Že zjutraj odhitim na letališče, da prestavim polet za en dan. Vmes izvem, da je satelitski telefon v Ulan Batorju. Med pregledom letala odkrijem, da je propeler zelo načet. Na površini propelerja sem opazil veliko luknjic, nekatere so bile prav globoke. Očitno je bilo zadnje dni dežja preveč. Plastični propelerji za dež niso najboljši, ker jih vodne kapljice včasih poškodujejo.  

Ko opazijo pri MIAT-u, da se zaskrbljeno praskam po glavi, mi prinesejo že zmešano lepilo, s katerim zamašimo luknjice. Jutri dobim se epoksidno smolo, ki je najboljše zdravilo za takšne težave. Pokliče me tudi Ivo in svetuje isto, le da mi priporoča, da zmešam v smolo še nekaj otroškega pudra kot polnilo za povečanje trdnosti.

Skupaj z Buyandalajem greva na carino po telefon. Najprej kaže zelo dobro, z šefico carine se lepo pogovarjata. Pogovor pa postaja vse bolj glasen, govorita en čez drugega, kar očitno ne more biti dobro. Ne razumem niti besedice, zato razvoj dogodkov ocenjujem po gostoti in jakosti besed. Buyandalaj dvigne roke in mi reče: "Zmeni se ti!". V polomljeni ruščini ji razlagam smer poleta, da je telefon sestavni del letala za katerega imam veljavno, v Kazahstanu potrjeno, generalno deklaracijo.

Z vsemi papirji slabe volje izgine in stvari se začnejo odvijati v pozitivno smer. Namesto visoke carine plačam le 1 USD. Hvala Buyandalaj, brez tebe tudi telefona ne bi bilo.

Napoved je še vedno slaba, prav nad Ulan Batorjem se je ugnezdilo središče ciklona, ki se mu nikamor ne mudi. Slabo vreme bo tudi še jutri. Podatki za Habarovsk tudi niso vzpodbudni.