Vreme je na zahodni obali ZDA vedno lepo, le jutranja nizka oblačnost lahko ohladi ozračje. Vsako popoldne nastane nad Pacifikom debel sloj megle, ki se stopi šele sredi dneva. V San Franciscu sem nekaj dni preživel pri sorodnikih, največ pri teti, ki živi blizu letališča San Carlos.

Z izjemo instrumentalnih pogojev dopoldan je za prvi del poleta napovedano lepo vreme, od Las Vegasa naprej proti platoju Colorado pa so napovedane močne nevihte. Vremenarji so letenje takšnim letalom, kot ga imam jaz, odsvetovali. Precej pozno odletim v vizualnih (VFR) pogojih (s sabo nisem imel IFR-kart) čez ne preveč debel sloj nizkih oblakov v toplo sončno kalifornijski jutro. Pred mano je na stezi nekaj potniških letal ravno izginjalo v oblakih nad letališčem.

Prvi del leta je potekal nad suho, vendar kultivirano pokrajino vse do gorske pregrade in nacionalnega parka Yosemite, kjer sem imel lep pogled na znane granitne stene El Capitana in Half Doma. Rockies se potem dvignejo in preletel sem jih na 14.000 čevljih. Na drugi strani je bilo miru in uživanja konec, puščavska pokrajina z močnimi turbulencami mi je nagnala tesnobo v kosti. Nad Dolino smrti se je vse skupaj nekoliko umirilo, vročina pa je bila tudi na 9.000 čevljih še vedno huda, kar se je poznalo na manjši moči motorja.

Proti Las Vegasu so se turbulence postopno krepile, tako da je večino leta nepritrjeni inventar letala kar prosto lebdel v kabini. Ampak letalo se je kljub hudim obremenitvam dobro obnašalo in nikoli nisem imel občutka, da ne bo zdržalo. Nad platojem Colorado naletim na ogromne nevihtne kumulonimbuse in izkaže se, da so imeli vremenarji prav.

Danes verjetno ne bom dosegel letališča v Canyonlandsu. Letel sem po severnem robu Grand Canyona, pot proti Page se mi je zaprla, že bližnje srečanje s temno steno neviht mi je vzelo vsakršno veselje za nadaljevanje letenja. Letalo sem obrnil proti jugu in letališču Grand Canyon, ki se mu je že približevala nevihta, vendar sem varno na tleh, še preden se je vlilo.