Nina Komparič

Jutro je bilo turobno. Morda tudi zato, ker sem slabo spala. Kot da bi sanjala, da slišim vojaška vozila. Bila je noč po čustveni slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti države na ploščadi pred republiško skupščino, ko se je veselilo in prepevalo. Veselo in razigrano je bilo tudi v domačem naselju Dragomer, z živo glasbo in rajanjem, ko se večina ni spraševala, kaj bo prinesel jutrišnji dan. 

In jutri je res bil nov dan – šokanten. Kot običajno sem se zgodaj zjutraj odpravila v službo, ko sem na križišču na Brezovici pri Ljubljani pri gostilni Gorjanc z grozo zagledala zmaličene avtomobile, ki so bili kot palačinke. Hitra izmenjava informacij z očividci jutranjega nasilja tankov iz vrhniške vojašnice, ki so dobesedno pomendrali avtomobile, ki so jih kot ovire postavili jutranji praznovalci, misleč, da bodo zaustavili  kolono tankov. Danes je tam spominski kamen. Zdrvela sem proti Televiziji, kajti blizu ni bilo telefona, mobitelov pa sploh še ne, in v uredništvu Dnevnika smo hitro organizirali ekipo z novinarjem Dragom Bulcem, da je šla snemat na kraj dogodka, Otmar Pečko in nekateri drugi novinarji pa so že sledili kolonam vojaških vozil, ki so hotela neopazno obkoliti Ljubljano. Vzpostavili smo povezave z vsemi našimi dopisniki, ki so se organizirali na terenu na podoben način.


Tako so se začeli dolgi dnevi sprejemanja in montiranja posnetkov z vseh koncev Slovenije, kjer so izjemno delo opravile naše neustrašne ekipe dopisnikov, in iz Ljubljane, ki je bila prav tako pod stalno grožnjo bombnega napada. Zato ni pretiravanje, ko rečemo, da je h kratki vojni in s tem tudi manj žrtvam v Sloveniji prispevala tudi Televizija Slovenija z verodostojnimi in s posnetki podkrepljenimi poročili, ki so prepričala tudi svet.


Zaradi groženj, ki so prihajale iz Beograda, se je dalo slutiti, da je lahko razplet jugoslovanske krize z osamosvojitvijo Slovenije krvav. Že leto ali dve prej, ko so Slovenijo obtožili protirevolucije, ko so po širni Srbiji pripravljali mitinge »resnice« in so v nekoč kredibilnem časniku Politika objavljali hujskaške članke proti Sloveniji. Časi so bili tudi pred osamosvojitvijo zelo napeti in pogosto se je iz Beograda, posebno iz generalskih vrst, zahtevalo od Predsedstva SFRJ, naj razglasi izredne razmere.


V takih razmerah si je tedanja slovenska skupščina, kjer smo novinarji presedeli dneve in dneve vse od plebiscita, prizadevala sprejeti novo ustavo, zaradi različnih stališč med strankami o posameznih bistvenih vprašanjih pa ji ni uspelo, da bi jo sprejeli do osamosvojitve. Zato so se delegati odločili za ustavno listino, ki je dopolnila septembra l989 sprejete amandmaje k slovenski ustavi, kjer je bila zapisana pravica do samoodločbe in odcepitve, in zagotovila zakonito pot za osamosvojitev.

Tudi nove državne simbole, zastavo in grb, so sprejeli le nekaj dni pred osamosvojitvijo, saj so se med številnimi predlogi, ki so prišli na natečaj, težko odločali. Zato je še danes mogoče slišati vrsto pripomb glede neustrezne heraldike in predloge za zamenjavo simbolov.

Toda v dneh napada JLA-ja na Slovenijo so imeli prav ti simboli veliko motivacijsko moč. Nova zastava je bila simbol, ki so jo Slovenci izobešali kot podporo teritorialcem. Ti so bili organizirani praktično v vsakem naselju. V mojem naselju Dragomer so takoj vzpostavili radijski oddajnik, skrili pomembna arhivska gradiva, matere pa so prinašale hrano mladi slovenski vojski, teritorialcem, ki so ščitili to področje.


Najpomembnejše vpadnice v Ljubljano so bile minirane, zato smo se vozili po barjanskih poteh in odkrili, da edino železnica deluje normalno. Tako sem se nekajkrat peljala z Brezovice tudi z vlakom. Kadar  je ekipa delala pozno v noč, pa smo prespali v hotelu Turist, danes City, ki je bil najbližje Televiziji. Sicer pa smo se po Ljubljani gibali dokaj varno, saj je bilo na cestah veliko policistov, vse do dne, ko je bil bombardiran oddajnik na Ljubljanskem gradu. Popokala so tudi stekla na Tavčarjevi ulici in detonacijo smo močno čutili v televizijski stavbi. Že čez kratek čas je prišel Zvezdan Martič s posnetki tega dogodka.

V teh kritičnih dneh so bile montaže zasute s posnetki s terena, ki so šli takoj v program in predstavili Sloveniji in predvsem svetu, kaj se dogaja. Kajti JLA ni branil Jugoslavije, kot so razglašali, saj je že nekaj časa Miloševićeva politika uvajala Srboslavijo. In čeprav je menda Milošević slovenskim politikom dejal, da lahko gremo iz Jugoslavije, je napad jugovojske na Slovenijo potrditev, da je JLA pravzaprav hotel ohraniti svoje privilegije in 3 % BDP-ja, ki mu je ob vsem drugem pripadal vsako leto.


Ob premirju, ki je bil sklenjen, pa je prišel v Ljubljano predsednik Zveznega izvršnega sveta Ante Marković z generalom Stanetom Brovetom. Zadnjega naši politiki niso hoteli sprejeti na pogovore. Novinarji, ki smo čakali pred slovenskim izvršnim svetom,  smo po pogovorih dobili le skope izjave Markovića, ki se je ob vprašanju, ali bo zvezna vlada plačala vojno škodo, samo na veliko začudil in arogantno odšel. Pred vladno palačo pa sta s transparentom proti Anteju Markoviću protestirala pesnik Jože Kuntner in njegov sin, danes igralec, Jernej.

Ker so se pogovori med slovenskim in zveznim vodstvom izjalovili, saj slovenska vlada ni privolila v postavljene pogoje, so se vojne razmere praktično nadaljevale. Tudi zlovešči nastop generala Blagoja Adžića na televiziji, ki je grozil Sloveniji, če se ne ukloni, je napovedovalo surovost napadov. Kako se je pravzaprav jugovojska pripravljala, da pokori Slovenijo, mi je nekaj let pozneje, ko se je že tudi Hrvaška izvila iz vojaškega primeža, pripovedoval človek, ki je bil zaposlen na letališču v Puli, kjer je imel JLA močno letalsko bazo. Letala so bila nekaj dni po osamosvojitvi Slovenije že na letališki stezi, s prižganimi motorji, pripravljena na bojno nalogo, napad na slovenska mesta, ko je v zadnjem trenutku prišlo povelje, da napada ne bo. Pa sem mu kar verjela, kajti Šentilj, Dravograd, Medvedjek in Ljubljanski grad so to surovost občutili.
 
 

Fotografija: Stane Sršen