Ljerka Bizilj

Sodim v tisto generacijo, ki je v šestdesetih letih 20. stoletja sedela pred televizorjem in čakala, da se bo sploh začel program, saj je trajal le nekaj ur dnevno; sodim v generacijo, ki se je slovenstva začela zavedati v sedemdesetih, osemdesetih letih 20. stoletja pred televizijskim zaslonom, sprva zgolj ob trepetanju zanj, potem pa že ob uspehih smučarja Bojana Križaja.

Nacionalizem sem začutila, ko so javno objavili kriterije, po katerih je mogoče dobiti družbeno stanovanje: pomemben kriterij, da ste lahko dobili stanovanje, je bil, da nisi bil Slovenec, da si prišel na delo v Slovenijo iz druge jugoslovanske republike. Bil je čas, ko jih je v Slovenijo letno prišlo tudi šestnajst tisoč iskat boljše življenje. In tako so nepremišljeno ali nehote 'zavozili' bratstvo in enotnost! In prvič sem začutila nacionalno jezo, ko smo ob smrti Edvarda Kardelja kar dolgo čakali – se mu bo Tito le prišel poklonit?! Na televiziji se nam je zdelo, da okleva. Skupaj s kolegi smo za televizijo pokrivali pogreb, takrat je delovno blestel Tomaž Terček, ki me je naučil, kako nagovoriti televizijskega gledalca direktno, kako mu seči do srca.

V osemdesetih letih 20. stoletja sem menda kdaj izzivala s svojimi televizijskimi prispevki za televizijski dnevnik, a tistih, tudi samo menda bolj ostrih izzivov, televizija takrat ni objavljala, občasno pa so mi jih natisnili v ljubljanskem Dnevniku. Ti izzivi niso zadevali slovenstva, ampak domače anomalije, kritiko enopartijskega sistema, spodbujeno seveda od takratnih alternativnih gibanj, ki so se zavzemala za pravice do javne besede, do drugačnosti, do civilnega služenja vojaškega roka, do ukinitve kazni za verbalni delikt, za izrečeno ali zapisano kritiko državnih voditeljev ali socialističnega sistema.

V tistem času so se začeli prebujati tudi politiki. V poročila s sestankov političnih organov je bilo mogoče vključiti tudi udarne misli politikov. Takratni glavni urednik Stane Grah danes pravi, da so bili politiki jezni, češ da televizija ne zna najti bistva, da objavlja le ekstreme.

Prvič sem se za slovenstvo javno prepirala z beograjskim dopisnikom v Sloveniji Krstejem Bjeličem v Nedeljskem dnevniku leta 1985, ko je Sloveniji očital nacionalizem in se spraševal, kaj muči Slovence. Očital nam je, da nas mučijo 'južni bratje', češ da nas ekonomsko izrabljajo, da so nerazvita območja ekonomski kamen na vratu Slovenije, da so članki v časnikih pogosto na meji nacionalizma in podobne stvari.

Sredi osemdesetih je Milan Kučan postal prvi mož slovenske zveze komunistov in politični sestanki so postali zanimivejši in obetajoči. V socializmu, denimo, nismo smeli govoriti o stavkah, o »štrajkih«, ampak o prekinitvah dela. Delavci so bili uradno lastniki družbenega premoženja in socialistični teoretiki so rekli, da v takšnih razmerah delavci ne morejo stavkati. In ko je predsednik sindikatov Miha Ravnik skupaj s politikom Sergejem Kraigherjem na sestanku dolgo dokazoval in dokazoval, da pri nas delavci le prekinjajo delo, je Kučan na koncu pribil: »Pa vendarle samo štrajkajo!« Ko so npr. obravnavali predlog takratnega urednika časnika Komunist Geriča, da bi časnik dali na trg, ga torej ne pošiljali članom več brezplačno, je Kučan odvrnil: »Ja, če boste iz njega naredili Mladino!«

Mladina je objavljala prepovedane teme o povojnih pobojih, o povojnih političnih procesih, kritizirala je sistem, vojsko in močno provocirala Beograd in Ljubljano. Vsaj mene je Kučan s svojim načinom novinarsko spodbudil in me opogumil, da sem si upala v prispevkih in komentarjih kritizirati sistem. Imeli smo celo poseben žanr: komentirano poročilo. Kučan se je takrat spopadel s t. i. starimi silami, predvsem s krogom Franceta Popita, ki je Kučanovi politiki očital politični marketing, meni se je zdelo, da se odpirajo nove perspektive, nove možnosti, da se razmere spremenijo. S svojim novinarskim delom sem to skušala čim bolj spodbujati; politični spopadi so vedno priložnost za novinarstvo. Bilo je težko, a uredniške cenzure je bilo vedno manj.

