Drago Bulc

Pripravljen na osamosvojitvene težave
Zame se je postopek osamosvajanja začel že kar dobro desetletje pred letom 1991, ko smo Slovenci uresničili svoj zgodovinski sen, ustanovitev samostojne države. Med letoma 1975 in 1980 sem bil namreč dopisnik Radia Ljubljana iz Beograda. Tam sem kot mlad novinar spoznal dejansko stanje »bratstva in enotnosti« jugoslovanskih narodov. Skozi številne stike in obiske vseh jugoslovanskih republik sem spoznal, da vezi med federalnimi enotami niso niti približno tako trdne, kot se je to videlo iz Ljubljane. Da bo prišlo prej ali slej do razveze, pa sem ugotovil med zadnjim Titovim obiskom na Kosovu in v Makedoniji in potem še posebej, ko sem poročal o nemirih na Kosovu pred Titovo smrtjo in po njej.

Do dokončnega spoznanja, da Jugoslavija ne bo več dolgo obstajala, pa sem prišel po Titovi smrti leta 1980, ko sem videl in doživljal različne reakcije jugoslovanskih narodov. Ves čas pa sem se zavedal, da bo ločitev Jugoslavije boleča in da bo skoraj zagotovo tekla tudi kri. Tako me dogodki, ki so se zgodili ob osamosvojitvi Slovenije, niso niti najmanj presenetili. Še posebej zato, ker sem sodeloval v ekipi pod vodstvom Studia marketing Delo, ki je pripravila in izvedla eno najbolj odmevnih turističnih promocijskih akcij »Slovenija, moja dežela«, za katero se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav pomenila začetek slovenskega osamosvajanja. V študiji zaželene identitete bodoče Slovenije je bilo med drugim zapisano, da bo Jugoslavija razpadla in da bo na njeno območje posegel NATO. To so bile za tiste čase zelo bogokletne napovedi, k sreči pa jih za tiste, ki smo sodelovali pri projektu, ni nihče resno jemal.


Prvi s kamero na barikadah

Na dan razglasitve osamosvojitve sem bil v ekipi reporterjev, ki je prenašala vse dogodke, ki so bili povezani s tem zgodovinskim dogodkom za slovenski narod. Ko je letalo JLA popoldne nad Ljubljano prebilo zvočni zid, smo vsi sprva mislili, da gre za raketiranje oziroma bombardiranje, pa je šlo k sreči le za opozorilni manever. Seveda sem se zavedal, da se bo nekaj zgodilo, vendar v osamosvojitveni evforiji nisem razmišljal, kdaj in kaj bo JLA storil. Osredotočil sem se le na dve zadolžitvi, ki sem ju imel po scenosledu celodnevnega posebnega programa.

Tako sem se najprej oglasil s terase naše televizijske stavbe s stolnico in Ljubljanskim gradom v ozadju. Po scenosledu osamosvojitvene prireditve v Ljubljani, naj bi se, mislim, da točno ob 22.00, iz vseh cerkva oglasili zvonovi, z gradu pa naj bi veličasten ognjemet razsvetlil praznično razpoloženo staro mestno jedro. Zato sem evforično in točno na sekundo začel napoved, za menoj pa je ostala tema in tudi zvonovi se niso oglasili. Lahko si samo predstavljate, kako bedasto sem se počutil potem. Še do danes mi ni uspelo izvedeti, kdo in zakaj je spremenil scenosled osamosvojitvene prireditve.

Drugo oglašanje pa sem imel izpred magistrata, z vrta bistroja Rotovž. Moja naloga je bila pričarati vzdušje po polnoči, ko smo prvič zadihali v samostojni Sloveniji. Bilo je veličastno in nabito s pozitivno energijo. V krogu vodje bistroja Rotovž Eda Smuka in takratnega  prvega človeka ljubljanskega turizma Nika Jermana smo nazdravili naši novi državi. Prijatelj Edo nas je potem povabil v notranjost takrat najbolj elitnega ljubljanskega gostinskega lokala, kjer sta se nam pridružila še prelat ljubljanske stolnice Vinko Vegel in eden vodilnih  mož takratne stranke Narodnih demokratov gospod Frantar. In prav slednji me je s svojimi razdiralnimi komentarji v tem zame tako svetem trenutku tako razjezil, da sem protestno odšel na teraso, kjer sem se srečal s takratno producentko informativnega programa Danico Filač in vodjo reportažnega avtomobila Zlatkom Gregorinčičem. Povabila sta me na pivo in kmalu sem pozabil na prepir. Še preden pa smo pivo popili, je k nam pritekel močno zadihan asistent iz reportažnega avtomobila in nam povedal, da gredo tanki z Vrhnike, specialci pa obkoljujejo parlament in vladno palačo ter da bo treba premakniti reportažni avtomobil. Zlatko in Danica sta pohitela proti parlamentu, jaz pa na televizijo. Ker še nismo imeli prenosnih telefonov, nisem mogel niti sporočiti ženi, da me ne bo domov.

