Goran Rovan

Desetdnevno vojno za samostojno Slovenijo sem preživel kot vojni dopisnik, saj sem za RTV Ljubljana takrat poročal iz Posavja in Dolenjske skupaj s snemalcem Mirkom Veselom. Seveda sem o tej temi poročal že prej, preden se je vojna začela, čeprav vse do zadnjega nisem vedel, kaj se bo res zgodilo in kako se bo končalo.

Nikoli pa nisem niti pomislil, da mi tega ne bi bilo treba početi in nositi glave na prodaj, čeprav mi do danes še nihče za to ni rekel niti hvala, kaj šele kaj drugega. Pa kaj zato, saj sem to počel zaradi sebe, zaradi domovine in ne za slavo in odlikovanja.

Sreda, 26. junija 1991

OSVOBODILI SO SLOVENIJO

Ob razglasitvi suverenosti sem bolj kot praznično vzdušje, ki naj bi ob tem vladalo, spremljal pristajanje in vzletanje letal na vojaškem letališču v Cerkljah ob Krki. Tega dne je bil zračni promet še posebej gost, saj je po mojih opažanjih prispelo deset helikopterjev, osem vojaških transportnih letal in celo eno civilno letalo. Obiskal sem tudi štab TO-ja, vendar mi niso povedali ničesar konkretnega, dali so mi le slutiti, da se nekaj pripravlja.

Zvečer sem spet dežural ob telefonu, potem sem se pa le odpravil do Trga Matije Gubca v Krškem, kjer je sicer bilo nekaj ljudi, vendar kakšnega posebnega veselja ni bilo opaziti. Na poti do Brežic sem videl skupino ljudi, ki je pred trgovino v Dolenji vasi očitno prepevala, v Šentlenartu pa je kres, ki so ga zakurili v čast razglasitve, že počasi ugašal. Brežice so bile okrašene z zastavami, lipa pred Rokovo cerkvijo pa je samevala. Na brežiški tržnici je bilo precej živahneje. Glasba je bila glasna, pijača je tekla na veliko, še posebej pri tistih omizjih, kjer so imeli nekakšne bone.

Prevladovali so predvsem mladi, bilo pa je tudi precej lokalnih političnih veljakov ter morda kar preveč teritorialcev, medtem ko miličnikov skoraj ni bilo videti. Teritorialci so se obnašali, kot da so pravkar osvobodili Slovenijo. Ponosno so hodili med svojimi meščani, razkazovali orožje, sploh se mi je vse skupaj zdelo kot veselica po dobljeni bitki.
Takrat seveda nisem slutil, da se bo bitka šele začela. Tako sem tudi sam ostal nekoliko dlje, kot sem sprva nameraval. Domov sem prišel okoli poldruge ure zjutraj.

Četrtek, 27. junija 1991

PADLI SO PRVI STRELI

Zdelo se mi je, da sem pravkar legel, ko sem zaslišal telefon. Bil je moj urednik, ki me je nekaj pred šesto uro dvignil iz postelje, češ, kako to, da sem doma, ko pa se pri Novem mestu streljajo. Preveril sem na policiji, potem pa sem že slišal poročilo studia D o tem, kar naj bi se zgodilo v vasi Poganci.

Takoj sem poklical snemalca Mirka, ki pa je medtem že odhitel k meni. Javil sem redakciji in že sva krenila proti Novemu mestu. Na mostu v Ločni sva že videla barikado vozil, ki je preprečevala dohod do središča, zato sva šla po bližnjici mimo tiskarne do središča in takoj na UNZ. Tu smo se dogovorili, da naju miličniki s svojimi vozili prepeljejo do zapore v vasi Poganci, dlje pa tako ali tako ni bilo dovoljeno.

Na zapori je bilo precej teritorialcev in nekaj novomeških novinarjev. Ko sva se s snemalcem hotela peš približati koloni oklepnih vozil, ki je ponoči prispela iz Karlovca, so naju teritorialci grobo ustavili in naju niso pustili naprej, češ da je že dovolj napeto in da naj nikar še midva ne povzročava problemov. Po jutranjem streljanju so namreč odpeljali enega oficirja JA-ja v novomeško bolnišnico, trije vojaki, ki so ga spremljali, pa se potem niso več hoteli vrniti v enoto.

