Stane Koželj

23. 06. 2011 - Tudi na Pohorju smo bili v pripravljenosti

Čas gre hitro naprej in dobro je, da malo obudimo spomine na najtežje dneve, ki smo jih na večini oddajnih centrov doživeli ravno v osamosvojitveni vojni.

V tistem času smo se vsi močno zavedali, kaj pomeni nemoteno oddajanje RTV-programov. Ti so imeli v osamosvojitveni vojni ogromen vpliv na moralo Slovencev in so hkrati vplivali na pripadnike JLA, da so se v takem številu predajali Teritorialni obrambi in da so bili pravilno obveščeni o smislu te vojne.

Pri tem bi poudaril, da ta naša naloga ni bila lahka. Delali smo v pravih vojnih razmerah. Celoten objekt RTV-jevega oddajnega centra, v sklopu katerega se nahaja tudi objekt Telekoma za mednarodne in notranje brezžične telefonske zveze, je ščitila posebna enota Teritorialne obrambe za hitro posredovanje pod poveljstvom stotnika Martina Potočnika.
Objekt je omenjena enota v manjši številčni zasedbi začela ščititi takoj po pekrskih dogodkih, ko pa se je bližal dan uradne razglasitve osamosvojitve Slovenije, se je enota številčno zelo povečala. Tako je med vojno RTV OC POHORJE neposredno ščitilo več kot 50 pripadnikov Teritorialne obrambe. Po sklenitvi mirovnega sporazuma na Brionih se je število pripadnikov te zaščite spet zmanjšalo na obseg pred vojno. Po umiku JLA iz Slovenije oktobra 1991 je TO objekt prenehal ščititi.

Enota TO-ja za zaščito OC POHORJE ni imela nobenih posebnih sredstev za zvezo z nadrejenim poveljstvom TO-ja, razen običajnega telefonskega omrežja. Da bi bil poveljnik naše zaščitne enote TO-ja stotnik Martin Potočnik čim bolje seznanjen s položajem, ki se je iz ure v uro spreminjal, smo mu dali na razpolago našo službeno radijsko zvezo ICOM HT16 in jo preglasili na izhodno frekvenco VHF UNZ območnega repetitorja VHV. Prek tega repetitorja so se takrat vodile vse vojne dejavnosti slovenske policije in TO-ja v vzhodni Sloveniji. Tako JE BIL POVELJNIK naše zaščite, poslušajoč radijski promet prek repetitorja vseskozi dobro OBVEŠČEN o položaju in velikokrat je že vnaprej vedel, kakšno informacijo mu bodo poslali iz TO-ja. Da se akumulatorji v brezžični zvezi ne bi izpraznili, smo postajo opremili z mojim ZASEBNIM napajalnim usmernikom in tako se je postaja napajala vedno iz omrežja in je ni bilo treba izklapljati zaradi polnjenja akumulatorjev.

OSEBNO sem imel v vojni za Slovenijo še POSEBNO NALOGO, ki je bila v tistem času strogo zaupna. Zanjo so vedeli samo direktor RTV OZ ing. Leopold Gregorač in vodja skupine za pretvornike g. Vinko Černelič s tehnikom Francem Buhom, ki sta mi že nekaj dni po pekrskih dogodkih pripeljala na Pohorje posebne naprave: programibilni VF-oscilator, širokopasovne UHF-močnostne stopnje, napajalnike, kontrolne merilne sprejemnike in antenski sistem. Iz tega smo sestavili motilni sistem za frekvence od 700 do 900 MHz za JLA-jevo radiorelejno večkanalno zvezo med Bočem in Mariborom. Proučeval sem, na katerih frekvencah dela ta zveza in kako spreminjajo frekvence.
Svojim sodelavcem nisem smel povedati, zakaj se uporabljajo te naprave, če je kdo kaj vprašal, sem odgovoril, da merim še proste frekvence za morebitne TV-repetitorje. Motenje sem lahko začel le na osebni ukaz direktorja Oddajnikov in zvez, moral pa sem biti na motenje vedno pripravljen, torej biti stalno prisoten na oddajniku Pohorje, čeprav mi po delovnem razporedu drugače ne bi bilo treba.

