Veter se nekoliko umiri, baza oblakov je na 300 ft. IFR odlet je enostaven, naravnost v smeri steze nad zaliv do višine 5000 feetov.

Preden zapeljem v oblake se trudim z avtopilotom, vendar ga ne morem nastaviti. Na 7000 feetov sem nad oblaki, ki se občasno dvignejo do 10 000 feetov. Letim naravnost čez morje proti obali Grenlandije. Nekje na sredini poti se vreme izboljša, pot naprej je svetla. Kmalu dobim na linijo Grenlandsko kontrolo letenja. Prosim jih za DCT do Kulusuka na vzhodni obali, saj si tako za nekaj kilometrov skrajšam pot in hkrati ostanem pod 66.33 severne širine, ki je ne smem prekoračiti v skladu z FAI predpisi za letenje okrog sveta.

Zahodna obala Grenlandije je gorata, v notranjosti se zravna v neskončno dolg plato ledu, okrašenem z modrimi trakovi ledeniških rek in zaplatami jezer. Ledeniki se dvigujejo do 8800 feetov. Na sredini otoka se prične cukanje v motorju, ki ga spremlja padec obratov. Letalo višje od 9500 feetov ne more zato se kmalu znajdem v »white-out«, kjer ni horizonta in meje med meglo in ledenikom.

Sledi zelo dolgih 150 milj do gorate vzhodne obale, kjer se vidljivost izboljša. Tu preletavam številne fjorde, polne ledenih gora. Napoved do Islandije je lepa. Oblaki nad menoj kmalu izginejo, ledeno morje pa prekrije nov sloj, ki me spremlja vse do Islandije, kjer pristanem v zadnji svetlobi. Veliko olajšanje me prevzame, ko se dotaknem tal v Reykjaviku.