Eden izmed izkušenih politikov mi je takrat rekel, mi smo za Jugoslavijo, Popit pa je nacionalist, je samo za Slovenijo. Tako smo imeli politiko, ki je obljubljala več demokracije in bila za Jugoslavijo in politiko, ki se je  zavzemala za Slovenijo in za ohranitev socializma.

Leta 1987 so me imenovali za urednico notranjepolitičnega uredništva, precej sovražnikov sem si nakopala med kolegi, ker sem za svojega pomočnika imenovala mladega Tomaža Peroviča. To je bil čas, ko so se republiška vodstva v Jugoslaviji spopadala za prevlado in za svoje koncepte. Na prizorišče je prihajal Slobodan Milošević, postopoma je začela razpadati vzhodna komunistična Evropa, dogajanje pa se je vedno bolj selilo na ulice in na televizijo. Mediji smo slovenski politiki  prišli prav v bitki z Beogradom, za lastno novinarsko kritiko pa seveda niso imeli razumevanja.

Tako je bilo leta 1987 mogoče zasnovati avtorsko oddajo Utrip, prek nje smo pogosto odgovarjali Beogradu na njegove kritike Ljubljane, pisanja Mladine in slovenske politike. Definirala sem jo kot tedenski pregled dogajanja skozi avtorjevo oko. Prvi pilotni Utrip (po želji odgovornega urednika Darka Marina takrat Naš utrip) sva zasnovala skupaj z režiserjem Vanjo Valičem, glasbeno ga je opremil Blaž Šivic. Oddaja je postala nekako prestižna oddaja, ki smo jo lahko pripravljali le nekateri sodelavci, npr. Lado Ambrožič, Lidija Hren, Tomaž Perovič, Tanja Starič, Jože Jagodnik, včasih pa se je poskusil še kakšen avtor, a ne za dolgo.

Izborili smo si pravico v njej povedati več kot v drugih oddajah. Uvedli smo t. i. asociativno montažo, skratka, verjeli smo, da s sliko še dodatno pripovedujemo tisto, kar z besedami ne smemo. Takratni generalni direktor Vlado Janžič je občasno prišel v soboto dopoldne v montažo, da bi preveril, kaj delamo, a smo ga prepričali, da je treba delati tako hitro, da se ni časa pregovarjati, sicer oddaja ne bo šla zvečer v program. Predlagali smo mu, da naj pove prej, kar misli. Potem je kdaj oddajo korigiral pozno popoldne s kakšnim svojim pomočnikom, ne da bi nas sploh obvestil.

Kontaktne oddaje smo lahko zasnovali tako, da smo vprašanja gledalcev sprejemali vnaprej, jih zapisali in med oddajo prebrali. Tako smo včasih podtaknili gledalcem tudi tista vprašanja, ki bi jih radi sami postavili. Dokler nas niso nadrejeni razkrinkali, smo jih položili v usta izmišljenima gledalcema Darku Mavriloviču in Franju Dorinu. 


Leta 1988, ko so aretirali Janšo, Tasiča, Borštnerja in Zavrla, se nam je na uredniških sestankih dogajalo, da so nadrejeni snemalno ekipo poslali drugam, ne npr. na Roško cesto, češ da je tisto drugo dogajanje pomembnejše, več ekip pa nismo imeli. A kakšen čustveni naboj je bil za nas Slovence dan, ko smo neizmerno dolgo čakali, da so fantje prišli skozi tista majhna vrata vojašnice na Roški cesti!

Dogodilo se je, da sem pripravljala oddajo Omizje in je zvečer prišel še kdo v oddajo, s katerim se nisem dogovorila, a se je brez moje vednosti moj nadrejeni. Eden izmed takšnih dogodkov je bil zame pika na i in sem kot urednica odstopila. Nisem bila sposobna, dovolj spretna, da bi v takšnih razmerah znala dobro krmariti, a biti urednik in prepustiti odločanje drugim, to pa nisem zmogla in se mi tudi ni zdelo vredno.

