Osamosvojitev

Mirko Fekonja

27. 06. 2011 - Gasilci smo za to, da pomagamo


Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Na plebiscitu je 88,5 odstotka vseh volivcev in 95 odstotkov tistih, ki so se volitev udeležili, izbralo samostojno in neodvisno Slovenijo. Neodvisna država Republika Slovenija je nastala 26. junija 1991 iz republike Slovenije, ki je bila tedaj v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Slovenija je 25. 6.1991 razglasila neodvisnost in se naslednjega dne že znašla sredi vojne.

Če danes gledam nazaj, bi rekel, da smo tistega usodnega 3. julija 1991 brezglavo hiteli gasit požare na Gomili pri Kogu v Občini Ormož, nismo pa se niti prav zavedali nevarnosti, ki smo ji bili takrat kot gasilci izpostavljeni.

V sredo, 3. julija, v dopoldanskem času ob 10.30 je enota (okrepljeni tankovski vod) JLA-ja iz vojašnice v Varaždinu prestopila mejo pri Središču ob Dravi in nadaljevala pot proti Gomili pri Kogu skozi naselja Godeninci, Vitan in Kog. V kraju Gomila, v ozki soteski pod domačijo Sklepič, je konvoj naletel na barikade in pot do Gornje Radgone, kamor so bili namenjeni, jim je bila s tem onemogočena. Domačini in pripadniki TO-ja so podrli močna drevesa ob cesti v skupni dolžini okrog 200 m. Drevesa, predvsem bukve, so odžagali meter od zemlje in tako naredili cesto v soteski neprehodno tako za tanke kot tudi za druga oklepna vozila. Konvoj tankov in oklepnikov je s težkim orožjem streljal v barikado, vendar ta ni popustila. Zato se je kolona obrnila in se začela vračati proti Središču, od koder je tudi prišla. Med vračanjem so besno streljali na vse strani in ob cesti zažgali kar nekaj domačij.

Nekaj minut pred 13.00 uro je pri Miklavžu pri Ormožu začela zavijati sirena ter naznanjala požar. Že od jutra se je slišal hrup tankovskih motorjev in pozneje tudi streljanje iz težkega orožja. V gasilskem domu se je zbralo 13 gasilcev. Ko smo prišli v gasilski dom, najprej nismo vedeli, ali naj takrat izvozimo z orodnim vozilom ali ne. Vendar smo se vsi zavedali, da bi to morali storiti, in niti en gasilec ni pokazal strahu ali omahovanja. Hrabrile so nas besede in misli Stanka Fekonje, takrat najstarejšega prisotnega gasilca, starega 56 let, ki je rekel, da smo gasilci za to, da pomagamo. 

Po radijski zvezi, to so bile še stare TX Iskra, smo dobili navodila in podatek, da gori več domačij, predvsem pa, da bi bilo treba pomagati družini Haložan iz Gomile. To je bila takrat edina povezava gasilcev na terenu s štabom GZ Ormož. S štabom CZ pa takrat nismo sodelovali, saj ni bilo nobene povezave. Na terenu smo pozneje vzpostavili stik, kolikor smo se med seboj poznali.

Iz štaba Civilne zaščite, ki je bil nastanjen v Gasilskem domu na Hardeku, smo dobili navodila, da se gašenja požarov na Gomili lahko udeležimo le na lastno odgovornost ter v civilnih oblekah, da bi bili manj opazni. Prav tako so nas opozorili, naj ne gremo gasit, dokler agresor še strelja in ogroža življenje gasilcev.

Takratni predsednik društva Emil Trstenjak je moral po navodilih štaba vsakega prisotnega gasilca vprašati, ali želi prostovoljno sodelovati pri tej intervenciji. Vsakega je odločno opozoril, da lahko pri tem izgubi življenje. Nihče se ni odpravil domov, nastopil pa je trenutek, ko smo vsi tiho obstali na svojih mestih in premišljevali. Danes niti približno ne vem, kako dolgo je trajal ta trenutek. Jaz sem imel v mislih svojega takrat še niti ne eno leto starega sina, ki je bil doma sam s svojo mamo (mojo soprogo).

Pred gasilski dom v Miklavžu je pripeljala gasilska cisterna s tremi gasilci s Hardeka. Ti so se zaradi obvestila o nevarnosti obrnili in se vrnili v garažo, naše gasilsko društvo pa je z vozilom IMV-1600 G, s skromno opremo in v civilnih oblekah izvozilo. Po stranski cesti smo zamišljeni z upanjem in s strahom peljali proti Gomili. Orodno vozilo sem vozil jaz. Naš cilj je bil Haložanova domačija. Ta domačija je takrat prva zagorela. Ko smo se začeli spuščati iz Hermancev proti Gomili, smo pri domačiji Mirka Šuleka doživeli neprijetno presenečenje. Okupatorjeva vojska je proti nam in po vinogradu začela streljati iz tankov s težkim orožjem. Tanki so bili na cesti na nasprotnem hribu pod Bajzekom. Z gasilskim vozilom IMV smo se umaknili vzvratno, s polnim plinom nazaj za hrib. Noben gasilec nekaj trenutkov ni niti spregovoril. Meni je noga na sklopki od strahu kar sama poskakovala. Predsednik je začel panično dajati neka navodila, še danes ne vem, kaj je hotel v tistem trenutku povedati. Nihče izmed prisotnih se ne spomni.
 
