V sredo zvečer sem še enkrat preveril v Ulan Batorju, če je z mojo napovedjo leta vse v redu, nato sem za vsak primer proceduro ponovil tudi zjutraj na letališču v Čojbalsanu. Ker so mi odgovorni organi zatrdili, da je vse v redu, sem s prvimi sončnimi žarki opravil carino, nato pa odletel v mirno nebo proti vzhodu.

Sliši se lepše, kot je bilo v resnici, vidljivost je bila pravzaprav slaba. Do meje sem se vzpenjal z 1,5 metra na sekundo in tako do nje prispel na predpisano višino. Nekaj deset kilometrov pred mejo sem izgubil zvezo z mongolsko zračno kontrolo in ker še nisem mogel vzpostaviti zveze z rusko kontrolo v Chiti, sem po satelitskem telefonu poklical v Ulan Bator ter jih prosil, naj obvestijo kontrolo v Chiti o mojem prihodu, dokler ne vzpostavim zveze z njimi.

Nekaj časa sem čakal na potrditev oddaje informacije ruski kontroli in medtem klical po telefonu še letališče v Chiti, vendar nisem mogel nikogar priklicati. Zato sem se po preletu 240 km ruskega ozemlja odločil za vrnitev v Mongolijo. Med vračanjem proti njej me je 100 km pred mejo prehitel MiG, naredil okoli mene še zavoj in pomahal s krili, nakar je odletel, kar je pomenilo, da je zadeva zanj končana.

Komunikacije z MiG-om nisem mogel vzpostaviti niti na frekvenci kontrole niti direktno na frekvenci v primeru nuje 121.5 MHz, na kateri bi tudi MiG moral biti dosegljiv. Po satelitskem telefonu sem v Ulan Bator sporočil, da se vračam v Čojbalsan, vendar so mi vrnitev v Mongolijo prepovedali. Nekaj kilometrov pred mejo sem končno lahko vzpostavil zvezo z letalom nad menoj, katero je posredovalo mojo prošnjo za pristanek v Chiti. Najprej so dovolili, takoj zatem še prepovedali, in ko sem jim razložil, da ne morem nikamor drugam, so mi dovolili let do letališča v Chiti in pristanek na njem.

Šele 100 km pred letališčem sem vzpostavil zvezo s kontrolo na letališču, in to na 3000 m višine, kar kaže, da imajo Rusi slab oddajnik. Ko sem preklopil na frekvenco, ki sem jo pridobil od kontrole, je bila zveza odlična. Na letališču so me sprejeli najrazličnejši organi, bili so zelo prijazni, vendar je procedura zahtevala svoj čas in potrpljenje. Kot kaže, je bil problem v slabi komunikaciji med Mongolijo in Rusijo. Saj sem letel skladno z odobrenim planom leta, ki ga Rusi, ne vem, zakaj, sploh niso dobili. Ker je bila komunikacija na tem področju slaba, in to ne po moji krivdi, je prišlo do zapleta in prestrezanja z vojaškimi letali. V Chiti posebnih zahtev glede mene nimajo, vse se zaenkrat rešuje v Moskvi.

Upam, da bo zaplet čim prej rešen in da bom lahko hitro nadaljeval polet okoli sveta.