Kot novinarka in komentatorka sem se potem lotila odkrivanja tabu tem. Igor Bavčar in Janez Janša sta izdala spomine Staneta Kavčiča, v sedemdesetih letih, v času liberalizma odstavljenega predsednika slovenske vlade, in lotila sem se dokumentarne oddaje o tem. Glavni urednik Stane Grah je oddajo podprl, generalni direktor Vlado Janžič je bil nemiren. Podobno je bilo pozneje, ko sem pripravila za Tednik prispevek o akciji 25 poslancev, tudi iz časa liberalizma, enako o cestni aferi, ko so Slovenci protestirali proti Beogradu, ki Slovenije ni uvrstil med dobitnice posojila za avtoceste. O vsem tem do takrat ni nihče govoril na televiziji. Še huje je bilo, ko sem prvič na televizijsko Omizje povabila predstavnika medvojnega domobranstva in odprla temo povojnih pobojev. Izhajam iz partizanske družine in se mi je zdelo, da  imam pravico in dolžnost, da dam besedo tudi drugi strani.

Skratka, konec osemdesetih let 20. stoletja je bil dokaj dober čas za novinarstvo, čeprav se mi je takrat zdelo, da nas neizmerno omejujejo in sem se učila novinarskega slaloma, da sem tako ali drugače lahko povedala, kar sem verjela, da je prav. Neformalna opozicija se je krepila, za njihove in naše pravice sem se borila skupaj z njo. Janez Janša, Igor Bavčar, Marko Hren, Franci Zavrl so bili tudi moji junaki in junaki moje družine. Leta 1988 smo namesto klasične novoletne čestitke pošiljali fotografijo Janše, z razprostrtimi rokami – z enega od zborovanj.


Bila je to bitka za demokracijo, bitka za vrednote, kot sem pogosto v komentarjih govorila – da bodo spoštovani sposobnost, poštenost, delavnost, da uspeh posameznika ne bo odvisen od subjektivnih kriterijev, povezav, politične moči … Ko danes gledam, kje smo, sem se za te kriterije, vrednote – očitno preslabo borila in seveda ne edina.

Razmere so se zaostrovale, Slovenija ni hotela več plačevati v sklad nerazvitih, ne da bi vedela, kam denar gre, niti za jugoslovansko vojsko in privilegije njenih oficirjev. Tako se je postopoma bitka za demokracijo združila z bitko za slovensko državo. Leta 1990, 1991 sem stopala po prvi frontni liniji. Janez Drnovšek je bil predsednik Jugoslavije in od njega sem občasno dobivala koristne informacije, tudi v Murglah, kjer je domoval in znal skuhati zelo okusno kavo.

Leta 1990 je prvi mož Jugoslavije postal Borisav Jović in poleti prišel v Ljubljano slovensko politično vodstvo prepričevati, da se umiri, da disciplinira opozicijo in oporečnike in neha 'napadati' jugoslovansko vojsko. Takratni urednik Lado Ambrožič me je zadolžil, da posnamem pogovor z njim, kar sem tudi storila. Nič posebnega nisem vprašala, le – ali bi jugoslovansko predsedstvo, ki ga vodi, in vojska reagirala, če se Slovenija odcepi … Odziv beograjskega tiska je bil strašen! Politika, Politika Ekspres sta temu pogovoru namenjali cele strani z naslovom v smislu: Klopka (past) za predsednika države, pri čemer je prednjačila beograjska dopisnica iz Slovenije Aleksandra Plavevska, češ, kakšna sramota je bil ta pogovor; kako si to v Sloveniji sploh lahko dovolimo in da je Milan Kučan podtaknil B. Joviću svojo novinarsko 'ljubinico' (ljubljenko) Ljerko Bizilj.
Takrat je bil v Beogradu dopisnik TV Slovenija Vladimir Vodušek, ki morda ni dobro razumel srbohrvaško, ali pa je članek prehitro prebral in je v večernem televizijskem dnevniku poročal, da beograjski tisk piše, kako je Kučan Joviću podtaknil svojo ljubico.

Odtlej so me novinarski kolegi iz tiskanih medijev, kadar jim nisem bila všeč, označevali s Kučanovo novinarko. Všeč pa jim marsikdaj nisem bila. Sama sem prepričana, da zato, ker se nikoli nisem pustila ukalupiti, ker verjamem, da lahko dela dobro in tudi slabo Janez Janša in da lahko dela dobro in tudi slabo Borut Pahor in ne znam in nočem pasti v tisti kalup, ko lahko dela dobro samo eden, drugi pa samo slabo. Takšen svet, takšna država, takšna pravila so zame slabša, kot so bila tista pred tridesetimi leti! Tudi takrat jih nisem sprejela in jih tudi nikoli ne nameravam.