Pogajanja so trajala že precej časa, naša oddaja pa je bila spet ob desetih. Zato sva posnela pred zaporo kratko poročilo in se s policijskim vozilom vrnila v novomeški UNZ. Tam sva se dogovorila, da bodo miličniki poskušali spraviti kaseto v Ljubljano, saj je bil ves promet na avtocesti že zaustavljen.

Kmalu zatem je bilo slišati, da bo kolona krenila naprej, do magistralne ceste Zagreb–Ljubljana, vendar so nas odgnali in nam prepovedali snemanje. Kolono sva zato pričakala na vstopu v Novo mesto, posnela njen prihod, potem pred njo peljala čez most, kjer sva jih v križišču spet čakala.

Tja je prišla tudi ekipa angleške televizije, ki se očitno ni zavedala, kaj se dogaja, zato so nama sledili, ko sva v vožnji do odcepa v Mačkovcu prehitevala vojaška vozila in jih seveda vseskozi snemala. Na odcepu sva jih pustila mimo in jih na avtomobilski cesti proti Ljubljani še enkrat prehitela. Zatem sva že zagledala nepregledno kolono vozil, ki je bila zaustavljena na klancu. Prebila sva se mimo njih do drugega odcepa za Novo mesto, kjer je bila zapora iz tovornjakov, miličniki pa so naju ustavili in vrnili nazaj.

Jasno nama je bilo, da tu vojska ne bo mogla naprej, zato sva se po gozdni poti prebila do zapore, potem na magistralno cesto, kjer so nama miličniki povedali, da je cesta na več mestih zaprta.

Kljub temu sva se po dobrih dveh urah prebila do Ljubljane, in sicer deset minut pred začetkom oddaje. Na TV je bila prava zmešnjava. Rekli so mi, naj napravim prispevek za oddajo ob 15. uri, zato sem začel sestavljati tekst in montirati prispevek v montirnici. Nenadoma sem s hodnika zaslišal svoj glas. Šele ob pol dveh so namreč objavili moje poročilo, ki sem ga poslal po telefonu ob deveti uri zjutraj. Res profesionalno, ni kaj. V jezi sem dokončal montažo prispevka.

Že pred klancem na Medvedjeku, za njegovo ime sem takrat prvič slišal, sva naletela na kolono tovornjakov, peljala sva mimo in prišla do parkirnega prostora pri Velikem Gabru. Nato sva se peš povzpela na bližnji nadvoz. Srečala sva domačina, ki se je ukvarjal s svojo napravo za obrambo proti toči, in ga v šali povprašala, ali se pripravlja, da nas bo z raketami za točo branil. Kaj je odgovoril, se ne spominjam več, vem le, da nama je pokazal pot, po kateri sva najlažje prišla do nadvoza.
Pozneje sva izvedela, da je bil to 58-letni Anton Kotar, ki so ga dan pozneje ubili letalski izstrelki, zažgali so njegov hlev in kozolec, ob tem pa je zgorelo tudi njegovo truplo.

Z nadvoza sva posnela kolono vozil, obenem pa izvedela, da je na drugi strani kolona vojaških vozil. Takoj sva se spustila z mostu in se med tovornjaki prebila na drugo stran ceste ter nato po travniku in poljski poti prišla do nadvoza, od tu sva nadaljevala vožnjo do naslednjega mostu, kjer so naju ustavili teritorialci. Most je bil namreč poln eksploziva, ravno tako cesta pod njim z obeh strani.

Bilo nama je neprijetno, a sva kljub temu tudi to posnela, nato pa zavila na kolovoz, ki pelje proti bližnjim hišam. Od tu sva imela kot na dlani kolono oklepnikov, ki se je očitno prebila iz Mačkovca. Spet so se začela pogajanja med vojsko in teritorialci, ki so zasedli položaje na obeh straneh ceste. Kmalu sta prišla reporterja studia D, nato pa še TV-ekipa münchenskega Tele 5. Ozračje je bilo napeto, čeprav se teritorialci, ki so se opogumljali s pivom, tega najbrž niso povsem zavedali. Vedel sem namreč, da vojaške kolone ne smejo spustiti naprej, in tudi, da vojska ne bo kar tako odnehala.

