Jernej Mulej

Junija 1991 smo res vsi z zanimanjem spremljali takratne medije in ugotavljali, kako se bodo razrešili ali še bolj otežili večni spori politikov zaradi napovedane osamosvojitve Slovenije. Razmere v nasprotnem bloku sem dobro poznal, saj sem komaj pol leta pred temi dogodki prišel s služenja JLA.

Poziv na orožne vaje od takratne teritorialne obrambe sem dobil v začetku junija, kakor tudi večina mojih prijateljev in znancev. Zbrali smo se v Radovljici v Šlandrovem domu 24. 06. 1991. Nastanili smo se v tamkajšnjih sobah, ki so imele za vojake naravnost čudovit standard. Dvoposteljne sobe s kopalnico in vsem pripadajočim udobjem. »Očitno ima to bistveno boljši standard, kot smo ga vajeni iz JLA,« smo bili vsi navdušeni. Manj smo bili zadovoljni z oblekami, saj smo imeli še stare sivozelene vojaške. Glede na to, da so se imenovale barve SMB, smo jih imenovali Slobodana Miloševića boje. Edina razlika med nami in vojaki JLA je bila ta, da smo si pripeli na kape čez rdeče zvezde značke s slovenskim grbom. Edini, ki so imeli nove slovenske uniforme, so bili poveljniki vodov. To so bili rezervni oficirji, ki so svoje čine dobili še v JLA.

Zvečer smo po televiziji spremljali proslavo ob proglasitvi Slovenije kot samostojne države in ugotavljali, kakšen bo odgovor JLA. Kmalu smo se porazgubili po spalnicah in začuda ni nikjer krožila steklenica, kot smo bili vajeni na orožnih vajah iz JLA.

Zjutraj je poveljnik naše čete Piškur že zgodaj sklical zbor. »Tanki so na cestah, JLA poskuša zasesti vse mejne prehode, mi gremo branit letališče Brnik, ki ga oni mislijo prav tako zasesti,« je bil kratek in odločen. Nihče ni ugovarjal niti spraševal, vsi smo se le spogledali in si mislili: »No, zdaj pa imamo hudiča.«

Iz skladišča smo prinesli težke lesene zaboje. Bili so zapečateni, Piškur je pečate potrgal, poveljniki vodov pa so nam razdelili kalašnikovke. Enake smo imeli že v JLA, zato ni nihče ničesar spraševal. Zelo pa smo se začudili, ko je prišlo pojasnilo, da naboje dobimo šele na Brdu pri Kranju. Hitro smo se posedli v kombije. Glavna cesta proti Kranju je bila zaradi barikad neprevozna, pa smo se vozili po stranskih. Pred Begunjami smo naleteli na tovornjak z vojaki JLA. Komanda je bila sledeča: »Delamo se, kot da imamo strelivo, in čakamo, kako se bodo odzvali.» Po nekaj mučnih trenutkih, ko se ni zgodilo nič, smo se obrnili in nadaljevali pot po drugi cesti. Pot naprej je potekala mirno, pa je sovoznik začel iskati v avtoradiu kakšno radijsko postajo. Oglasil se je Radio Jesenice. Napovedovalec je bil Dušan Dragojević, ki je ravno z navdušenjem komentiral prodiranje vojakov JLA na mejne prehode in pozdravljal njihove uspehe proti tistim podležem, ki si upajo njim nastavljati barikade.

»Daj, ugasni tega zmešanega Srbijanca, jaz ga ne bom poslušal,« so bili komentarji vseh v kombiju. Zaboje z naboji smo dobili v protokolarnem objektu na Brdu pri Kranju, čez nekaj ur pa smo spet po poljskih poteh prispeli do letališča Brnik. Nekajkrat so se nam kombiji pogreznili v blato in smo jih morali porivati naprej.
Letališče je bilo dokaj mirno, ukaz pa se je glasil, da v zračnem ali zemeljskem napadom civilnega dela letališča sovražnik ne sme zasesti. Poiskali smo si primerne položaje v grmovju, za vsak primer pa še malo pogledali po gozdnih poteh, kam bi lahko bežali, če nam bo v spopadu slabo kazalo. Prepričani smo bili, da spopad bo, ko pa ga ni bilo ves dan in tudi ne ponoči, smo začeli spraševati, ali bo danes kaj malice. »Včeraj pa smo govorili, kako se bomo dobro imeli na orožnih vajah, ker ima to takšen standard,« smo se šalili, »zdaj pa smo lačni kot volkovi.« Drugi dan je prišel kombi s polno posodo pasulja in je bila naša vojaška morala takoj spet boljša.