Spomladi leta 1990 sem doživela svoje osebno in novinarsko zadovoljstvo, ko sem končno dočakala prve večstrankarske volitve! Celo noč sem v skupščini Slovenije s kolegi čakala na rezultate, na izid volitev in v živo poročala o njih. Takrat je bilo v živo težje delati kot danes. V program si se vklapljal brez monitorja, imel pa si slušalke. In ko se je odvrtela neka reklama za barvo za les ali nekaj podobnega, sem začela govoriti. Ob meni je pogosto čakal tajnik republiške volilne komisije Marko Golobič, to čakanje je včasih kar dolgo trajalo … Zgodilo se je tudi, da sem povedala uvod, že napovedala Golobiča, da bo sporočil zadnje podatke, pa naenkrat ugotovila, da ga ni več ob meni. Skočil je po nove podatke … Najbolj se spominjam, da nisem mogla domov in sem iz skupščine zvečer telefonirala. Sin je bil še majhen, pogrešal me je, in mi po telefonu recitiral pesmico, ki se jo je moral do ponedeljka naučiti na pamet …


Najbolj pa se spomnim, kako sem pripravljala soočenje za predsedstvo Slovenije. Kandidatov je bilo zelo veliko, nismo pa bili vajeni takšnih oddaj. Dve stvari sta se mi zdeli najpomembnejši – kako bom to naredila zanimivo in za vse pošteno. Tako sem preštudirala zakon o predsedstvu Slovenije. Eno izmed vprašanj je tako bilo – kakšne pristojnosti ima. Vsi niso vedeli. Drugo vprašanje je bilo, koliko je jugoslovanska vojska nevarna za Slovenijo. Na kartonček so morali napisati stopnjo nevarnosti – od 1 do 10. Prav ta način je vzbudil v tiskanih medijih kar nekaj kritik na moj račun, češ da sem kandidatom za predsedstvo pripravila kviz! Če pomislim, kakšna soočenja imamo danes, je bilo to zagotovo nekaj zelo blagega.

Zgodila se nam je demokracija! Jaz temu pravim demokratični šok, a na srečo za to ni bilo veliko časa, saj so se razmere v državi vse bolj zaostrovale. Nova oblast, prej skorajda naši idoli, so nam televizijcem najprej napovedali labodji spev. Za ustanovno sejo nove skupščine so določili najstarejšega delegata. In mi smo to prenašali. Ob vsem spoštovanju, gospod ni znal voditi seje in vse skupaj je izpadlo katastrofalno. Krivi smo bili novinarji! In smo seveda takoj stavkali.

Pripravila in vodila sem tudi zadnje t. i. jugoslovansko omizje. Morda je bilo spomladi leta 1990 ali morda pozneje, ko so za isto mizo v TV-studiu sedeli svetovalec Franja Tuđmana, svetovalec Slobodana Miloševića in tudi slovenski predstavniki. Najbolj zanimiv je bil Miloševićev svetovalec, ki je prišel v Ljubljano s spiskom, kaj vse mora prinesti iz Ljubljane. Srbija je namreč uvedla blokado za slovenske izdelke in tako je pol televizije tekalo po Ljubljani in iskalo tampone, barve za lase in podobne stvari. Zanimivo je tudi, kako mi je gospod iz Srbije v bifeju na kavi v petem nadstropju RTV-hiše razložil srbske interese: saj nič posebnega nočemo, le nekaj vasi na meji s Hrvaško!

To je bil čas, ko smo delali noč in dan! Dolge beograjske seje, ko so Sloveniji kar naprej grozili, grožnje z mitingi, vojsko, domače seje, ko so se kar naprej sprejemale deklaracije, ustavne spremembe, plebiscit, Žarišča, Omizja. V nekem obdobju smo bili zelo dober tim za pripravo Žarišča Lidija Hren, Branko Maksimovič in jaz. Vsak dan smo pripravili oddajo. En dan jo je eden vodil, drugi urejal, tretji počival. In potem smo se vseskozi menjavali v teh vlogah. Prepričana sem, da je bilo to vrhunsko profesionalno delo v tistih časih in tudi oddaja izjemno odmevna. Tam po vojni so jo ukinili in nekdo od Demosovih oblastnikov mi je pozneje priznal, da so naredili napako, ko so kot oblast pritiskali na TV, da jo ukine.

