Četrtek, 8. julij 2004
Končno sem v vročem in jasnem vremenu odletel iz Čite. Kar ne morem verjeti, da sem se po vseh kolobocijah res odpravil naprej.
Na letališču me seveda do zadnjega varnostnika že vsi poznajo, saj je bilo takšno čakanje na dovoljenje tudi za njihove ruske standarde zares dolgo. V METEU sem moral malo pretiravati in izjaviti, da imam na letalu vremenski radar, saj so bile napovedane frontalne nevihte v oblačni masi (embaded CB) in mi zaradi njih brez ustrezne opreme ne bi dovolili vzle teti. Upal sem le, da so z napovedjo pretiravali.
Letel sem na dobrih 3.000 metrih, kjer je bilo hladneje. Let je minil do polovice povsem mirno, potem sem preletel nekaj pasov z nevihtnimi kumulonimbi, ki so se kasneje zgostili in precej dvignili. Odločil sem se za vzpon na 5.000 metrov, kjer sem imel boljšo vidljivost in boljše možnosti za slalom med mogočnimi zgradbami oblakov.
Kakšnih 500 kilometrov pred Habarovskom se je oblačnost strnila, tako da sem se moral spustiti med dva sloja oblačnosti, kjer sem se prav tako lahko izogibal kumulonimbusnim oblakom. Pred Habarovskom so se oblaki razredčili, takoj sem dobil dovoljenje za pristanek, kar me je razveselilo in zadnji del poti sem preletaval le še močvirja z milijoni kanalov, ki obdajajo Habarovsk in ki bi jih tako rad fotografiral.
Ker sem se moral držati STAR (standardnega naleta), so me za vsak odklon iz smeri iz kontrole v Habarovsku opomnili. Let sem končall še z ILS naletom na stezo 05R v dobri vidljivosti in šibkem vetru ter se dotaknil tal v Habarovsku.
Po 11 urah letenja se je vse zelo lepo izšlo. Zunaj me je pričakal roj komarjev in huda vlaga pri 29 stopinjah Celzija. Jutri bom moral narediti premor za dolivanje goriva in pripravo na dolgo prečkanje Ohotskega morja. | Izberi datum
|