Ponoči je močno deževalo in dobro opralo letalo, kot ga je že tolikokrat na tej poti. Jutro je bilo hladno in oblačno, vendar je skozi oblake že sililo sonce. Vremenarji zaradi številnih neviht, posledic ciklona, ki se je zadrževal nad zalivom St. Lorenza, še vedno niso priporočali letenja v vizualnih pogojih, vendar sem ugotovil, da so njihove napovedi zelo pesimistične (zaradi izogibanja odgovornosti v primeru nesreče).

Ostala mi je le kontrola vremena na lastne oči. Pihati je začel močan severni veter, ki je povzročil razmere, ki jih pri nas povzroča burja. Dve uri sem se premetaval v mehanični turbulenci, ki jo je povzroči veter, ki je pihal prečno na hribovja. Pred odletom v notranjost Nove Fundlandije, kjer ni ničesar razen številnih jezer, gozdov, hribov, rek, sem se ustavil v Baie Comeau, majhnem letališču na obali zaliva St Lorenza. Vremenarji še vedno niso priporočali letenja na sever, vendar je napoved bolj optimistična.

Prvi del poti je še vedno zelo živahen zaradi močnega vetra pod vrhovi hribov, v notranjosti pa se umiri. Pokrajina je divja, polna temnih jezer, gozdov hribov in sotesk. Da ne bi preveč užival v letenju poskrbi slabo vreme, z deževnimi oblaki tik nad hribi. Obrati motorja nenormalno narastejo, kar me niti ne zaskrbi preveč, saj mislim, da je kriv le števec vrtljajev motorja. Vendar se hkrati pojavijo nenormalne vibracije na propelerju, kar mi pošteno požene kri po žilah. Ne glede na to, ali spremenim obrate ali korak propelerja, se stanje samo še poslabša.

Po satelitskem telefonu pokličem Iva za nasvet, vendar mi ne more pomagati. Svetuje pa mi, da naj čimprej pristanem. Zelo rad bi upošteval njegov nasvet, vendar je vsaj še dve uri do najbližjega letališča, teren pod mano pa vse prej kot gostoljuben. Če mi propeler odleti imam dve možnosti: pristati v najbližje jezero, kar bi pomenilo, da bi po vsej verjetnosti preživel, vendar bi izgubil vso opremo, s katero bi lahko sporočil svojo lokacijo (komunikacije  s kontrolo namreč že dolgo ni več), lahko pa tudi odprem padalo, kar je veliko bolj vprašljiva opcija, ker zaradi slabega vremena letim zelo nizko nad tlemi in se padalo ne bi uspelo čisto odpreti.

Če se padalo odpre in pristanem na suhem imam več možnosti na dober razplet, saj mi ostane vsa oprema. 200 km pred letališčem v Wabushu se hribi dvignejo, zakrijejo jih deževni oblaki. Čez oblake navzgor ne morem, saj propeler tega ne bi zdržal, tako da mi preostane polet skozi ozko sotesko med hribi. Ker je to edina možnost se niti ne ubadam z mislijo, kako naprej, če mi odpove motor prav v soteski. Na drugi strani je vreme še slabše vendar se teren poravna in postane letenje bolj predvidljivo. Preko potniškega letala, ki leti nekje zgoraj, sporočim svojo pozicijo. Tako bodo vsaj približno vedeli, kje me lahko najdejo, če bi moral zdaj zasilno pristati.

Mora se srečno konča, in ko razdrem propeler, naletim v glavi propelerja na odlomljen vijak. Zaradi njega se je en krak propelerja prosto vrtel v ležišču in ni bil aerodinamično uravnotežen z drugim, ki je bil še fiksno pritrjen. Prava uganka zame je, kako je letalo sploh še lahko letelo. Ivo in Boris iz Pipistrela sporočita, da je najbolje zamenjati cel propeler in to pomeni najmanj tri dni čakanja na nov propeler iz Slovenije. Upam, da se bo vsaj vreme v teh dneh popravilo, in mi omogočilo nemoten letel naprej.