Naš OC Pohorje je bil v stalni nevarnosti, da nas napade letalstvo JLA. Ko je prvič napadlo OC Kum, smo se zavedli resnosti položaja. Vse dneve, ko je bilo vreme primerno za letalske napade, smo se čez dan skupno s pripadniki TO-ja zadrževali v gozdu blizu OC-ja, vmes smo se po potrebi samo posamično na hitro podajali v nevarno območje OC-ja za kakšen tehničen poseg. S seboj smo imeli radijske pogovorne zveze, pa tudi sprejemnike za nadzor naših RTV-oddajnikov. Pri tem smo zelo pogrešali zaklonišče, ki bi ga tak objekt takrat potreboval. Ker imamo na OC POHORJE določeno količino pehotnega SLUŽBENEGA orožja, smo imeli tega vedno pripravljenega za uporabo. Če smo bili čez dan v gozdu, smo imeli vse orožje s seboj, saj so nas vedno opozarjali na možnost helikoptrskega napada niških specialcev, ki so se takrat nahajali v Sl. Bistrici.

Letalskega napada na naš OC ni bilo, pač pa so nas dne 2. 7. 1991 kmalu po poldnevu začeli s topovi obstreljevati iz Kadetnice v Mariboru. V neposredni bližini OC Pohorje je eksplodiralo okoli 25 granat, najbližja je eksplodirala 10 m od oddajne dvorane, takrat je zaradi zračnega pritiska trenutno izpadlo nekaj RTV-oddajnikov, skozi odprta vrata stavbe je med oddajne aparature priletelo nekaj kosov raztrganega drevesa. Med tem napadom so pretrgali sidrno, 30 mm debelo jekleno vrv in naluknjali 3-metrsko parabolično anteno na antenskem stolpu.

Tudi na pročelju stavbe so se videli sledovi šrapnelov. Visokim drevesom okoli OC-ja, ki so prestrezala granate, se imamo zahvaliti, da zgradba OC-ja ni bil bolj poškodovana. Skozi razmeroma redko, toda visoko kovinsko konstrukcijo antenskega stolpa je tudi poletelo nekaj topovskih granat, ki so na drugi strani stolpa eksplodirale v vrhovih pohorskih jelk. Če bi katera izmed teh eksplodirala v stolpu, bi najbrž zelo poškodovala antenske naprave.
Mi pa smo poslušali šelestenje jeklenega dežja skozi krošnje dreves 200 m stran v zavetju stavbe vodnega rezervoarja. Topovi so utihnili šele, ko je TO obkolil kadetnico in zahteval prekinitev napada. Takrat je JLA poškodoval tudi pohorsko vzpenjačo in hotel Belevue, v katerem je bila skupina otrok. Vzpenjača zaradi te poškodbe ni vozila 4 mesece.

Tisti večer po topovskem obstreljevanju JLA so nam iz poveljstva TO-ja v Mariboru sporočili, da zaradi groženj JLA obstaja velika nevarnost diverzantskega napada na naš oddajnik. Zato smo v dogovoru z poveljnikom naše zaščite vsi tehnični delavci prebili noč na položajih, v zasedi na strehi objekta, oboroženi s svojim službenim orožjem in čakali na na zagroženi napad. Pripadniki TO-ja pa so razporedili v zasede malo stran od oddajnika.
Napada k sreči ni bilo in vsi smo jo srečno odnesli, razen dveh pripadnikov TO-ja, izmed katerih je eden doživel živčni zlom med topovskim obstreljevanjem, drugi pa si je v istem času zlomil nogo pri skoku v zaklon, ker mu je točno nad glavo eksplodirala topovska granata.