Sreda, 28. julij 2004 Jutro je bilo jasno in mrzlo, saj leži letališče na 6.700 čevljih. Zjutraj je bilo na letalu ogromno vodnih kapelj, ki sem jih moral pred vzletom še obrisati. Nadmorska višina letališča in mokra krila pomenita znatno zmanjšanje Sinusovih letalnih lastnosti.
Po vzletu preletim tanek sloj meglic in že se znajdem v čistem zraku. Pogled na okolico je bil veličasten. Veselje mi je pobralo le nenormalno delovanje motorja (cukanje). Nisem se mogel odločiti za vrnitev, saj po pristanku ne bi mogel ničesar spremeniti. Poklical sem Iva Boscarola in ga prosil za nasvet. Naštel mi je nekaj možnih težav in mi zatrdil, da se motor zaradi njih ne bi smel ustaviti.
Zato sem nadaljeval s poletom, pesimizem pa sem preganjal s fotografiranjem čudovitih kanjonov v močnih jutranjih barvah. Pred menoj sta se pojavila dva grebena, visoka čez 10.000 čevljev, kjer so se že zbirali nevihtni oblaki. Nekaj daljših obvozov me je pripeljalo na drugo stran Amerike, kjer se pokrajina zravna, izogibanje nevihtam pa je postalo precej lažje. Na ciljnem letališču je divjala huda nevihta, zato sem polet nadaljeval še dve uri do Nebraske, kjer sem pristal na prijetnem letališču Beatrice. | Izberi datum
|