V skupščini Slovenije sem bila tudi 25. junija 1991, ko smo dolgo čakali, da so sprejeli vse osamosvojitvene listine in potem v preddverju v živo intervjuvali delegate. V zadnjih letih se je strnilo toliko gorja, toliko strahov, toliko upanja, da se je 25. oz. 26. junija ponoči res zdelo, da se je zgodilo vse, kar smo si Slovenci kot narod kdaj koli želeli. Vso novinarsko delo takrat je bilo tudi čustveno nabito, še posebno pa 26. junija zvečer, ko je bila slovesnost, razglasitev samostojnosti, razglasitev slovenske države!

Imela sem čast, da prenašam slovesnost, čeprav prav veliko dela pri tem prenosu nisem imela. Prostor za komentar je bil v skupščini, skozi okno sem videla prizorišče, nekako skrivnostno je bilo še vedno vse skupaj in spominjam se, da je bila slovesnost napovedana ob pol devetih, dejansko pa se je začela ob devetih. Tako sem ob pol devetih najprej zaslišala dva miga, ki sta preletela prizorišče, a na srečo le preletela. Še ena težava je bila, da je ob blagoslavljanju pravkar posajene lipe, zmanjkalo tona. Nadškofa Alojzija Šuštarja se ni slišalo. Jelko Kacin danes pravi, da še zdaj ne ve, kaj se je zgodilo. Rekla sem, da se dostojanstveno poslavljamo od jugoslovanske zastave – in ko se je dvigala slovenska zastava, čeprav tista nepredvidena iz prtljažnika, je bilo res veličastno, kar ganljivo. Proslavljati prav dolgo nisem mogla, saj naj bi imela ob desetih dopoldne že prenos zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa iz Cankarjevega doma.

Ponoči so nas zbudili. Bizilj je rekel – vojna je, tanki so šli iz vrhniške vojašnice! In v službo smo že šli ob barikadah in prek njih! Tako se je dolgo načrtovano srečanje Slovencev, ki živijo po svetu, v matični Sloveniji izjalovilo. V ljubljanskem Cankarjevem domu je bilo sicer vse pripravljeno za zasedanje prvega  Svetovnega  slovenskega kongresa, televizijske kamere so bile vključene, da bi ga neposredno prenašale. Prijavilo se je prek dvesto delegatov z vseh celin, iz 20 držav in 250 gostov … Številnim ni uspelo priti, saj so bile po vsej Sloveniji zapore … Slavnostni govorniki Bojan Brezigar, Vladimir Pregelj, Pavle Fonda, Tine Hribar, Evgen Bavčar, predsednik Milan Kučan. Pozdravi so bili kratki, kongres pa je moral počakati na mir! Tudi večerni pogovor, ki naj bi ga imela z izseljenci, je odpadel, logično, nadomestiti sem ga morala z Žariščem o vojni!

Če nisem bila na Kacinovih tiskovnih konferencah v Cankarjevem domu, sem bila v studiu, doma bolj redko. V enem izmed Žarišč, ko naj bi gostila notranjega in obrambnega ministra – Janšo in Bavčarja, sem na začetku oddaje v živo kar sama sedela in nagovarjala gledalce, saj gostov kar ni in ni bilo. Potem pa sta prikorakala v studio – eden v vojaški, drugi v policijski uniformi. Šok! Sem mislila, da bom kar s stola padla! In takšen namen sta najbrž tudi imela – ne zame, ampak za javnost, za tujce, za Beograd. Janša danes sicer pravi, da se ni bilo časa preoblačiti in je bilo tako najbolj preprosto. A danes vemo, da je bila v slovenski desetdnevni vojni močna propagandna in medijska razsežnost.
Najprej je bilo treba prepričati Beograd in jugoslovansko vojsko, da smo močni, svetu je bilo treba povedati, da je tukaj res vojna. In TV Slovenija je dnevno naredila neizmerno veliko slikovnega gradiva ter ga pošiljala v svet!

