Sobota. Dan, poleg nedelje in praznikov, ko se moraš v Rusiji enostavno sprijazniti, da se ne da ničesar urediti. Včeraj zjutraj so mi povedali na FSB-ju, da je vse v redu, da nimajo nobenih zahtev do mene in da bom jutri lahko letel naprej. Ampak v Rusiji ni nič tako lepo, kot se sprva zdi. Seveda se je čez dan še zapletlo. Poklical sem na ruski CAA, kjer so mi sporočili, da se trenutno išče rešitev incidenta na drugem, diplomatskem nivoju. Kličem tudi ruskega kolega Marjana Trilarja, Aleksa Paškova, ki sedi v stavbi CAA v Moskvi. Obljubi mi, da bo pomagal pri rešitvi zapleta.

V Čiti je vroče in suho, mesto leži ob transibirski železnici, ki je pravkar praznovala 100. letnico obstoja. Mesto je staro kakšnih 300 let in je sestavljeno iz dveh delov, ki ju razdeli reka Čita. Narava v okolici je čudovita in neokrnjena, vendar turizma tukaj praktično še ni, oziroma je še v povojih. V centru je veliko starih stavb, kar priča na bogato kulturno tradicijo. Mesto ima okoli 300 000 prebivalcev in je center Čitanske oblasti. Poslušam iste zgodbe kot pred leti na daljnem vzhodu Rusije. Po Perestrojki je šlo vse navzdol. Letališče ima malo prometa, nekdanji luksuzni hotel propada in je do sedaj najslabša luknja, v kateri sem preživel noč. Povprečna plača prebivalcev v Čiti znaša 100 US$, nivo izobrazbe pada, težko si privoščijo počitnice ... Ampak nekaj ljudi ima tukaj v lasti vse.

Popoldan mi pripeljejo 50 litrov bencina iz mesta, nato me pustijo samega z letalom, da v miru popravim načet propeler.