Ko sva oddala Profit, sva odšla proti Posavju in se še zadnji trenutek peljala skozi Mostec, kjer so se iz avtobusa izkrcavali teritorialci, z avtobusom pa so nato zaprli cesto. V Dobovi je bilo polno ljudi, od katerih sva izvedela, da je prišlo do streljanja in da so nekoga ubili. V tem času so se v daljavi slišale eksplozije, teritorialci naj bi napadli letališče v Cerkljah. Iz bližnje hiše sem nato poskušal telefonirati, a nama to ni uspelo niti iz železniške postaje, zato sva odšla k staršem radijske dopisnice Irene Majce. Tudi tu je bilo zaman, napotili so naju skozi vas in po velikih težavah sva prišla v Brežice.

Pred štabom TO-ja sem srečal zdravnika, ki je povedal, da je v Rigoncah padel en pripadnik TO-ja, drugi pa je bil težje ranjen. Presunjena ob tej informaciji sva se odpravila do hiše Vlada Podgorška, dopisnika Dela, kjer se je nama naposled le uspelo javiti in oddati poročilo, nato sva odšla domov. Pozno v noč sem spremljal TV in gledal, kaj se je dogajalo minuli dan, in nenehno klical naokoli. Potem sem s težavo in zaradi utrujenosti le zaspal. Za mano je bil prvi dan vojne.

Petek, 28. junija 1991

OGNJENI KRST

Ko sem po nekaj urah spanja zjutraj poklical naokoli, sem izvedel, da ni ničesar posebno novega, le na Medvedjeku so vsak čas pričakovali boje. Poklical sem Mirka, s katerim sva se že zgodaj odpeljala skozi Globoko in Kapele do Dobove.

Ob železniški postaji se je utaborilo nekaj vojaških vozil. Ko so mi na postaji potrdili, da mirujejo, sva začela snemati. Takoj se nama je približal eden izmed vojakov in dejal, naj tega ne počneva. Skušala sem mu dopovedati, da le opravljava svoje delo, nato je prišel še oficir, tako da sva vsaj na videz odnehala. Zatem sva odšla na postajo in v senci tamkajšnjega grmičevja posnela še nekaj kadrov, nato pa se odpeljala skozi Dobovo do vasi Rigonce, kjer je bil dan prej ubit Jernej Molan. Sledov o tem ni bilo videti, na poti nazaj sva se pogovarjala z domačini, ki pa nama niso vedeli kaj dosti povedati. Le to, da je bilo ponoči na tem območju več vojaških vozil, ki so prišla celo do vasi Loče, potem pa so se zjutraj odpeljala proti Zagrebu.

Takoj zatem sva se vrnila do Čateža in potem po stari cesti skozi Prilipe, mimo Mokric do Obrežja, kjer sva že zagledala oklepnike ob glavni cesti, ki so zasedli mejno nadzorno točko. Šla sva nad bližnji nadvoz, od koder sva posnela okupatorsko vojsko, ki je poleg ceste zasedla tudi bližnje njive, nato pa se peljala proti Bregani in po magistralni cesti proti Sloveniji. Iz avtomobila sva posnela tablo z napisom Republika Slovenija, ki je ostala na svojem mestu, in vojsko, ki je zasedla to področje, ter slovensko zastavo, ki je malo pred tem zaplapolala na nadvozu v posmeh jugoslovanski zastavici, ki so jo vojaki izobesili na anteno vojaškega transporterja.

V Novem mestu je bilo precej panike, pričakovati je bilo, da se bo vojska skušala prebiti iz kasarne, zato so se teritorialci vkopali. Ob snemanju, ta čas je bil dan tudi alarm za zračni napad, so se na naju spravili teritorialci z lopatami, češ da jih ne smeva snemati. Bili so preplašeni, zato se raje nisva prepirala in jih prepričevala, ampak sva odšla naprej. Kmalu so naju ustavili miličniki, naju legitimirali, nato pa spustili dalje.
V tem času so naju v nizkem letu preleteli štirje jastrebi, ki pa nama jih zaradi hitrosti ni uspelo posneti, nato sva nadaljevala do Trebnjega. Na odcepu za Trebnje sva srečala novinarja Janeza Pavlina, ki nama je svetoval, naj ne nosiva glave na prodaj. Na Medvedjeku je bilo namreč zelo vroče, vojska pa je streljala celo na reševalna vozila, ko so pobirala ranjene teritorialce in civiliste.

