Vili Natlačen

Tisti večer ob razglasitvi samostojnosti smo tudi vsi, ki smo sodelovali pri radijskem prenosu proslave, kar dolgo v noč proslavljali.
Ne vem, kaj je bil razlog, da sem se med prvimi odpravil domov in pustil kolege, ki so nadaljevali še dolgo v noč, beri, do jutra. Zjutraj so jih pa pristojni takšne pošiljali na različna mesta, da so začeli javljanja in poročanja o dogodkih tistega jutra.

Sam sem imel na dan »okupacije« načrtovano oglašanje iz Ljubljane za radio BBC, ki naj bi se začelo ob 5.00 zjutraj.
Nihče izmed nas ni pričakoval, da bo jutro po proslavi prineslo precej nenavadne delovne obveznosti. Nismo bili seznanjeni z načrti dela, če bi JLA napadel Slovenijo, tako da smo bili vsi prepričani, da bo dan potekal po ustaljenem urniku. Pa smo se hudičevo motili. Na dokaj nenavaden način sem bil zjutraj obveščen o spremembi urnika.

Takrat so bili mobilni telefoni še redkost, tako da je obveščanje potekalo malo drugače kot danes. Kot rečeno, sem se tistega jutra normalno odpravil v službo, misleč, da je tisti odhod tankov z Vrhnike pač del zastraševanja in da se bo vse počasi pomirilo. Pa se ni. Ko sem se pripeljal do Šentjakoba, sem naletel na stoječo kolono avtomobilov in to je bilo za tako zgodnjo uro nenavadno. Kaj pa zdaj? Služba čaka, BBC bo verjetno brez mojega sodelovanja pri prenosu propadel. Šef me bo zagotovo pohvalil, ker bom zamudil v službo.

Nekaj mesecev prej sem si po opravljenem izpitu za radioamaterje privoščil čisto novo in čisto moderno ročno radijsko postajo, ki je praktično nisem izpustil iz rok. Jasno, tudi tistega dne je bila z mano na sedežu poleg mene. Pogledal sem jo in kar nasmejala se mi je, moja rešiteljica. Sporočil bom, da je kolona, me bo že kdo zamenjal za tistih nekaj minut ... 

»Razdelilnica, oglasi se, Vili kliče«.  Nič.  Še enkrat. Nič. »Pučaki, sem reku, nisi edini, te pokličem nazaj,« se je oglasil Šprickotov glas z zanj značilnim brezkompromisnim ukazom. (Špricko, naš kolega Matjaž Spreizer, ki so ga očitno poklicali v službo, ker je bilo letališče že zaprto). Kaj pa ta človek dela v službi, saj je včeraj odpotoval na dopust v tujino, sem si mislil.

»Vili, a me slišiš?«
»Ja.«
»Pejt u disko!«
No ta je pa dobra, ob tejle uri, pa ma že smisel za humor, sem si mislil.
»A s me zastopu?«
»Ne.«
»Pejt u disko, sem reku, tam te čaka rumen fičo, a me zdej razumeš?«
»Ja.«

Vedeli smo, da vojska prisluškuje vsem komunikacijam, pa si je pač moral izmisliti neki ključ, za katerega je predvideval, da ga bom razvozlal. Disko je bil namreč takrat zelo priljubljen Šporn v Radomljah, malo naprej je stanoval naš kolega Slavc Šetina, ta pa je imel rumenega fička.

Hitro sem seštel 1 in 1, se odpravil domov, vzel nekaj najnujnejših stvari in se odpeljal v »disko«. Tam me je že čakal Slavc, s katerim sva potem na skriti lokaciji preživela kar slab teden dni, najina naloga pa je bila pripraviti vse potrebno za oddajanje radijskega programa s skrite lokacije, če bi napadli Radio, ali pa pomembnejše oddajne točke. Na srečo sva bila le pripravljena, ni pa nama bilo treba prevzeti funkcije celotne stavbe na Tavčarjevi.