Pred vhodom na TV je že z mobilno radijsko postajo v roki vodil akcijo takratni direktor TVS Janez Čadež. Kmalu je prišel še snemalec Marko Žgajnar in dobila sva nalogo, da posnameva barikade in prvi raport za posebno oddajo ob sedmi uri, ki jo je urejeval in vodil Jure Pengov.

Pa se je zataknilo pri vodji avtoparka, ki mi ni zaupal  popolnoma novega subaruja, ki je bil s štirikolesnim pogonom idealen za opravljanje terenskih akcij. Ceste v središču mesta so bile namreč vse zabarikadirane z mestnimi avtobusi in drugimi vozili, pa čeprav sem mu pojasnjeval, da sem med drugim z avtomobilom prečkal celo Saharo in da sem vsega skupaj do tedaj že prevozil čez milijon kilometrov. Ni se dal prepričati in je vztrajal, da počakava na voznika, ki pa ga ni bilo. Meni je bilo vsega dovolj, zato sem sedel v avtomobil in z Markom sva se odpeljala na prvo novinarsko nalogo v vojnih razmerah. Ustavila sva se že pred prvo barikado na Celovški cesti nasproti Hale Tivoli. Dobro se spominjam, da sem zelo dobro premislil, kaj bom povedal, saj sem se zavedal, da bo ta posnetek šel v zgodovino slovenske televizije. Namenoma si nisem snel mojega zaščitnega televizijskega znaka, metuljčka. In to zato, da bi ljudem pokazal, kako smo številni Slovenci tistega jutra s proslavljanja samostojnosti odšli tako rekoč na fronto. Žal tega posnetka niso nikoli objavili, ker je moj dobri prijatelj Marko pozabil vključiti reporterski mikrofon in sem potem v montaži odpiral samo usta kot žaba na suhem.

Ker sva vedela, da so tanki pripeljali z Vrhnike in na Brezovici obrnili čez Toško Čelo, sva se zapeljala do križišča za avtocesto pri gostilni Gorjanc. Tam sva opazila, da so do zob oboroženi specialci slovenske policije zadržali nekaj tovornjakov JLA. Ker sem dolgo živel na Vrhniki in sem poznal veliko oficirjev ter z nekaterimi celo prijateljeval, sem se brez strahu povzpel na stopnico prvega tovornjaka. Ko sem na videz spoznal oficirja, sem ga povprašal, ali bi bil sposoben streljati na sonarodnjake svoje žene in otrok – poročen je bil s Slovenko – in mi je odgovoril, da bi, če bi bilo »takvo naredjenje«, sem šele spoznal, da gre zares.

Pozneje sem izvedel, da je ostal v Sloveniji, da pa je rekel sovaščanom na Verdu, da me bo ubil, ker sem ga tako javno osramotil. Ta posnetek je bil na namreč eden prvih  na televiziji in tudi na kaseti  TVS »Na barikadah«. Na križišču pri gostilni Gorjanc sva z Markom posnela tudi sploščene osebne avtomobile, ki so bili na barikadi prek katere so zapeljali tanki proti Toškemu Čelu. Tam sem srečal tudi novinarja časopisa z največjo naklado v Nemčiji,  Bild, ki mi je povedal, da imamo srečo, saj takrat nikjer po svetu ni bilo resnih kriznih dogodkov in so bili vsi vojni reporterji v Sloveniji, zato naj bi, po njegovem mnenju, imeli po vsem svetu veliko medijsko podporo, kar bi pomagalo pri zaustavitvi JLA.

Naslednje dni sem imel različne naloge, ker pa sem stanoval blizu TV-ja, in sicer pod Ljubljanskim gradom, sem v glavnem dežural ponoči. Ker je bila uvedena policijska ura, je bilo ponoči gibanje po Ljubljani zelo nevarno, seveda zaradi teritorialcev in tudi policijskih zased. Zato sem na poti domov vedno požvižgaval in ves čas zvonil. Na teh vožnjah domov sem se tudi pogovarjal s policisti in teritorialci. Najbližji policijski zasedi poleg mojega doma pa sem celo skuhal kavo. Spominjam pa se pogovora s policistom, ki je med pitjem kave šel kar nekajkrat za grmovje. Ker je videl, da ga opazujem, mi je pojasnil: »Ne, ni me strah, bil sem ves čas med najboljšimi strelci, vendar do zdaj sem streljal samo na tarče, zdaj pa bo morda treba streljati tudi na človeka.« Pozneje sem ga srečal. Tako kot meni in še številnim drugim Slovencem ni bilo treba streljati niti na takrat sovražne vojake JLA.

