No, pa je za nami. Do sedaj je bil polet iz Karagande v Kazakhstanu do Ulgia v Mongoliji najbolj stresna etapa do sedaj.

Meteorološka služba me je častila z brezplačno vremensko napovedjo, ki pa je bila samo napol uporabna. Za Mongolijo na mojo žalost niso imeli podatkov.

Karagando sem zopet zapustil ponoči. S tem sem se poskušal izogniti nevihtam in močnemu čelnemu vetru. Po vzletu, kjer me je že malo premetavalo, sem zlezel nad oblake in tam nadaljeval let preko Rusije do Mongolije. Nekje nad Rusijo sem izgubil radijsko zvezo z zemeljsko kontrolo. Na tleh v tem delu sveta ni nikakršnih radijskih sredstev zato sem nadaljeval nekakšen IFR let po GPS-u.

Pristanek v Ulgiu, ki leži 2000 metrov visoko, je bil poglavje zase. Po 7 urah letenja in preletenih 1300 km sem se pripravljal na slep pristanek na gluho letališče skozi oblake, ko se mi je nasmehnila sreča. Skozi luknje v oblakih sem zagledal tla in se hitro vizualno spravil dol.

Pod streho me je sprejela kazaška družina in mi še pomagala priti do goriva. Povedali so mi, da je v Ulgiu 90 odstotkov prebivalcev Kazakov.