Jim Younkin, solastnik firme TruTrak, je prav tako včeraj priletel iz Oshkosha. Kljub temu, da me je pričakoval šele čez dva dni, so se njegovi fantje takoj lotili dela na letalu.

Firma Trutrak je bila naš sponzor že prej, saj so mi avtopilota Digitrak, ki sem ga imel na letalu, prodali bo občutno nižji ceni. Digitrak do sedaj ni nikoli optimalno deloval, a nismo mogli ugotoviti, zakaj. Predvideval sem, da je to zaradi dolgih kril Sinusa. Ko smo se o tem pogovarjali z Jimom v Oshkoshu, je dejal, da to ne bi smel biti problem, in me povabil na servis v njihovo firmo.

Jim Younkin je skupaj z Chuck Bilbe lastnik firme Trutrak. Jim je pravzaprav prava letalska legenda in je lastnik veliko letal, ki jih je sam zgradil ali obnovil. Preden se je upokojil, je delal predvsem na področju avtopilotov in je v bistvu človek, ki je skonstruiral večino avtopilotov za letala generalne kategorije, ki so danes na trgu. Hkrati pa je še predaval na univerzi. Ko se je upokojil, je ustanovil skupaj z računalniškim genijem Chuckom podjetje za izdelavo letalskih avtopilotov, ki so namenjeni predvsem eksperimentalnim letalom. Izdelujejo celo paleto modelov z unikatnimi lastnostmi, ki včasih celo prekašajo veliko večje in dražje podobne sisteme.

Jim jih ima preko 70, a je poln energije. Pravi, da najbolj uživa pri montaži avtopilotov v nove modele letal, ker je takšno delo zelo kreativno za razliko od prodaje, s katero se največ ukvarja. Pohvali dosedanjo montažo, ki so jo opravili pri Pipistrelu. Dodajo še en servomotor, ki naj bi držal letalo tudi po višini. Do večera je delo opravljeno, jutri pa bomo testirali reč v zraku. Brezplačno so mi vgradili avtopilota Digiflight IIVS in Jim je prepričan, da bo letalo sedaj zelo dobro ubogalo ukaze avtopilota.

Po nevihti, ki že zjutraj preleti letališče v Springdalu, se z Jimom spraviva v Sinusa in odletiva na testni let. Nekaj minut po odletu, v zelo nemirnem ozračju, ko je letalo še v strmem vzpenjanju, Jim vključi avtopilota, ki sedaj odlično drži smer. Ko se više ozračje umiri pa sploh deluje brezhibno. Ko se spustiva na tla, je Jim zadovoljen, jaz pa še bolj, saj me bo avtopilot precej razbremenil pri letenju, predvsem v IMC razmerah. Nato prisede še njegova žena Ada, ki tudi sama leti, in kaže zanimanje za nakup Virusa. Tako kot Jim je tudi Ada navdušena na sposobnostmi letala, predvsem po zaustavitvi motorja v zraku.

S severa se bliža hladna fronta s hudimi nevihtami, ki mi bodo slej ko prej prekrižale pot. Zato bi rad še danes odletel čim dalje. Poslovim se od ljudi, ki so dali velik pečat letalstvu in razumejo nekoga, ki hoče leteti okrog sveta. Po vsem , kar so naredili zame, mi plačajo še gorivo za naslednjo etapo.

Na hitro se poslovim, nevihtam se izogibam na jug. Ko postane letenje preveč nepredvidljivo, se odločim za  pristanek na letališču, ki leži cca 60 km bolj južno. Med strmim zavojem mi odleti zgornji pokrov motorja. Sicer najprej mislim, da sem zadel velikega ptiča, vendar mi je kmalu jasno, kaj se je zgodilo. V naglici pred odhodom sem pozabil pritrditi pokrov, ki je ostal na svojem mestu uro in pol. Ker se temperatura vode zaradi nepravilne cirkulacije zraka hitro dvigne, sem moral pristati na prvem letališču. Kljub temu, da je to letališče bilo zaprto, (dva X na stezi) sem se moral tu spustiti na tla. Zaradi bližajoče se nevihte se odločim, da bom prespal kar v letalu, čeprav v primeru toče ne bi mogel veliko pomagati. S strahom poslušam bobnenje po tanki plastiki kril in sproti preverjam z roko, če po meni že razbija toča. Po dveh urah divjanja neviht z močnimi nalivi, grmenjem in bliskanjem se ozračje umiri, prav tako tudi utrip mojega srca. Še enkrat sva jo odnesla brez škode. Po posvetu z Ivom, pokličem Roberta Mudda, ki je zastopnik za Pipistrelova letala v Ohiu in ga prosim, da odmontira pokrov motorja s svojega Sinusa in mi ga pošlje. Moj je odletel nekam v gozd in ga je seveda nemogoče najti.

Pred mano je nekaj dni čakanja na nadomestni del...