Na odcepu je poleg miličnikov stalo tudi nekaj reševalnih vozil. V razgovoru z njimi sva izvedela, da je vojska zaprosila za pomoč novomeško kasarno, od koder naj bi prišli po njihove ranjene in mrtve. Zato sva sklenila, da se bova skušala priključiti tej miroljubni koloni in kaj posneti, saj sva bila prepričana, da je bitka končana. Po tem se nam je pridružil še dopisnik Dela Marjan Bauer, ki je bil že dopoldne na bojišču. Po več kot polurnem čakanju je iz Novega mesta le prišel tovornjak, vendar z vojaki brez sanitetnega osebja. Z avtomobilom sva kljub temu sledila temu vojaškemu vozilu in dvema reševalnima voziloma iz novomeške bolnišnice.

Mirko je vso pot snemal, nato smo z glavne zavili na stransko cesto in se približali koloni oklepnih vozil. Tam sva že opazila sledove letalskih in drugih napadov, oklepniki pa so bili vsaj na zunaj videti nepoškodovani. O bitki je pričalo tudi precej kosov uporabljenega streliva, ki je ležalo po cesti, in luknje na stranski cesti. Vozila pred nami so obrnila, tako sem storil tudi sam. Ker pa nisem želel ovirati reševalcev, sem službeni avto postavil med dve polomljeni drevesi, ki sta padli na cesto. Nato sem izstopil iz avtomobila, se malo razgledal, slišal vojake iz kasarne, ki so prosili, naj v tem času, ko so tukaj, ne streljajo. Potem sem dejal snemalcu, naj že končno zleze iz avta, da bova prej kaj konkretnega posnela. To je opazil kapetan iz oklepnika, ki je začel kričati, da »nema snimanja«. Nato je cinično dodal, da so naši teritorialci »gadni« in da dobro streljajo.

Videl sem, da so vojaki pripeljali tudi vodo. Nenadoma sem zagledal nad sabo dve točki, ki sta se nam približevali. Slišal sem le klic enega izmed starešin, naj vojska zapre pokrove na oklepnikih, potem pa se je z neba že zasvetilo. Za trenutek sem še videl ognjene strele, nato pa sem se že pognal v bližnje grmovje nad cesto in se skušal z rokami zadržati, da ne bi padel nazaj. Bil sem nemočen, saj bi nas lahko v takem položaju pobili kot pse.

K sreči je padalo nekaj metrov nad nami. Kam točno, nisem poskušal niti ugotavljati, saj sem samo čakal, kdaj me bo kaj zadelo. Ko sta letali odleteli, sem skušal prestaviti drevo, ki mi je zapiralo pot. Zakričal sem Mirku, da zbeživa. Ta je res priletel v avto in že sva drvela proti Trebnjemu. Za nama se je spustil tudi kolega Bauer, naju prehitel, potem pa pred najinimi očmi zletel z makadamske ceste na travnik in izza ovinka spet pristal na cesti s povsem razbitim avtomobilom renault 5. Bilo je kot v filmu.
Ustavila sva se ob njem in mu dejala, naj gre naprej z nama, a je očitno še v šoku zatrjeval, da je z njim vse v redu in da bo sam peljal naprej. Ker se ni dal prepričati, sva ga prisilila, da je šel iz avta in z nama proti Trebnjemu. Tam smo se spet ustavili pri miličnikih, povedali, kaj smo doživeli, in nadaljevali pot proti Novemu mestu.

Pred dopisništvom Dela sva odložila kolega, nato pa nadaljevala do bolnišnice, od koder sem naposled priklical uredništvo. V uredništvu mi sploh niso verjeli, kaj sem doživel, vendar pa so dejali, naj se pazim. Jezen sem odložil slušalko, prijel za mikrofon in pred bolnišnico, kamor so pravkar pripeljali ranjene vojake z Medvedjeka, napravil poročilo. Nato sem odšel v prostore svojega dopisništva in poklical domov. Seveda nisem omenjal, kaj sem doživel, da ne bi bili preveč v skrbeh. Izvedel sem tudi, da je prišlo do streljanja v Cerkljah. Mirko je odnesel kaseto na vlak, jaz pa sem sestavil še eno poročilo in ga oddal po telefonu v prepisovalnico.

