Nedelja je bila v Anadyrju seveda idealen sončen dan , letališče pa žal zaprto. Do večera so se že navlekli oblaki in pričelo je rahlo deževati. Zjutraj je bilo vreme bolj kislo, vendar se je postopno izboljševalo. Odletel sem z enourno zamudo in nad morjem je bilo vreme že lepo. Ker sem moral leteti po mednarodnih zračnih poteh je bilo pred menoj na poti kar 800 km morja. Rt Čukotko sem moral prečkati kar po sredini.

Let je minil brez problemov, večji del poti sem letel na višini 3000 m in nad oblačnim slojem. Pred Aljasko sem končno lahko preklical IFR let in nadaljeval vizualni let do Noma. Tam me je že čakal g. Apple s carine, zelo prijazen možak, ki sem ga poznal že od prvič. Pojasnil mi je, zakaj moram v Anchorage. V primeru letenja s privatnim letalom carina zahteva poseben dokument tudi za vse državljane držav, ki drugače ne potrebujejo vize za vstop v Ameriko. Pravi, da moram pristati na vedno delujočem mednarodnem letališču, zato lahko odletim iz Noma tudi zvečer, ker se tu tako ali tako nikoli povsem ne stemni.

Vremenska napoved mi grozi z nevihtami in požari, zato nisem bil povsem prepričan, da mi bo uspelo prileteti do Anchoragea. Odletim ob 7 zvečer v prekrasni večerni svetlobi, prečkam dva nevihtna pasova v neverjetnem okolju in opolnoči priletim do masiva Denalija. Ker so bili prelazi v oblakih, videlo pa se je še dosti manj kot sem pričakoval, sem pristal na precej slabi stezi v Farewellu. Nekajkrat sem preletel stezo, da bi ugotovil, v kakšnem stanju je le-ta, vendar je bilo za takšno kontrolo iz zraka pretemno. Hvala bogu, da sem s kolesi zgrešil večje kamne. Po pristanku sem "popravil stezo" dokler se je še kaj videlo, nato pa sem počakal 4 ure v letalu na prvo svetlobo in nato nadaljeval do Anchoragea.

Vrhovi Denalija so bili v gostih oblakih, za katerimi se je skrilo še sonce, v dolinah ni bilo nič bolje. V dolini reke Susitna se je oblačni sloj pretrgal in lahko sem se spustil pod oblake. Po nekaj plohah sem pristal na mednarodnem letališču v Anchorageu, ki je preveliko za mene in Sinusa. Dolgo taksiram, preden pridem do carine, še dlje do cisterne z gorivom in še dlje do parkirnega prostora, kjer lahko končno privežem letalo. Izpolniti sem moral trikrat več obrazcev kot v Rusiji in plačati skoraj 300 dolarjev. Amerika je postala zelo neprijazna in birokratska dežela.

Po dveh urah sem prost in lahko grem, kamor hočem. Pokličem Willa Vacendaka, pilota iz Noma, ki leti pri Baring Airu. Srečala sva se v Nomu in povabil me je k sebi na dom. Hiša stoji na samem ven iz Anchoragea, včasih jo obiščejo medvedi ali losi, vendar nikoli skupaj. Žena Goldi je četrt Eskimka iz Noma in skupaj sta starša dveh sinov. Preživim prav prijeten dan v njihovi družbi. Hvala za gostoljubje.