Mirjam Muženič

Bila sem novinarka slovenskega programa Radia Koper in 26. junija leta 1991 poročevalka v živo v program Vala 202. V reportažnem avtomobilu me je spremljal tehnik Boris Rabak.

Pot sva začela zjutraj v Dragonji, na kontrolni točki ob slovensko-hrvaški meji. Bilo je pasje vroče, v Dragonji je ob urejeni hišici vse cvetelo, medtem ko so v Sečovljah, kamor sva se zatem zapeljala, brneli gradbeni stroji, ki jih je bilo v neposrednem oglašanju v radijski program tudi dobro slišati. Z vodjo kontrolne točke Mitjo Lebanom sva govorila o tem, ali je čutiti spremembe. Med avtomobili je bilo veliko tujcev, zlasti Italijanov in Nemcev, ki so potovali na morje. Zastave ni bilo!

Z reportažnim avtomobilom sva se s tehnikom odpeljala na letališče v Sečovljah, kjer so že imeli seznam najavljenih prihodov za konec tedna,  tudi osem letal iz letalskih klubov iz Trevisa v Italiji. Sogovornika, v moji beležki je zapisano, da je bil to Vojko Starovič, sem izzvala z besedami, da je slovensko nebo povsem brez oblačka. Spominjam se njegovega presenečenja in zadrege.

Na poti v Piran sem v portoroški turistični pisarni zaman iskala podatke o turističnem obisku na prvi dan neodvisne in suverene Slovenije. Svežih še niso imeli, po do takrat zbranih, pa je bilo v kraju 3.500 gostov, dobra polovica domačih.

Tretja poročevalska postaja je bila v Piranu, kjer so na osrednjem Tartinijevem trgu, morda malo »neokusno«, pekli vola. Sekretarka občinske skupščine Ivanka Humar je povedala, da se pripravljajo na večerno slavje. V Izoli sem poročala o tem, da se ribiči pripravljajo na večerno plovbo v piranske vode.
»Kaže, da imamo danes srečno roko,« piše v moji beležnici ob prihodu na Škofije, kjer je komandir mejne milice prehoda Zoran Kosmina poročal o srečanju z italijanskimi kolegi. Ob našem reportažnem avtomobilu je bil takrat ustavljen službeni avtomobil italijanskega RAI-ja.

In na koncu še mejni prehod Lazaret, kar mi še živo ostaja v spominu! Čudno zatišje z grozečo visoko napetostjo. S sogovornikom Amedeom Žigonom sva stala ob robu ceste, slab meter stran v travi pa vojaki JLA z orožjem, naperjenim v naju. Sogovorniku so vidno trzali obrazni živci, za njim so bile težke ure. Ko mi je jasno in glasno povedal, da lahko vsak trenutek ustrelijo vanj, vame, v naju, tega preprosto nisem razumela in ne verjela. Po vrnitvi v radijsko hišo so me kolegi že na dvorišču spraševali, ali me je bilo strah, me tipali, če sem še cela …
Z gospodom Žigonom sva si obljubila, da se bova srečala na kavi. V 20 letih nama to še ni uspelo.

Vse dni sem bila na delovnem mestu, velikokrat v studiu pred mikrofonom, pa znova z reportažnim avtomobilom na terenu, v »prvih bojnih vrstah« s spomini, ki ostajajo.