V.S

 ZAKLONIŠČE

Na Celovški skoraj ni prometa in vlada neka čudna tišina. Pod blokom je v zaklonu oboroženi teritorialec. Začele so se šolske počitnice in otroka sta doma. Pripravim zajtrk, otroka sta že zbujena. Pogledam skozi okno, Celovška cesta je prazna, nižje na križišču so postavili protitankovske ovire. Prižgem radio in poslušam novice. Radio in televizija nas obveščata o trenutnih dogodkih. Naenkrat se oglasi sirena, opozorilo za nevarnost. Po radiu sporočijo, da grozi letalski napad.
Stopnišče v bloku oživi. Prebivalci bloka se odpravimo v zaklonišče oz. klet. Hitro oblečem otroka in pojasnim, da moramo v klet. Vzamemo igrače, odejo, vodo in piškote. Spustimo se v klet, tam je že večina stanovalcev bloka. Del kleti je preurejen v zasilno zaklonišče.
Ozračje v kleti je mučno, ne govorimo veliko. Vsak je zatopljen v svoje misli. Nimamo informacij o tem, kaj se dogaja, v kleti radijski sprejemnik ne deluje. Počasi se sprostimo in steče pogovor. Pogovarjamo se o mogočih ciljih letalskega napada in o obrambi. Ljudje so presenečeni in jezni nad dogajanjem. Počasi spremenimo temo pogovora in pogovarjamo se o vsakdanjih zadevah. Otroka se igrata in pogovarjata s sosedi.
Zaslišimo zvoke letal in v trenutku utihnemo. Slišimo detonacije, ugotovimo, da to niso bombe. Radio ne deluje in ne vemo, kaj se dogaja. Vse utihne, ugibamo, kaj se je zgodilo.
Upamo, da ni bilo nič hudega. Spet steče pogovor o drugih rečeh. Ugotovimo, da je v kleti hladno. Odpremo okno, da slišimo, kaj se dogaja. Čez nekaj časa se oglasi sirena in označi konec nevarnosti. Počasi se odpravimo v stanovanje. Po radiu sporočijo, da so letala preletela  mesto in da je protizračna obramba pravočasno ukrepala. Teritorialcu pred blokom se je pridruži še eden.
Na Celovški cesti še vedno ni prometa in ozračje je še bolj napeto.

Fotografija:Stane Sršen