upala spopasti se s takrat tretjo največjo vojsko v Evropi. Ob akademskih razpravah o ravni vojaškega spopada pa so se razvnele tudi drugačne razprave o vojni za Slovenijo.

Trdno sem prepričan, da smo vojno dobili predvsem zaradi pravilnega »doziranja« sile v spopadu z JLA-jem, ob sočasnem prizadevanju za politično rešitev konflikta in odličnem medijskem bojevanju. Radikalen in brezkompromisen vojaški spopad z enotami JLA-ja po vsem ozemlju Slovenije sočasno bi zagotovo izzval drugačen odziv. Omejeno vojaško učinkovit JLA, predvsem zaradi (še) večnacionalne sestave, vendar v bistveni oborožitveni prednosti, bi na trši vsestranski napad slovenskega TO-ja zagotovo drugače odgovoril. To bi bilo logično, že zgolj zaradi  samoobrambe enot in posameznikov. Tega smo se v TO-ju dobro zavedali in JLA-ju dopuščali možnost izogiba radikalnemu spopadu, z zaporami,  pogajanji, dopuščanjem umikov enot. K sreči je bilo nekaj treznejših glav tudi na drugi strani, med generali JLA-ja.

Verjetno je vendarle bil med njimi tudi general Veljko Kadijević, jugoslovanski obrambni minister, oziroma zvezni sekretar za ljudsko obrambo, katerega sliko kot študenta sem videl pet let pozneje na poveljniško-generalštabni šoli ameriške kopenske vojske »US Army Command and General Staff College« v Fort Leavenworthu, v Kansasu v ZDA. Predvidevam, da je Kadijević razumel vlogo vojaške sile v četverokotniku temeljnih vzvodov uravnavanja sveta, ob političnem, ekonomskem in socialno-psihološkem. Kadijevičev kolega general Adžić, načelnik Generalštaba JLA-ja, ki je na TV-ju s kvadratno glavo in rokami kot medvedje šape grozil Slovencem z napotitvijo mehanizirane gardne divizije iz Beograda v Slovenijo kar po cesti, najbrž tega ni nikoli doumel.

Kritiki premajhne »krvoločnosti« TO-ja v nekaterih delih Slovenije, so se kmalu po dokončnem odhodu JLA-ja našli tudi doma. Prizadenejo nas takšni očitki o premajhni bojevitosti, celo krvoločnosti do nasprotnika. Največkrat so očitki takšnih, ki jih tedaj na Ljubelju ni bilo. Ponosni smo, da so se z Ljubelja vrnili vsi pripadniki teritorialne obrambe in milice, da nihče ni bil ubit ali ranjen. Enako velja tudi za nasprotno stran, v večini golobradih mladeničev, ki so bili porinjeni v spopad, ki ga niso razumeli. Čeprav neizkušeni, smo znali voditi humano vojno in tudi tako ohranjati in izkazovati civilizacijsko raven slovenskega naroda, njegove vojske in policije. Prevečkrat je prezrto, da je bil Ljubelj izmed vseh gorenjskih mejnih prehodov s strani JLA-ja zadnji zaseden in izmed vseh gorenjskih mejnih prehodov prvi spet slovenski! Vsi objekti na mejnem prehodu so bili nepoškodovani. Za mednarodni promet je bil ponovno odprt 1. julija 1991 ob 18. uri.


Vojno smo dobili predvsem zaradi pretehtane uporabe sile v spopadu, ob sočasnem prizadevanju za politično rešitev konflikta in diplomatskih naprezanjih. Radikalen in brezkompromisen, zgolj vojaški spopad z enotami JLA-ja po vsem ozemlju Slovenije sočasno bi izzval drugačen odziv. Omejeno vojaško učinkovit JLA, predvsem zaradi (še) večnacionalne sestave, vendar v pomembni oborožitveni in številčnostni prednosti, bi na trši vsestranski napad slovenske strani zagotovo odgovoril drugače. To bi bilo logično, že zgolj zaradi  samoobrambe enot in posameznikov. Tega smo se zavedali in JLA-ju dopuščali možnost izogiba radikalnemu spopadu, z izolacijo vojašnic, zaustavljanjem premikov,  pogajanji, dopuščanjem umikov enot in predaj. Ne glede na načine, ki povsod po slovenskem ozemlju niso bili enaki, smo izpolnili zgodovinsko nalogo do svojega naroda, izvršili vojaški ukaz in dosegli zmago.

Fotografija: Janez Kavar