Kljub ugodni včerajšnji napovedi je bilo jutro oblačno in na poti do Oshkosha so vladali instrumentalni (IFR) pogoji. Ker s sabo nisem imel IFR-kart, mi ni preostalo nič drugega kot čakanje na izboljšanje vremena. Med čakanjem na boljše vreme sem zamenjal svečke na motorju, kar bi lahko preprečilo neenakomerno delovanje motorja.

Okrog 11. ure sem se dvignil nad oblake in se v mirnem ozračju z nekaj čelnega vetra lepo peljal proti Oshkoshu in največjemu letalskemu sejmu na svetu. Vsake lepe stvari je slej kot prej konec, tudi moje uživaško letenje nad oblaki se je končalo, ko sem naletel na visoke oblake fronte. Kontrola je imela nekaj podatkov za IFR-razmere, zato sem se spustil tik nad gričevnato pokrajino, ki je nisem poznal. Ker je letalskih kart v San Franciscu zmanjkalo, sem letel kar brez njih in nisem vedel, kakšen teren lahko pričakujem pred seboj. Zato sem zaradi zelo slabe vidljivosti in nizke baze oblakov raje pristal v Reedsbergu, približno 45 minut pred Oshkoshem.

Domači piloti so mi povedali, da je vse do Oshkosha raven teren, zato sem se kljub slabi vidljivosti odločil za nadaljevanje poleta. Tik pred pristankom sem prejel sporočilo, da je letališče zaprto in zato so me preusmerili na nekaj milj oddaljeno letališče Fon du Lac, kjer sem pristal v rahlem dežju.

Do 19. ure zvečer se je letališče v Oshkoshu odprlo. Prilet tja je bil nadvse zanimiv. Nekajkrat sem poskušal komunicirati s kontrolo, vendar to zaradi hudega prometa ni bilo mogoče. Vključil sem se v kolono kakšnih 30 letal, ki se je pomikala proti letališču. Kontrola je spremljala kolono s tal in usmerjala promet. Vsa procedura od pristanka do parkiranja je potekala presenetljivo enostavno. Ta fly-in je zelo dobro organiziran. Zaradi dobre organizacije Michaela Coatesa, predstavnika Pipistrela za Avstralijo in USA, so me tu pričakovali. Usmerili so me na zelo dobro, vidno mesto v centru sejma, kjer me je že čakal Michael s sodelavci iz USA.