Aleks Štakul

Bilo je pričakovano. Napeti odnosi med Ljubljano in Beogradom so se že dalj časa stopnjevali, že od »jogurtne revolucije« dalje. Kot nekdanji dopisnik TV Ljubljana iz Beograda v letih 1973–1977 sem že takrat in tudi pozneje dobro poznal politične in gospodarske razmere v Jugoslaviji in vse nedorečenosti in slabosti neučinkovitega sistema, ki sem jih dosledno in s kritičnim odnosom razkrival v svojih prispevkih in televizijskih komentarjih.

Osemdeseta in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja so bila namreč zlato obdobje slovenskega novinarstva, ko smo novinarji in uredniki na televiziji še lahko avtonomno in z veliko mero kritičnosti na osnovi znanja, novinarske etike, človeške dostojanstvenosti in strokovnosti komentirali in zavzemali stališča do posameznih pojavov in dogodkov v družbi.

Bil je čas, ko smo resno opozarjali na nujnost sprememb tako v gospodarskem kot tudi v političnem sistemu. V sebi sem čutil odmevnost in moč medija za vsako izgovorjeno besedo in sporočilo, ki je bilo namenjeno našim zvestim gledalcem.

Ljudje so nam zaupali in verjeli. Tudi v uredništvih je bilo čutiti večjo medsebojno povezanost ob vsakodnevnem kritičnem preverjanju našega skupnega dela, ki se je izkazalo vselej učinkovito in uspešno ob izjemnih dogodkih.

Zato nas tisto zgodnje jutro, po zanosnem prazničnem junijskem večeru in noči, ko so po cestah slovenske prestolnice in njenega obrobja zahrumeli tanki in oklepniki jugoslovanske vojske, ki so najprej mečkali avtomobilsko pločevino in druge ovire ter naperili orožje proti lastnemu narodu, ni presenetilo.
Nevarnosti, v kateri smo se nenadoma znašli, se niti zavedali nismo. Ne morem pozabiti kolega in dobrega sodelavca Otmarja Pečka, ki se je v ranem jutru pogumno s snemalcem prebijal med tanki oklepne enote z Vrhnike, da bi tako Sloveniji in svetu prvi pokazal posledice agresije jugoslovanske vojske in razkril njihove umazane namere.

Ob pregledovanju surovega gradiva v montaži sta nas vse skupaj spreletavala srd in zavedanje, da je vrag vzel šalo. Zdaj gre zares. Na hitrem uredniškem sestanku, ki ga je odločno usmerjal in vodil odgovorni urednik Lado Ambrožič, smo se zbrali vsi takratni voditelji uredniki televizijskih Dnevnikov, organizatorji in turnusni uredniki v dnevnem obratu.

V sodelovanju z izkušenim televizijskim mačkom Dragom Pečkom, mojstrom za hitro spreminjanje in sestavljanje dnevne programske sheme, smo se odločili o takojšnji spremembi programa in njegovi prilagoditvi, ki velja za izredne razmere, ter uvedli 24-urni neprekinjen program s pogostimi  informativnimi oddajami (break news). Novice smo sprotno osveževali z javljanji naših odličnih dopisnikov po Sloveniji in z vsemi drugimi servisnimi sporočili ter napotki, ki so nujni za življenje in delo ljudi v vojnih razmerah.

Voditelji izrednih informativnih oddaj in osrednjih večernih Dnevnikov smo se takoj dogovorili za »vozni red«, oblikovali smo uredniško-producentske, novinarske in snemalne ekipe in delo je nemoteno steklo. Seveda brez improvizacij ni šlo. Ne bom pozabil Toneta Hočevarja, ki je v vroč studio 3 vskočil kot voditelj kar v kavbojkah in v široko razprti srajci. Pomembno je bilo poročati čim več in čim hitreje. Čutili smo skupno pripadnost, si nesebično pomagali in poprijeli za vsako delo, saj smo se z vso odgovornostjo zavedali zgodovinsko usodnih trenutkov za prihodnost naše mlade države.

Med radiem in televizijo smo vzpostavili informacijski most, prek katerega smo si izmenjavali radijske in televizijske prispevke. Dihali in delali smo kot eno telo.

