Rolandu in Buyandalaju dopoldan pokažem letalo, ki na oba naredi vtis s svojimi skladnimi linijami. Kasneje preverjamo UPS pošiljko iz Slovenije, v kateri je telefon Iridium. Brez njega ne grem naprej, saj ga potem do konca poleta ne bom dobil. Tudi odgovor iz Rusije še ni prispel, kar sem zaradi različnih delovnih časov tudi pričakoval.

Proti večeru sem popravljal tudi plan poleta na računalniku in GPS-u, ki pa se začne čudno obnašati ter nepričakovano izklapljati. Še tega se je manjkalo. To je moj glavni navigacijski pripomoček in brez njega enostavno ne morem na 13 ur dolgo etapo. Zvečer bom poklical proizvajalca, podjetje GARMIN, v Ameriko, da mi svetujejo glede odprave te pomanjkljivosti.

Zvečer se dobimo na večerji z g. Buyandalajem in g. Deutchom, prijetno kramljamo o letalstvu ter možnostih razvoja civilnega letalstva v Mongoliji. Opažam, da imajo ljudje, ki se ukvarjajo s potencialno nevarnimi aktivnostmi relativno sorodne poglede na svet, ki pa so navadno zelo tolerantni.

G. Buyandalai obljubi, da se bo jutri navsezgodaj potrudil pridobiti telefonski odgovor s carine ter odgovor iz Rusije. Če bo vse OK letim v nedeljo v Choibalsan.

---------------------------------------------------------------
Zaradi letalske nesreče, v kateri je izgubil življenje pilot motornega zmaja iz Južne Afrike, so kitajske oblasti v njihovem zračnem prostoru prepovedale letenje s tujimi športnimi letali. Tako je Matevž Lenarčič, ki je na poti okoli sveta že enajsti dan, obtičal v mongolskem Ulan Batorju.

Doslej je Matevž preletel že 7.500 km od načrtovanih 41.837 km. Iz Slovenije je odletel na Madžarsko, polet nadaljeval preko Rusije v Ukrajino in nato v Kazahstan, od tam pa v Mongolijo. V kolikor ne bo kmalu dobil posebnega dovoljenja za prelet Kitajske, bo pot proti Aljaski nadaljeval preko Rusije. Trenutno je Matevž, kljub zapletom na poti,  še dovolj hiter tudi za postavitev novega hitrostnega rekorda v obletu sveta za lahka športna letala, vendar le-ta lahko hitro splava po vodi, če poleta ne bo kmalu nadaljeval.

Pilota iz Južne Afrike sta skušala v 18 mesecih obleteti svet z motornim zmajem, vendar se je njuna pot tragično končala z letalsko nesrečo na Kitajskem, v kateri je eden od pilotov izgubil življenje. Kitajske oblasti pa so zaradi tragičnega izida njune poti postale nenaklonjene takšnim podvigom in tudi Lenarčiču preklicale že obljubljeno dovoljenje za vstop v njihov zračni prostor. Prelet preko Kitajske do Aljaske je za ultralahko letalo veliko lažje od preleta Rusije, kjer bi zaradi administrativnih zahtev moral leteti na višini 6.000 m, kar je  za ultralahka letala, opremljena z batnim motorjem brez turbinskega polnilnika, skrajna dosegljiva višina. Lenarčič bi na tej višini, kjer je zrak že izredno redek, lahko dihal le s pomočjo dodatnega kisika v letalu. Letalo Pipistrel Sinus 912 so za zahteve leta okoli sveta dodatno opremili tudi s kisikom in s tem omogočili tudi sorazmerno varen let na tej višini.

Doslej se je Lenarčič na svoji poti uspešno reševal iz marsikatere grozeče nevarnosti. Tako se je že tri dni po odhodu iz Slovenije znašel sredi pekla. Takoj po vzletu iz Donetska v Ukrajini je v smeri proti Kazahstanu priletel v nevihtne oblake, ki so mu zaradi svoje višine onemogočili prelet nevihtne fronte. Po dvournem premetavanju je obrnil letalo nazaj proti Donetsku in se komaj še rešil pred točo, ki bi letalo in pilota zagotovo resneje poškodovala. Letenje iz Kazahstana proti Mongoliji, v nedeljo trinajstega, je opisal kot »doslej najbolj stresno etapo«. Zaradi na karti napačno zapisane frekvence letališča v Ulgiju je  v Mongoliji, sicer srečno, pristal v popolni tišini. Letel pa je tudi bolj na pamet, saj je zaradi pomanjkanja komunikacije ostal brez vremenske napovedi, katero je nujno potreboval za planiranje pristanka v Ulan Batorju. 800 km pred Ulan Batorjom v Mongoliji  je bil prisiljen pristati na opuščenem letališču, kar je sicer ugotovil šele po stiku s tlemi. In čisti sreči je pripisal, da je zapeljal mimo največjih lukenj in razbitih steklenic, ki so krasile opuščeno pristajalno stezo.

Kljub naporu Lenarčič uživa v preletih nad nenaseljenimi območji, ko iz zraka opazuje neokrnjen svet pod sabo. Še posebej ga razveselijo prijazni in odprti domačini, ki jih sreča na svoji poti. Povsod ga pričaka tudi vrsta radovednih lokalnih novinarjev, ki poročajo o njegovem podvigu.