Mija Škrabec

Še danes mi je žal, da nisem bila na proslavi ob razglasitvi neodvisnosti, saj je bil večer nabit s posebnim vznemirjenjem in samozavestjo, ki smo jo sicer zaznali v televizijskem prenosu, vendar smo bili prikrajšani za druženje, osebno in pristno doživetje zgodovinskega trenutka.

Preganjavica in strah pred tem, da bom zaspala in zamudila jutranji program na Valu 202, ki se je takrat začenjal ob petih zjutraj, sta me odvrnila od tega. In ko sem zgodaj zjutraj prišla na avtobusno postajališče, sem skupaj z redkimi jutranjimi potniki začudeno opazovala barikade, ki so preprečevale vsakršen promet.

Prav nič zgovorni in resni teritorialci so nas po hitrem postopku poslali domov, vendar me je v trenutku prešinilo, da se moram na vsak način prebiti do radia, vstopiti v program in povedati ljudem, da je vrag odnesel šalo. V jutranji ekipi sva bila le s tehnikom, ni pa mi moglo priti na misel, da so na radiu zaradi barikad ostali »ujeti« kolegi, ki so praznovali pozno v noč. Medtem ko sem se s pomočjo enega izmed teritorialcev že prebijala proti radiu, pa so zbudili moje domače, češ, naj ostanem doma, ker v mesto zaradi zapor ni mogoče.

Kakor koli, jutranji program se je začel s povsem vsakdanjim pozdravom. O barikadah smo morali kar nekaj časa molčati, saj naj bi informacija na samem začetku koristila predvsem drugi strani. Ko pa so se začeli z vprašanji oglašati poslušalci, je radio zaživel v svoji pravi vlogi – vlogi odzivnega, hitrega, neposrednega in verodostnjega radia, ki je s poslušalci metaforično rečeno »v vsakem vremenu«.

Še tisto dopoldne so se radijski programi združili v vseslovenski program in začeli opravljati svoje poslanstvo. Radio je bil ves čas navzoč in ljudje so mu zaupali.

Tako kot številni izkušeni kolegi, poročevalci iz novinarskega središča v Cankarjevem domu, dopisniki in posebni reporterji na terenu sem tiste dni večino časa prebila v službi, v dvanajsturnih dežurstvih, za katera pravzaprav nismo nikoli vedeli, ali se bodo res končala po urniku ali se bomo morali seliti na rezervne lokacije.

Spomnim se zlovešče noči, ko smo morali zaradi grožnje z napadom na RTV-hišo, zapahniti blindirana vrata in v studiu kljub napetosti in pritajenemu strahu, ki smo ga v takšnih trenutkih odganjali tudi s humorjem, povsem mirno in profesionalno informirati poslušalce. Bojan Veselinovič, s katerim sva bila takrat v ekipi, pa mi je v trenutku, ko sem hotela pojesti sendvič, pomenljivo dejal: »Mija, če nisi lačna, raje počakaj.«