V tistih urah tekanja od montaže do deska in nazaj ter pregledovanja besedil, prispevkov in pisanja vmesnih napovedi, udarnih propagandnih sporočil ter nenehnega dogovarjanja s turnusnim urednikom, organizatorjem, kurirjem, realizatorjem in novinarji, ki so prihajali s terena in se takoj vračali na mesta različnih dogodkov, sem kar pozabil na življenje zunaj s tovornjaki blokirane stavbe RTV Slovenija in vsakdanje poti v službo po bližnjih ulicah Kolodvorske, Tavčarjeve, Resljeve, Dalmatinove in Miklošičeve. Tu in tam bežen pozdrav in pomoč številnim dopisnikom iz sveta, vmes intervju za novinarsko ekipo iz našega mladinskega programa (Robert in Meta) ter zvečer vodenje televizijskega Dnevnika.

V poznih večernih urah se vračam domov z našim voznikom Špuntom. Z največjo hitrostjo drviva mimo vojašnice na povsem prazni in slabo osvetljeni Dunajski cesti, kjer se skrivajo ostrostrelci. Doma mi sin Matej prestrašeno pove, da je po televizijskem Dnevniku, ki sem ga vodil, zvonil telefon in na drugi strani slušalke se je oglasil moški: »Sve čemo vas pobit!« Žene Marte ni bilo doma, ker je bila angažirana v bežigrajskem štabu civilne zaščite. »Grdo, umazano in izprijeno,« pomislim in ga pomirim.

V tistih dneh smo bili vsem na očeh. Našim gledalcem, ki smo jih celovito in hitro obveščali ter jih polni energije in zanosa bodrili k pogumu in odporu ter krepili njihovo domovinsko pripadnost in državljansko zavest, in nič manj odpadnikom in okupatorju, ki nas je imel na seznamu za likvidacijo.
Razkrivali smo propagandne laži jugoslovanske vojske, njihovih generalov in generalštaba v Beogradu ter armadnega poveljstva v Zagrebu. Tudi naša stavba RTV-ja na Kolodvorski je bila predvidena za raketiranje in kar nekajkrat je bila izvedena vaja zaklanjanja zaposlenih v zaklonišču.


Najbolj pa se mi je zarezal v spomin dogodek, ko me je pet minut pred začetkom vodenja TVD v desku na poti v  studio 3 prestregel telefonski klic z naslednjo grožnjo: »Ako češ sada ulaziti u studio i širiti laži o jugoslovenskoj armadi, nečeš izlaziti živ, jer čemo RTV zauzeti sa našim specialcima i raketirati studio.« Mrtvo hladen sem mu odgovoril z najgršo psovko tega sveta in jezno odvrgel slušalko. Vsi smo se spogledali, saj takih kletvic kolegice in kolegi niso bili vajeni iz mojih ust. Nasmehnil sem se in rekel spodbudno: »Gremo korajžno v studio po nove zmage!«

Toda po teh grožnjah in čedalje bolj nevarnem gibanju po ljubljanskih cestah in ulicah, zlasti še v nočnih urah, smo se odločili, da noči oblečeni prespimo kar na svojih delovnih mestih. Pri sebi sem imel brivski pribor in brisačo ter toaletno vodico, ki jo hranim še danes.

Bil sem v nekakšnem lebdečem stanju, neprespan in z živci na robu obvladljivosti. Kajti ob vsem posnetem gradivu, ki je prihajalo od naših neumornih dopisnikov in njihovih snemalcev, in ob številnih posnetkih amaterjev neposredno na vojni črti spopadov naših teritorialcev in enot milice z okupatorsko vojsko ter njenim topovsko-tankovskim obstreljevanjem in raketiranjem letal, nisem mogel biti neprizadet.
In sicer še toliko bolj, ker vsega tudi nismo pokazali iz povsem obrambno-strateških razlogov. Kajti ob sebi smo imeli v uredništvu tudi strokovnega vojnega svetovalca, ki nas je opozarjal na številne pasti in usmerjal naše poročanje tako, da je imelo čim večji psihološki učinek na sovražnika.

Spomnim se ene večjih napak, ki smo jo naredili takoj na začetku vojne, ko smo pohiteli z objavo, da piloti klavrne ubijalske jugoslovanske vojske, ki so raketirali naše oddajnike, ne znajo dobro zadeti cilja. Hitro se nam je to maščevalo. Še preden nas je na to napako opozoril tedanji izvrsten minister za informiranje Jelko Kacin, je bilo že prepozno. Vojaški piloti so napad ponovili in žal bili uspešnejši.