...Za mano je bil torej ognjeni krst. V kratkem času sem spoznal, kako hitro lahko izgubiš življenje. Bilo je polno doživetij, ki jih ne bom nikoli pozabil, bilo pa je tudi razočaranje, saj nihče izmed mojih nadrejenih ni znal ceniti tistega, kar sem skušal narediti. Morda bi moral pri tem izgubiti glavo ali pa biti vsaj ranjen. Ko sem zvečer gledal posnetke Iztoka Aberška, ki se je z ljubljanske strani prebil do kolone tovornjakov, in kmetije Kotarjevih, sem spoznal, da bo ta vojna zahtevala preveč nedolžnih žrtev.

Sobota, 29. junij 1991

ŠTEJEMO MRTVE IN RANJENE

Kazalo je že, da bo ta dan minil mirno, zato sva se s snemalcem zjutraj odpravila na Obrežje. Medtem pa sva po radiu poslušala, da se je v Novem mestu zgodil incident in da so zasegli vozilo ter nekaj vojakov, ki so prevažali hrano, v avtomobilu pa je bilo tudi precej orožja. Zato sva krenila tja.

V Novem mestu je bilo kar živo, na cestah je bilo precej ljudi, ki so očitno debatirali o preteklih dogodkih. Pred postajo milice je bilo veliko policistov, nekaj teritorialcev in ekipa studia D. Od njih sem izvedel eno verzijo dogodkov, na novomeškem UNZ-ju, kjer so me prijazno sprejeli in pogostili s kavo in sokom, pa še drugo, uradno. Tam sem tudi izvedel, da so veze z Ljubljano prekinjene, zato sem spet zaprosil za njihove in se javil v uredništvo. Na Medvedjeku je bilo ta dan mirno. Vojska se je utaborila malo nižje, zato sva sklenila, da ne greva več tja.

Obiskala sva novomeško bolnišnico. Tam sem najprej govoril z dr. Morelo, ki vodi kirurški oddelek, nato pa so mi na tamkajšnjem patološkem oddelku pokazali mrtvega vojaka albanske narodnosti in šest voznikov tovornjakov. Njihova trupla so bila razcefrana, eden je bil brez glave. Vodja oddelka mi je skušal čim več pokazati in razložiti. Z izgovorom, da me zunaj čakajo, sem pobegnil iz teh prostorov, posnel poročilo in pogovor z dr. Morelo, nato pa sva odšla v mrtvašnico, kjer so vsa trupla že razvrstili po tleh, da bi jih posnela. Ob tem so nama pripovedovali, kam so bili zadeti, od kod so in podobno.
Mirko je naredil le nekaj splošnih kadrov in sploh ni hotel več snemati. Bil sem jezen nanj, saj sem imel občutek, da bi lahko ti prizori marsikoga prepričali o nesmiselnosti reševanja zapleta s silo. Bili so v glavnem bolgarski državljani, trije pa so bili iz Jugoslavije. Vsi so bili ubiti z orožjem, ki bi moralo braniti to državo pred zunanjimi sovražniki.

Vrnila sva se v dopisništvo, kjer sem dokončal tekst. Vse skupaj je Mirko odnesel na vlak. Sam sem sestavil še eno tonsko poročilo o tragičnem pregledu bojev na Medvedjeku. Tega sem poskušal poslati prek studia D, vendar zaman, zato sem se spet obrnil na UNZ. Ko je bilo poročilo predano, sva odšla nazaj v Posavje. Izvedela sva za streljanje v Skopicah, zato sem oddal še eno poročilo. Telefonirali so mi tudi iz Ljubljane in povedali, da posnetkov iz mrtvašnice ne bodo objavili ...

Ponedeljek, 1. julij 1991

PRELETI LETAL SEJEJO STRAH

Takoj zjutraj sem izvedel, da se je kolona oklepnikov z Medvedjeka prebila do zapore v Krakovskem gozdu. Seveda sva se s snemalcem takoj odpravila po lokalni cesti proti Rimšu, kjer sva zagledala precej reševalnih vozil, ki so očitno tja pripeljala teritorialce. Niso naju spustili blizu, ker so se v bližnji hiši pogajali z vojsko. Rezultat teh pogajanj je bil meni znan še pred njihovim koncem, saj sem vedel, da ta enota ne bo odstopila od zadanega cilja.

