Tomi

Vedno pa se pozablja na tiste – tudi sam sem bil med njimi –, ki so bili vpoklicani v JLA leta 1990, in sicer sem bil dodeljen v počastno četo grada Beograda (naloga te čete je bila, da so vojaki te čete enkrat na dan šli na Avalo in tam enkrat ustrelili v zrak).
Vendar sem se odločil, da te vojske ne bom služil, saj je takrat že bila afera JBTZ, bral sem Mladino in marsikaj mi je že bilo jasno. Odločil sem se, da v vojašnici v Beogradu ne bom z nikomer govoril. Po štirih dneh so me poslali k psihologu, ki je ugotovil, da sem »emocionalno nezrel«, zato so me poslali domov, čez štiri leta pa naj bi se spet videli. Nato sem čez štiri leta služil civilno vojsko v društvu Ozara v Mariboru.
Pa še moje izkušnje s Slovenci v vojašnici v Beogradu. Fant iz Ljubljane (mislim, da se je pisal Mesesnel) je jokal po mamici, druga dva, ki sta bila desetarja, pa sta me neprestano »zajebavala« in bila vztrajna do konca. Govorila sta mi, da dobro vesta, da igram vse skupaj, če pa mislim, da bom kdaj služil Slovensko vojsko, se grdo motim.
Prestal sem tudi njuno psihično trpinčenje. Čez dvanajst dni sem le dobil odpustnico in nekaj denarja, tako da sem lahko šel domov.
Upam si pa staviti, da sta bila ta dva človeka čez pol leta pri teritorialcih kot zavedna Slovenca.
Z nikomer drugim v vojski nisem imel težav, ampak samo s Slovenci, ki so bili največji »grebatorji« v JLA.