Radio je bil v vojnem času izjemen. Vse so vedeli in objavljali. Vseskozi sem imela tranzistor na ušesih. Ne edina. In po njihovem vzoru smo se en dan odločili, da bomo imeli celodnevni program tudi na televiziji. V studio smo posadili kolega Toneta Hočevarja, kar v trenirki, in kaj zdaj?? Televizija potrebuje za oddajanje v živo aktualno sliko, informacijo … Tako hitro le ni šlo kot na radiu. Nagovorila sem kolegico, takrat tajnico Katjo Ivanušič, da sva pred studio, ki je zdaj dnevniški studio, postavili mizo, stol in prinesli pisalni stroj. Jaz sem poslušala radio in narekovala Katji. Tako smo Toneta v televizijskem studiu servisirali s svežimi novicami s pomočjo radia. 

Smešno in tragično je bilo tisti dan, ko je letalo prebilo zvočni zid. Strašni pok je bil v TV-hiši. Vsak je pomislil, da smo napadeni. Hoteli so nas spraviti v zaklonišče in kar podzavestno smo krenili, a ko sem na stopnišču zagledala generalnega direktorja s plinsko masko na obrazu, nisem mogla kaj, da se ne bi nasmejala, se zaustavila in šla nazaj delat.

Ne vem, ali je bilo takrat – ko je bil alarm, je bilo treba iti na predsedstvo, prišel je makedonski politik Vasilj Tuporkovski in tedaj se je televizijska ekipa, ki je bila na poti tja, umaknila v zaklonišče. Posebno pogumna sicer nisem, a takrat pač nekega strahu nisem čutila. Morda prej – ob grožnjah mitingov resnice. Tako sem hitro zbrala ekipo in šla na Erjavčevo. Za večino od nas so alarmi pomenili delo, ne umik v zaklonišče.
Neko noč, proti jutri, sva se z Biziljem končno le peljala domov proti Gameljnam. In kaj hujšega, ko sva v Črnučah zavila levo, naju ustavijo naši, teritorialci, eden porine mitraljez skozi okno, a na srečo hitro ugotovi, da smo sosedje. To je bilo bližnje srečanje z našo vojsko.  

En teden sem pripravljala tudi Utrip in vključila mladeniča, jugoslovanskega vojaka, ki ni vedel, zakaj leži v gozdu – menda se hoče Slovenija odcepiti – a mi, 'kao da jim ne damo', je rekel in dodal – »Jaz si želim samo domov«. Pretresljivo! Bil je iz Bosne in ko smo se pozneje  zanimali zanj, smo izvedeli, da je, žal, umrl.
Enega bolj mučnih pogovorov v tistem času sem kar nekaj časa po vojni vodila med Ljubljano in Zagrebom – dupleks smo imeli. V Zagrebu je v studiu sedel Franjo Tuđman, v Ljubljani pa Milan Kučan. In seveda – takrat, med vojno, so nas Hrvati pustili na cedilu. Pričakovali smo, da bodo zaustavili jugoslovansko vojsko, da se bodo borili, a se to ni zgodilo. Seveda je bilo to treba Tuđmana vprašati. Po prvih uvodnih vprašanjih je vsak izmed predsednikov nekaj povedal. Ko sem Tuđmana vprašala, kako je s to podporo slovenski strani, je nekaj odgovoril in se zelo hitro opravičil, da se mu mudi, ter odšel iz studia!

Po vsem tem je bilo tam, mislim da 7. julija, konec naših sanj! Politiki so na Brionih privolili v moratorij na osamosvojitev za tri mesece. Imela sem nalogo, po vrnitvi z Brionov, dobiti izjavo Milana Kučana. Najbrž ga nisem vprašala, ste nas izdali, čeprav sem tako mislila, vprašala sem, ali so popustili … Razočaranje je bilo neizmerno. Hodila sem s sklonjeno glavo in si rekla – spet se Sloveniji in vsem nam ne bo posrečilo … da ne bomo še ob večstrankarski parlament! A na srečo se je izkazalo, da nisem imela prav!

Prišli so tuji opazovalci, slovenska težava se je internacionalizirala, carine so sicer prešle v slovenske roke in meje je vseeno prevzela slovenska policija. Čas moratorija je slovenski oblasti omogočil, da je Slovenijo tudi denarno osamosvojila. Oktobra 1991 je lahko uvedla slovenske potne liste in slovenski tolar! Odločilna pa je bila poteza predsedstva Jugoslavije 18. julija 1991, ko je predsedstvo odločilo, da bo jugoslovansko vojsko umaknilo iz Slovenije! 