Seveda je bilo v teh nemirnih dneh za nas tudi pomembno, kakšen bo naš način podajanja besedila, kakšno besedišče bomo uporabljali in kako daleč naj stopnjujemo naš patriotizem. Na samem začetku nismo bili povsem enotni. Spominjam se kritike kolega na jutranjem uredniškem sestanku, ki me je okrcal, da pretiravam s ponižujočimi oznakami za Jugoslovansko ljudsko armado, ki sem jo med prvimi in edini označil kot agresorsko in okupatorsko.
Prepričeval me je, da  gre vendar za ljudsko armado, v kateri so tudi slovenski fantje. Ostro sem ga zavrnil, da to zame ni ljudska in tudi ne moja armada, ki napada in pobija lastno ljudstvo, ruši naše domove in ki hoče uveljaviti vojaško diktatorsko oblast.

Spor smo hitro zgladili in tudi moji kolegi in kolegice so mi takoj sledili. Jaz pa sem bil ponosen, ker sem znova dobil potrditev, ki sem ji vselej sledil pri svojem novinarskem delu: »Bodi pošten in odkrit do sebe in do ljudi, ki te berejo, poslušajo in ti zaupajo.«

Ko sva se le nekaj tednov po koncu vojne srečala z mojim mariborskim znancem in pisateljem Dragom Jančarjem, mi je dejal: »Veš, Štajerec moj, nate sem ponosen, bil si edini in prvi na televiziji, ki si takoj govoril o okupatorski in agresorski vojski in ne o ljudski armadi, kot so mnogi to počeli. Čestitam ti in ponosen sem nate. Res si pravi domoljub.«

Seveda pa bi se zlagal, če ne bi priznal, da me je marsikdaj bilo tudi strah. Nihče ni vedel, kako dolgo bo vse skupaj trajalo in kje ter kakšen bo konec vsega. Ampak ta strah, ki je nekaj posebnega in ga je zato tudi težko opisati, se postopoma kar sam vseli v psiho in telo, ne da bi se tega zavedel. Dobesedno ti zleze pod kožo.
Nekako otopiš, tako kot tisto nedeljo v desku, ko je v nizkem letu čez Ljubljano okupatorjev mig prebil zvočni zid in počilo je, kot da bi se nam nad glavo razletela največja bomba na svetu. Za hip oglušeli se nismo razbežali, poskrili ali zlezli pod mize, pa tudi v zaklonišče nismo v nasprotju z drugimi v hiši šli. Mirno in zbrano smo nadaljevali pripravljanje že četrte informativne oddaje.

Zato je nekaj posebnega vsak dan, ki ga doživiš in preživiš, in šele pozneje, ko zavladata svoboda in mir, začutiš v sebi to veliko razliko. Kajti v tistih tesnobnih trenutkih straha čutiš skupni srčni utrip vseh svojih najbližjih sodelavcev, pozabiš na vse notranje nesporazume in konflikte ter z veliko mero notranjega obvladovanja ne pokažeš navzven svojih trenutnih občutkov in čustev. Seveda vsak tega ne zmore. Žal so bili tudi taki, ki jih med vojno ni bilo med nami in v naših vrstah.


Toda vselej tudi svojih čustev ne moreš prikriti. Tako se spomnim vodenja osrednjega večernega televizijskega Dnevnika, ko mi je minuto pred začetkom napovedne špice iz režije režiser Jože Cegnar sporočil, da bomo začeli s sporočilom iz Beograda, ki ga v imenu generalštaba jugoslovanske vojske bere general Adžić.
V studio pa je hkrati vstopil vselej požrtvovalni turnusni urednik Stane Šterbucl, ki me je seznanil z bistvom prispevka, da gre za napoved totalne in brezobzirne vojne Sloveniji. V tistih nekaj sekundah, ko se je odvrtela špica in prižgala rdeča luč na kameri št. 1 za vstop v živo, so me čustva izdala in z drhtečim glasom sem improvizirano napovedal generala Adjića. Ljudje so tisti večer pred televizijskimi zasloni onemeli, a hkrati začutili, da ni več daleč dan, ko bomo vsi skupaj srečni in zadovoljni zaživeli v lastni in samostojni državi.


Ponosen sem na vse svoje sodelavke in sodelavce novinarje, urednike, dopisnike, realizatorje, snemalce, organizatorje in še celo vrsto prizadevnih ter nesebičnih tehničnih in izvedbenih delavcev, s katerimi smo skupaj ustvarjali program in se z besedo in sliko enotno in družno borili za našo skupno državo Slovenijo. Žal pa zasluženega priznanja od nove mlade oblasti v samostojni demokratični Sloveniji nismo nikdar prejeli. Preprosto so nas prezrli, pa čeprav smo bili skupaj z radijskimi kolegi najhitrejši, največji in najzanesljivejši vir pomembnih informacij za tiste na najodgovornejših mestih in za naše ljudi.