Zjutraj lije kot iz škafa. Še preden najdem taksi za letališče, sem povsem premočen. In to v Mongoliji, ki naj bi bila ena najbolj suhih dežel na svetu. Zdi se mi, da se je monsun letos zmotil in razširil svoj vpliv daleč preko Himalaje. Napoved do Habarovska je za naslednje dni zelo slaba, zato se niti ne jezim preveč, ko izvem, da bo satelitski telefon najbrž tukaj šele jutri.

Glede planiranega poleta preko Rusije do Habarovska nič novega. Tolažim se z izrekom: "Nobena novica je dobra novica". Če bo vse O.K. letim do Choibalsana v sredo in naslednji dan v Habarovsk. Andrej Dubrovin, moj sopotnik, prijatelj in navigator iz preleta Rusije v letu 2002 mi sporoči, da me v Habarovsku čaka 200 litrov dobrega bencina že od 14. junija. Z letalom je sedaj vse v redu, guma je popravljena, GPS tudi, olje sem dobil, le hladilnik za vodo mi še spušča, pa ne morem ugotoviti, kje.