Ponoči sem slabo spal zaradi težav z GPS sprejemnikom. Brez pametne rešitve sem se navsezgodaj odpeljal na letališče, kjer sem priklopil GPS na napajanje iz letala. In zlomek je začel delati. Tudi to je že nekaj.

Čeprav ni v njem prave baze podatkov, ker sem ga včeraj resetiral. Upam, da ne bom kasneje imel težav z oskrbo z električno energijo na letalu. Letalo pripravim za polet. Bencin bom v glavnem nalil v Choibalsanu. Na oknu me čaka steklenička s snovjo, ki bo zamašila spuščajoč hladilnik motorja. Stvari se obračajo na bolje.

Pokličem tudi Ronalda, če slučajno ve, kje bi se v bližnji okolici dalo kupiti GPS. Pravi, da za kaj takega ni v Mongoliji nikakršne možnosti, lahko pa mi posodi svojega. Kljub vsemu se zahvalim Ronaldu. Potem še malo zatežim na UPS in nato še prav tako Buyandalai. Izvemo, da naj bi šla pošiljka nazaj na Brnik. Kličem Suzano v Slovenijo in njene informacije so drugačne. Upam, da bodo njene držale.

Pokliče me Peter iz podjetja Cirrus, pri katerem sem kupil Garminov GPS. Svetuje mi, naj ga kar odprem, privijem vse kar ni privito in ga sestavim nazaj. Kupim izvijač, naredim vse po Petrovih navodilih in GPS dela. Kljub nevihtam se nebo razjasni nad Ulan Batorjem. Manjka mi še telefon in rusko soglasje k predlagani novi smeri leta in že lahko letim naprej. Jutri je nedelja, verjetno jo bom preživel v Ulan Batorju.

Včeraj sem imel intervju za največji mongolski dnevnik "The UB Post", menda bo objavljen v ponedeljek. Moral sem odgovoriti na nekaj hecnih vprašanj, ki so objavljena na spletu http://ubpost.mongolnews.mn. Ko sem jih vprašal, kako so izvedeli, da letim okoli sveta, je novinar odvrnil:“ V Mongoliji je samo dobrih 2 milijona ljudi in težko je kaj prikriti.“