Sprva je bilo predvideno, da naj bi se člani predsedstva Jugoslavije sešli na Brionih. Vsi so bili tam, od Drnovška do Mesića. In imela sem priložnost ta dogodek neposredno spremljati za televizijo. Priti bi moral tudi Slobodan Milošević. Toda njega ni in ni bilo. Pohajali smo po Brionih, intervjuvali politike, že kar tako, informacijska podpora je bila slaba, tudi telefonske zveze. Enkrat se je s helikopterjem kar pred hotel pripeljal Tuporkovski, da je veter raznesel vse naokoli, drugič je z gliserjem pridrvel Ante Marković in potem tudi Milan Kučan, da bi ja spravili Miloševića na Brione! Vse zaman! Seja je propadla. Potem pa so jo za prihodnji dan, za 18. julij 1991 sklicali v Beogradu! Sklep, da gre lahko vojska iz Slovenije, je bilo največ, kar se nam je lahko zgodilo! Zame je bila šele to prava osamosvojitev, zagotovilo, da bo moja država živela in obstala.

V začetku oktobra smo čakali konec moratorija na osamosvojitev in pripravljala sem prispevek za Tednik o novem slovenskem denarju in potnih listih. Takrat nisem smela povedati, da se oglašam iz celjskega Cetisa, kjer se tiska slovenski denar in kjer tiskajo slovenske potne liste, čeprav smo oboje lahko posneli. In bila sem neizmerno ponosna, ker sem dobila slovenski potni list med prvimi, s številko 192!

Potem je bila država ustanovljena, vojne je bilo konec, svet je Slovenijo priznal. Nemčija je pri tem precej pomagala in vseskozi igrala vlogo posrednika. Združene države so bile previdne. Vatikan in Evropska unija sta Slovenijo priznala januarja 1992, nekaj mesecev za tem pa tudi Združene države Amerike! Vojna v drugih delih Jugoslavije pa se je takrat šele razplamtela! Posledice neke ideologije in nekega navideznega sožitja so strahotne! Slovenija je nevarnost, na srečo, dokaj zgodaj spoznala in se ji tako in drugače izognila. Hrvaška je igrala dvojno igro in predolgo verjela Slobodanu Miloševiću in njegovim obljubam v tihem dogovarjanju s Franjom Tuđmanom. Najbrž tudi Makedonija, Bosna in Hercegovina. Navsezadnje pa ni šlo za nič drugega in ne gre, kot da bi ljudje boljše in svobodneje živeli! 

V Sloveniji pa so politiki začeli svoje notranje boje. Slovenska država, oblast, čeprav demokratično izvoljena, je delala po starih vzorcih … Na televiziji je bilo več cenzure kot zadnja leta socializma, uredniki so se bali, da jih bodo zamenjali … Na televiziji se nam je tako zgodila demokracija in nemoč vodstva in urednikov. V nekem Žarišču bi oktobra 1991 morala sodelovati nekdanja politična zaveznika Rajko Pirnat in Dimitrij Rupel, a nista hotela sedeti za isto mizo. Da se enemu ali drugemu uredniki ne bi zamerili, so od novinarjev zahtevali, da posnamejo dve oddaji, gosta pa se na televiziji ne smeta srečati … To je bil  vrhunec! Potiskali so nas v javno kompromitacijo, spodbujali so povprečništvo, ‘ritolizništvo’. In napisala sem članek Televizija Slovenija – sramota nove slovenske oblasti in novinarske previdnosti, Delo je pismo ali članek naslovilo s Televizijo – psihiatrično bolnišnico … Ni se dalo več, spet sem bila nesposobna …

In tako smo se še notranje ‘razklali’, kar je vse bila voda na mlin oblasti in politika je premagala novinarstvo, premagala je stroko, ker sami nismo bili dovolj močni in pokončni, da bi to preprečili. 

Tako sem obupala spreminjati svet v novinarstvu, v nekem obdobju sem iskala nove izzive, svet sem skušala spreminjati potem v politiki, a sem bila za takšno politiko, kot smo jo zasnovali Slovenci, povsem nesposobna … Zavestno sem sklonila glavo in se poglobila v televizijsko stroko …
Zdaj lahko samo upam, da je kdo sposobnejši od mene in takšnih kot sem jaz, da vsa hrepenenja, vsa upanja, vsa prizadevanja, vse bitke niso bile zaman …

Foto: Stane Sršen