Po kratki bitki pri Trzinu so me poslali, da grem pogledat, kaj je mogoče še posneti. Pa nam ni bilo treba nič snemati, kajti celotno bitko je z dobro amatersko kamero posnel iz svoje hiše domačin. S posnetkov je bilo videti, kako prestrašeni so mladi vojaki lezli z dvignjenimi rokami iz oklopnih vozil. Ko so jih naši policisti polegli po dvorišču najbližje hiše, je enemu celo priteklo iz hlačnice. Amaterski snemalec je med drugim posnel tudi humano dejanje policijskega vodje, ki je poveljeval v tej akciji. Takoj, ko so se predali in oddali orožje, je zaprosil domačine, naj golobradim vojakom, skorajda še otrokom, postrežejo s kakšno pijačo in hrano. In Trzinci so to tudi storili. Z režiserjem Jožetom Cegnarjem pa sva se dogovorila, da posnetka vojaka, ki mu je od strahu ušlo, ne objavimo. In ga tudi nikoli nismo.

Ko smo dobili sporočilo, da bodo z letali napadli  oddajnik na Krvavcu, sem dobil nalogo, da to posnamem. Zato sem zaprosil za terensko vozilo. Čeprav je bilo na dvorišču približno ducat  vozil s štirikolesnim pogonom, mi je vodja avtoparka dal ključe od najbolj »razjahane« lade nive. Ko sem se odpeljal, sem z grozo že na prvem križišču ugotovil, da nima zavor. K sreči sem peljal počasi in se, zahvaljujoč bogatim vozniškim izkušnjam, zaustavil s pomočjo ročne zavore in motorja. Medtem ko sem iskal drugo vozilo, pa so mojo nalogo preklicali. Ključe od lade pa sem za vsak slučaj obdržal. Ko je prihodnji dan kolega Vili Guček dobil  nalogo, da pri gostilni Gorjanc pričaka napovedane tanke z Vrhnike, sem zato, da bi takoj po prvih posnetkih odnesel kaseto na TV, šel na kraj dogodka tudi jaz. Bilo je ponoči in pred križiščem sem opazil na tleh povprek postavljene deske in lestev ter teritorialca, ki mi je mahal, naj ustavim. To sem tudi storil. Medtem sta za menoj s stoenko pripeljala snemalec Pavle Šribar in Vili Guček. Na znak teritorialca se nista ustavila, poveljnik teritorialne enote v zasedi je stekel za njima, da bi ju ustavil, je v zrak izstrelil opozorilni rafal. Pavle, ki je vozil, je še bolj pognal, saj ni vedel, da se je zapeljal čez minsko polje. Teritorialec, ki je vedel, kje so mine ju je potem varno pripeljal nazaj. Vse se je srečno izteklo. Če bi zapeljal nekaj centimetrov bolj levo, ali desno, pa bi se zgodba končala zelo tragično.


Lahko teh spominov tudi ne bi bilo

Ob napovedanem letalskem napadu na Ljubljano pa se je tudi meni skoraj dogodilo, da ne bi danes ob dvajsetletnici pisal teh spominov. Bilo pa je takole. Ko sem se odpravil od doma proti TV-ju, sem čez cesto na Gornjem trgu pred zaprtimi vrati največjega zaklonišča v centru Ljubljane opazil večstoglavo množico, ki se je odzvala pozivom prek radia in televizije ter alarmu, naj gredo zaradi napovedanega letalskega napada takoj v najbližje zaklonišče. Takoj sem ugotovil, da ni bilo nikogar od civilne zaščite. Opazil sem nekaj sosedov in jih zadolžil, da poiščejo ključe. Prav med iskanjem pa je bil na radiu intervju s poveljnikom civilne zaščite za Ljubljano. Ker sem imel pri sebi radio in je sosed imel že prenosni telefon, sem takoj poklical v redakcijo. Žal ni poslal nihče nikogar.

Sosedje so ključ našli, ljudje so šli v zaklonišče, mene pa so poklicali s TV-ja, naj grem na Ljubljanski grad, kamor so poslali snemalno ekipo. Ko sem tekel proti vrhu z nahrbtnikom na ramah, sem zaslišal  oster STOJ. Ker pa je bil dan in sem vedel, da so na gradu teritorialci, se nisem ustavil, temveč sem glasno povedal, da sem Drago Bulc, novinar TV, in da hitim na grad. Tako se nisem ustavil niti po drugem STOJ in sem mimo teritorialca z naperjeno puško odbrzel na vrh k ekipi. K sreči je bil po zaslugi, kot smo izvedeli pozneje, slovenskega generala v JLA napad odpovedan. Precej pozneje pa mi je takratni vodja gostinstva na  Ljubljanskem gradu povedal, da bi me tisti teritorialec skoraj ustrelil. Ko je prišel po odpovedanem napadu v bife, se je po pripovedovanju gostinca kar tresel in naročil dvojno žganje. Ga na dušek izpil in izjavil: »Mal je mankal, pa b' Bulca ubu.«

Seveda se je v tistih desetih dneh, ko smo bili »na barikadah«, zgodilo še marsikaj, očitno pa ni bilo tako pomembno in je zato ušlo iz spomina. So bili pa tudi takšni dogodki, za katere je bolje, da niso nikoli objavljeni, saj jih nisem zaupal niti ženi niti najbližjim prijateljem in bodo šli z menoj v grob.