Izzy Peljhan

Junija leta 1991 sem prej končal 1. letnik srednje šole in zato sem izkoristil konec junija za izlet. S staro babico in dedkom smo se odpravili na obisk k babičini sestri, ki še živi v okolici mesta Belluno v Italiji. Preživeli smo en teden zanimivih počitnic, ki smo jih morali skrajšati, ker so v Italiji pri poročilih povedali, da bo verjetno Jugoslavija napadla Italijo. Omeniti moram, da niti v severni Italiji niso takrat imeli pojma, da smo Slovenci narod in da ima Jugoslavija več narodov. Klicali so nas preprosto kar "Slavi", kar naj bi pomenilo Jugoslovani!

Ko je babica slišala te novice, smo se takoj odpravili domov, kajti strah nas je bilo, da nas ne bodo več spustili v domovino. Bil je 25. junij 1991 in odpravili smo se domov. Do Gorice smo se pripeljali z vlakom, kamor nas je na železniško postajo prišel iskat stric. Povedal nam je, da so ga komaj spustili čez mejo in da bomo mogoče imeli tudi mi težave, kako priti domov.

 Ko smo se peljali proti meji, smo srečali italijansko vojsko, ki je bila že v pripravljenosti za morebitni napad z vzhoda. Bili so v polni bojni pripravljenosti, tudi z mehanizacijo (natančno se ne spomnim, vendar mislim, da so bili tudi tanki). No, čez mejo nismo imeli težav, imeli pa smo jih, ko smo prišli v Ajdovščino, kajti zaprt je bil edini most v mestu. Šli smo skozi sosednje vasi, da smo prišli na drugo stran reke Hubelj. Mesto je bilo polno tovornjakov in vse je bilo zaprto. Zvečer je sledila proslava ob osamosvojitvi Slovenije, ki smo jo vsi gledali po televiziji.

Naslednje jutro sem izvedel, da so krenili tanki po dolini. Odpravili so se po južni strani doline, skozi vas Dolenje (kjer danes merijo temperaturo). »Firbec« in mladost sta me odpeljala pogledat, kaj se tam dogaja. S kolesom sem se odpravil v vas Dolenje. Kot bi se dogovorili, prišli smo istočasno ... jaz in tanki! Ustavili so se v vasi Dolenje, ker niso mogli naprej čez reko Vipavo, ker je bil most zablokiran s tovornjaki, če se ne  motim, je bil eden tudi z italijanskimi tablicami. Preden so prišli do vasi Dolenje, so porinili dva tovornjaka v reko Vipavo, da so lahko nadaljevali pot do vasi.

 Mi, mulci, pa smo se sprehajali med tanki, kot da ni nič. No, že takrat so se mi malo smilili vojaki, ker niso vedeli, kam sploh gredo, kajti eden izmed njih je izjavil, da gredo na mejo, ker nas je napadla Italija. Približno dve uri smo tavali in opazovali tanke, potem pa so enkrat ustrelili v zrak. Vsi smo tekli stran, kolikor so nas nesle noge ... vendar ne daleč, toliko, da smo jih lahko še opazovali. Ker niso mogli čez most, so se odpravili proti vasi Tevče, v hrib.

Na pot jim je prišel moj drugi bratranec, in sicer s traktorjem in samonakladalno prikolico, ki je bila polna sena. Vojak v prvem vozilu je nameril puško v njega, on pa je z vso hitrostjo zapeljal nazaj na stransko pot, da so lahko tanki šli mimo. Armada je pot ubrala v hrib, a ne daleč, kajti s tisto staro »mašinerijo« niso mogli naprej. Prišli so le do križišča Planina, Tevče, Dolenje, kjer so se začeli obračati.

Nekateri so se obrnili, drugi pa so se peljali nazaj po vseh ovinkih. Medtem smo bili v vasi Dolenje prepričani, da so odšli naprej, vendar smo se motili. Tovornjake so umaknili in šli z njimi naprej, tanki pa so se vrnili nazaj ter prosto peljali čez most proti vasi Ustje in naprej v Rožno dolino.
 
To je bila moja dogodivščina 25. in 26. junija 1991.