V vodu nas je bilo deset vojakov. Med seboj smo se dobro poznali in pogovor je takoj nanesel na dekleta. »Jaz komaj čakam, da se spopad začne, ampak jaz bom kot prvega počil Blaža iz sosednjega voda,« je rekel Franci. »Kaj je s tabo, on je vendar naš,« smo bili zgroženi. »Punco mi je speljal,« je bil Franci videti popolnoma resen. Takšni pogovori so prišli na ušesa poveljniku Piškurju, pa nas je sklical v zbor. Njegove besede so bile resne: »Fantje, ne ga srat, premagajmo Srbijance, pa bo potem dovolj dekličev za vse.«

Po radijskih zvezah so kar naprej prihajale različne informacije. Enkrat je bilo rečeno, da leti proti Brniku letalo s specialci iz Niša, udariti moramo po njih, ko bodo padalci še v zraku, drugič smo čakali na tanke, pa spet pehoto iz kranjske kasarne. Kmalu smo ugotovili, da vse te informacije niso preveč zanesljive. A ravno ko smo zapuščali položaj tik ob letališču, sta se pojavila nizko nad drevesi dve letali JLA. Pokadilo se jima je izpod kril, močno je počilo, v naslednjem trenutku pa se je iz zadetka letala in bližnjega avta začelo kaditi. Takrat sta v avtu umrla dva avstrijska novinarja. Vedeli smo, da je streljati z našimi puškami na letala nesmiselno, in ugotovili, kako nemočni smo proti njim.

Povelje komandanta Piškurja je bilo jasno: »Z letali spopada ne moremo dobiti, če nas hočejo premagati, morajo vsekakor poslati pehoto in transporterje, tam pa imamo tudi mi več možnosti.« Tudi ko smo od daleč opazovali, kako letala obstreljujejo Krvavec, nismo mogli storiti ničesar.

Domačini v vasi Voglje niso bili zadovoljni z našo prisotnostjo. Bolj kot za vojsko so skrbeli za svoje pridelke na poljih. Zdelo se jim je, da jim bomo po poljih vse pomendrali, pa se je nekdo pojavil z velikim traktorjem in zlil gnojnico na naše položaje. Uspešno so nas pregnali, saj smo se zaradi neznosnega smradu hitro umaknili na »boljše« položaje, v sosednjo vas Šenčur. Tam je bila pred vaško trgovino dolga vrsta kupcev, ki so se hoteli založiti z najpotrebnejšimi živili, saj nihče ni vedel, koliko časa bo vse to trajalo.
Vojaki smo imeli prednost pred domačini, ker se nam je vedno nekam mudilo. Tako sem tudi jaz dobil prek vrste štruco kruha, ko pa sem na koncu vrste videl prikupno deklico, sem jo brž vprašal, ali ji lahko kaj prinesem prek vrste.  Ker je hotela samo kruh, sem ji dal kar svojega, jo še vprašal po imenu in kje je doma. Pokazala mi je starejšo hišo z velikim gospodarskim poslopjem in rekla, da je Špela. Iz njenega nasmeha nisem razbral, ali je prijazna samo zaradi kruha ali sem ji sicer simpatičen.

Komandir Piškur je v naslednjih dneh malo popustil z vojaško disciplino, pa nas je spustil zvečer v vas. Z Jožem in Markom smo šli naravnost k hiši, ki mi jo je pokazala Špela. Nje ni bilo doma, pa smo se z njenimi starši zapletli v pogovor. Tudi mi smo doma s kmetij, vendar se pri nas vsi kmetje ukvarjajo z živinorejo, v Šenčurju pa s poljedelstvom. Ugotovili smo, da imamo bolj malo skupnega. Tu imajo kmetje velike traktorje, lepo ravno polje, pri nas pa je vse bolj majhno in ubogo. Najbolj se nam je zdelo zanimivo, da pridelajo na leto 100 ton krompirja in imajo eno neporočeno hčer. Pri sosedu smo ugotovili, da pridelajo na leto 200 ton krompirja in imajo dve hčeri. Rekli smo, da ker smo ravno trije, gremo pogledat še tretjo kmetijo, ali imajo mogoče tri hčere in tristo ton krompirja, pa smo kmalu ugotovili, da z našim vasovanjem ne bo nič.

Po enem tednu življenja na terenu, ko je bilo jasno, da na Brniku spopada z vojsko JLA ne bo, nas je komandir Piškur spustil za nekaj dni domov. Na poti domov smo naleteli na skupino Albancev, ki so pobegnili iz kasarne JLA. Mi smo bili oboroženi, oni pa ne. Prestrašili so se nas, saj niso ugotovili razlike med nami in vojsko JLA. Plačali smo jim pijačo in jim zaželeli srečno pot. Po nekaj dneh, ko smo z veseljem ugotovili, da se razmere v Sloveniji umirjajo, smo vrnili orožje, na te nepozabne dogodke pa ohranili lep spomin.