In res je kmalu prišla delegacija iz hiše. Od daleč sva jo skušala posneti, nato sva naredila še nekaj korakov, malo počakala, potem pa odšla naprej, saj mi je že bilo jasno, da bo to stanje trajalo še nekaj časa in da se bodo prav gotovo zgodili boji. V Krškem sva oddala kaseto in se nato še enkrat zapeljala skozi Krakovski gozd.

Odpeljala sva se še do Novega mesta in od tam na Medvedjek in to po magistralni cesti. Tam so že začeli odstranjevati posledice končanih spopadov. Kombiji in tovornjaki so bili prerešetani, nekateri zažgani, vse naokrog pa je bilo tudi polno stekla, vojske, oblačil, hrane in še česa. Posnela sva ostanke in se nato izmuznila do vrha klanca na Medvedjeku, kjer ni bilo več tovornjakov. Menda naj bi cesto kmalu odprli. Potem sva po nadvozu, ki je bil pred dnevi poln razstreliva, odpeljala na drugo stran, kjer so pod letalskimi izstrelki padle nedolžne žrtve. Oglasila sva se na pogorišču Kotarjevega gospodarskega poslopja.
Dim se je še vedno kadil. Približala sva se skupini mladih in, ker so bili nekateri v črnini, sva menila, da so domači. Izkazalo se je, da sva imela prav. Po krajšem pogovoru z enim izmed njih sva posnela pogovor. Šele na koncu sem izvedel, da je bil to sin. Kmalu se je domačiji približal miličnik, očitno znanec pokojnika. Naredila sva še nekaj posnetkov z opustošenega dvorišča in hleva ter se spustila med ukleščene tovornjake. Na tleh je bilo še polno krvi, ostankov človeških las, kruha, pijače, delov oblačil. Tam so prej ležali vozniki tovornjakov, ki so jih zadela letala. Šest je bilo takoj mrtvih, preluknjana pločevina je nemo govorila o silovitosti tega orožja.

Odšla sva v naselje, ki je kilometer oddaljeno, tam sva bila pred bitko. Ljudje so naju spoznali in pozdravljali, vsi pa so bili še vedno prestrašeni. Hiše imajo obstreljene, okna razbita, kljub vsemu pa so še vsi živi. Občudoval sem jih, kako vse to prenašajo, saj imajo razbito tisto, kar so verjetno gradili leta. Po snemanju sva v Trebnjem na železniški postaji oddala kaseto, nato pa nadaljevala do Mokronoga.

...Preletavanje je trajalo pol ure. Vaščani, ki so bili že preplašeni zaradi groženj starejšega vodnika Grujevića, so bili bolj bledi. Krenila sva proti vojaškemu skladišču. V naselju pred njim sva se ustavila, domačini so naju provocirali, in ko sem videl, da je pred nami odpeljala ena izmed TV-ekip, sem še sam pritisnil na plin, naročil Mirku, naj snema, in počasi vozil mimo skladišča.

Vojakov ni bilo nikjer videti, Mirko me je priganjal, naj pospešim, končno je bilo tistih nekaj metrov za nama in lažje sem zadihal. Takoj sva odšla naprej skozi povsem prazen Mokronog do Sevnice. Tam sva se najprej oglasila na železniški postaji, nato pa še na postaji milice, od koder sem oddal poročilo in se javil domov. Potem sem skušal priti do zbirnega centra prebežnikov, vendar so mi odsvetovali, da bi kaj snemal, a tudi, kje je center, mi niso hoteli povedali.


Pogled danes
O teh dogodkih tako danes kot leta po njih le redko govorim, saj menim, da nisem takrat počel nič neobičajnega in da s svojim delom nisem opravljal junaških del. Preprosto sem opravljal delo dopisnika, čeprav v tistem času vojnega dopisnika. Seveda bi se vse lahko končalo tudi drugače, saj sem vedno hotel biti na mestu dogajanja, da bi s snemalcem tudi kaj posnela. Če bi se kaj takega zgodilo jutri, bi zagotovo storil enako.