Kar nekaj časa nismo mogli na požarišče. Morali smo počakati, da so se tanki, ki so hrumeli in streljali, umaknili za hrib. Šele ko je minila nevarnost, smo se priključili gasilski enoti iz Hermancev, ki je bila takrat že prisotna in tudi v civilnih oblekah. Bila je nameščena v kotanji južno pod domačijo Sovič, pri mlaki, iz katere smo pozneje črpali vodo. Gospodarsko poslopje je bilo v plamenih, vendar se ogenj ni preveč hitro širil. Reševali smo, kar se je pač rešiti dalo. Poginilo je nekaj kokoši, ena krava pa je bila ustreljena v zadnjo nogo.

Takoj za tem je prišlo po radijski zvezi obvestilo, da gori tudi domačija Alojzije Šulek na Gomili 25, za hribom Bajzek. Takoj smo se odpeljali proti domačiji mimo gorečega tanka, ki je zdrsnil s ceste, in po vinogradu prišli do kraja požara. Ob prihodu naše enote je skedenj že pogorel, hišo pa smo rešili. Vodo za gašenje je dovažal domačin s traktorsko cisterno.

V tistem trenutku so nas preletela letala v nizkem letu, še prej pa smo v daljavi slišali tudi helikopter. Ker so bile radijske zveze slabe in zapoznele, smo dobili naslednje obvestilo: Gori šola na Kogu. Vse enote naj takoj zapustijo požarišča in se vključijo v gašenje šole. V štab na Hardeku je namreč nekdo javil, da gori Šulekova hiša na Kogu, zaradi slabih in hreščečih zvez pa so nam iz štaba prenesli, da gori šola na Kogu.

Naša enota se je nemudoma odpravila proti Kogu, gasilci iz Hermancev pa so ostali pri Haložanovi domačiji. Že od daleč smo videli, da ni nobenega ognja in dima. Po prihodu na Kog smo pregledali šolo in okolico. Moram povedati, da se je bilo takrat res grozljivo peljati po cesti od Gomile proti Kogu. Tanki so razdejali že tako slabo in ozko cesto. Hiše so bile prazne, nikjer ni bilo nikogar, vse je bilo strahotno mirno, kot bi bilo zapuščeno. Tudi ko smo se pripeljali pred šolo na Kogu, je bilo vse tiho, mirno. Nikjer ni bilo nikogar, samo v daljavi je bilo slišati hrumenje tankov, ki so se vračali čez Godenince v Središče ob Dravi.

Ker ni bilo videti nobene nevarnosti in nikjer ni bilo nikogar, da bi ga povprašali o morebitnem požaru, po radijski postaji pa smo slišali, da gasilci z Vitana gasijo dve hiši, družin Rubin in Prapotnik, smo se  odpeljali naprej do domačije Rubin, ki je bila v ognju, vendar so tam že gasili gasilci z Vitana. Obvladovali so oba požara in naša pomoč ni bila potrebna. S poveljnikom Jožkom Kolaričem smo se po krajšem posvetu dogovorili, da se vrnemo na prejšnje lokacije. Vrnili smo se do Šulekove domačije in tam pospravljali pogorišče, medtem pa je prispela tudi gasilska enota PGD Ormož.

Pozno zvečer smo podali poročilo za našo enoto in za enoto iz Hermancev, ker oni takrat še niso imeli v vozilu radijske postaje. Vrnili smo se v gasilski dom ter določili dežurstvo. Dežurala sta po dva gasilca, izmenjavaje se na dve uri. Dežurstvo smo opustili 4. julija 1991 okrog 12.00. Naslednji dan popoldne so prišla na Gomilo vozila iz PGD Ormož in PGD Hardek, da bi ohladila tank, ki je zgorel. Prisotni smo bili tudi gasilci iz našega društva, vendar samo kot opazovalci.

Vse intervencije in postopke sta vodila Emil Trstenjak in Mirko Fekonja. V intervenciji so sodelovali: Emil Trstenjak, Mirko Fekonja, Jože Zadravec, Igor Zadravec, Emil Fekonja, Damijan Fekonja, Boštjan Kosajnč, Anton Kerenčič, Franc Filipič, Rado Vrbnjak, Tonček Štrucl, Milan Šek in Stanko Fekonja.

V gasilskem domu smo dežurali še naslednji dan. Pri dežurstvu se nam je pridružil še Andrej Topolinjak ml.. 5. julija 1991 je enota teritorialne obrambe z okrog 20 vojakov prespala v dvorani gasilskega doma, v spodnjih nedokončanih prostorih pa so si uredili začasno skladišče. Že naslednji dan pa so vse izpraznili in odšli proti Središču ob Dravi. Gasilski dom so zapustili očiščen in nepoškodovan.