V Ulan Batorju sem že tretji dan pa še vedno ne vem, kakšen je. Ves čas tu preživljam v raznih avtomobilih, ki me vozijo v mesto ali na letališče, ki ga edinega že poznam. Takoj zjutraj sem na CAA obiskal gospoda Buyandalaja, kjer sva skupaj pregledala možnosti za nadaljevanje moje poti mimo Kitajske.

Prišla sva do ugotovitve, da ostane smer poleta po Mongoliji enaka, ker je navsezadnje tudi že vse plačano, izhodna točka je tudi znana, le pot čez Rusijo bo dolga in daleč od Kitajske. Etapa bo zelo dolga, na meji sposobnosti letala, vendar veliko drugih možnosti ni. Predlagana smer poleta je šla v oceno ustreznim oblastem in zdaj čakam, kakšna bo njihova usoda v Rusiji.

Popoldne se dobiva z gospodom Deutch Rolandom, soprogom ameriške veleposlanice v Mongoliji. S štirisedežnim letalom Jabiru namerava v jeseni poleteti iz Amerike v Mongolijo in potrebuje sveže podatke o preletu Rusije. Ker je letalo večje, bo lahko na krov vzel tudi ruskega navigatorja, zato verjetno ne bo deležen posebnih birokratskih zapletov.

Veliko zanimivega mi pove o Mongoliji, njenem razvoju in naravnih lepotah. Enkrat jo bo potrebno obiskati z bolj turističnimi cilji. Med poslavljanjem ga mimogrede vprašam, kje bi lahko dobil Castrol olje, ker ga Rotax kuri precej več kot sem pričakoval. Stopi v svojo garažo in mi prinese cel zaboj olja, ki ga že nekaj časa brezupno iščem po Ulan Batorju. Prijazno mi ga podari nekaj litrov. Tako nepričakovano se rešujejo nerešljivi problemi, saj ga drugače v celi Mongoliji ni mogoče dobiti.

---------------------------------------------------------

Po enem mesecu, polnem skrbi, sem se danes prvič naspal, kar se pozna na počutju. Bi najraje šel še kar malo leteti. Ampak ne gre. Zjutraj sem se oglasil na CAA Mongolija pri gospodu Buyandalaju, šefu civilne zračne uprave Mongolije. Plan poletov oddam za soboto do Choibalsana in za v nedeljo preko kitajske v Habarovsk v Rusiji.

G. Buyandalaj pokliče direktorja letališča, in ga poprosi za pomoč pri mojih težavah z bencinom in prenočiščem. Vedno znova sem presenečen, ko se pogovarjam z različnimi ljudmi popolnoma druge kulture, kako sorodne poglede imamo na življenje.

Le kaj je narobe z našim svetom, da se suče v drugo smer. V prvem nadstropju iste zgradbe plačam še visok znesek za uporabo zračnega
prostora, kar me udari po že na pol praznem žepu.

Dobim tudi posebno prepustnico za letališče, s katero imam prost dostop do letala. Popoldne popravim počeno zračnico, staro lahko vržem stran. Naslednja prazna zračnica pomeni čakanje na novo po hitri pošti iz Slovenije.

G. Enkhtur, generalni direktor vzdrževanja letal mongolske družbe MIAT je v veliko pomoč. Zastonj hangar, tudi se najti olje Castrol, ker ga Rotax kuri več kot sem pričakoval. Poišče tesnilo za puščajoč hladilnik. Njegova zgodba je tesno povezana z mongolskim letalstvom. Že pred 13 leti je sam skonstruiral UL enosedežno letalo iz plastike in ga tudi naredil. Hkrati je lastnik 1. PPL licence v Mogoliji. Trenutno pa gradi štirisedežno letalo Zenair 801.

Zgodilo se je tisto, česar sem se po tihem bal. Kitajci so zaprli zračni prostor za tuja lahka letala za 3 do 4 mesece zaradi nesreče, v kateri je izgubil življenje pilot motornega zmaja iz Južne Afrike. S kolegom sta bila na 18 mesečni poti okoli sveta, nad Kitajsko pa se jima je pripetila nesreča. Novice z naše ambasade v Pekingu so zelo slabe. Razmišljam o obvozu Kitajske preko Rusije. Do petka ostajam v Ulan Batarju, tudi zaradi tega, ker čakam pošiljko iz Slovenije s satelitskim telefonom.