Ivan Peter Benko

Že zelo mlad, pri desetih letih, sem postal tihi diverzant v političnem sistemu, ko mi je učitelj Cipot prisolil zaušnico, ker je v mojem spisu prebral, da bi se moral Tito zahvaliti kralju Petru za njegove zasluge.

Pot življenja me je vodila po Sloveniji in blizu Ljubljane, ob reki Savi, sem našel očitno izgubljeni dokument z opisom političnih smeri, ki so se nakazovale v našem življenju. Večkrat sem obiskal vojašnico v Šentvidu v Ljubljani in ob srečanju s kapetanom Mitrovičem sem usmeril pogovor tudi na vsebino najdenega dokumenta. Po izmenjavi mnenj sva ugotovila, da je to verjetno "nameštaljka" – kot ene vrste sondiranje terena.

Nekaj let pozneje je nastala afera JBTZ. Vsak dan po delu sem se odpravil k Prešernovemu spomeniku v Ljubljani, kjer smo s svojo navzočnostjo izkazovali nasprotovanje dejanjem vojaških oblasti. Nekega dne je nekdo prinesel nekaj kosov z roko napisanih plakatov – vabil za udeležbo na teh demonstracijah. Vzel sem jih nekaj in enega shranil za spomin.
V službi sva s kolegom tik pred zaključkom dela dopoldanske ekipe proizvodnje na vrata proizvodne dvorane nalepila tak plakat. Niti še nisva dobro zapustila prostora, ko je z dvorišča prihitel vodja obrata prehrane in se ustavil pred plakatom. Strgal ga je z vrat in z njim odhitel po stopnicah. Midva pa za njim, seveda. Vstopil je v sobo kadrovske službe in se širokoustil z dosežkom v obliki odstranitve plakata.

Zaslutil sem težave in začel delo v podjetju, ki se mi je zdelo zelo južno opredeljeno, temu primerno sem usmerjal vsebine pogovorov, da sem po treh mesecih zelo napredoval. Bili smo trgovsko podjetje in v majhnem kolektivu skorajda ni moglo biti skrivnosti. Tudi opozorilo ameriškega principala, ki nam je poslal navodila o nujnih previdnostnih postopkih tako pri odpiranju poštnih pošiljk kot pri stikih s tujci, ni ostalo skrivnost. Vsi so vedeli mnogo o čudnih izginotjih blaga, le storjenega ni bilo nič. Postajalo je sumljivo povezano z nekimi cariniki.
Pogovori so kmalu zašli na področje politike in v šaljivem tonu sem opozoril sodelavko, da bo morala tudi za prečkanje meje s Hrvaško pokazati slovenski potni list. Vzrojila je, da ona ne bo vzela slovenskega državljanstva, ker je po narodnosti Srbkinja. Razlaga razlike med narodnostjo in državljanstvom tudi v različnih oblikah ni spremenila njenega stališča. "Tu me imajo, pa naj naredijo z mano, kar hočejo," je bila njena izjava. Čez nekaj tednov so mi podtaknili sum, mi zagrozili s centrale z juga in postavili pred alternativo, odidi ali pa te bomo zašili.

Delo sem nadaljeval v carinski coni ob Letališki cesti v Ljubljani. Zvedavost je moja slaba stran značaja in tam mi je koristila. Z vratarjem, ki je bil starejši Prekmurec, sva se dobro razumela. V času posredovanja JLA v Sloveniji mi je en dan namignil, da želi, naj ob prvi priložnosti odnesem še en njegov dokument v upravo BTC-ja, kamor sem pogosto zahajal zaradi sedeža carine. Že čez par ur sem opazil nekaj sumljivega ob bližnji vojašnici in bilo je dovolj, da sem vzel dokument, sedel na kolo ter se zapeljal mimo vojašnice.
Pred stavbo so vojaki nameščali težki mitraljez, in sicer s cevjo, obrnjeno proti vratom carinske cone. V carinskih prostorih v BTC-ju nisem mogel najti vodilnih ljudi, da bi jim poročal o videnem v vojašnici, in vsaka sekunda se mi je zdela izredno dragocena. Tudi službenega telefona nisem smel uporabiti za posredovanje novice. Odkolesaril sem nazaj mimo vojašnice v carinsko cono. Nameščanje mitraljeza je še trajalo. Obvestil sem sodelavce, ti so preverili dogajanje in telefonirali vodji, ta je zahteval pogovor z menoj.

Ponudil sem mu fotografije, če mi preskrbi fotoaparat. Bilo je tik po spopadu na Medvedjeku in občutek nevarnosti je bil temu primerno še izrazitejši. Drugi dan so bile na križišču – nadvozu Šmartinske ceste čez AC – nameščene številne plinske jeklenke. Ko sem vijugal med njimi proti carinski coni, sem za seboj zaslišal glas: "Pazi, mine!" Manj kot polovica je bila pred menoj in srečno sem se prebil. Vhod v carinsko cono je bil zastražen in le nekaj ljudi je bilo na spisku, ki so smeli v cono. Moral sem nazaj. Pisarne smo imeli tudi na drugi lokaciji in potrebovali smo dokumente. Drugi dan sem zapeljal čez BTC, vrgel kolo čez ograjo, splezal še sam čez in si strgal hlače ter kožo ob bodeči žici. V cono nisem uspel priti.

Po nekaj dneh se je delo v carinski coni nadaljevalo. Moje kolo je bilo tarča napada znanca FF, nasprotnika, ki je brcnil v zadnje kolo, da sta počili dve špici. Nič ni hotel plačati, ampak je zahteval, naj ga peljem v bližnji Rog na Letališki, kjer mi ga bodo zastonj popravili. Tam servisa niso imeli.

Po končanih vojaških nemirih sem srečal brata. Pogovarjala sva se o doživljajih. Bil je prestrašen – razvalina, daleč od tistega, kar je bil nekoč. Fant je vodil enoto, s katero je sodeloval pri uspešni preprečitvi helikopterskega desanta specialcev JLA. Nič več ni hotel povedati, le z vojsko ni želel imeti več opravka in živi v svobodni Sloveniji bedno življenje.