Marjan Rogelj

Po letu 1980 so se v nekdanji Jugoslaviji vidno začeli veliki politični, gospodarski, finančni in drugi premiki, federalne vezi so se začele zelo rahljati, sistem je vse bolj prihajal v krizo, razraščal se je velikosrbski nacionalizem, ki je zanetil tudi druge, počilo je Kosovo.

Tam je bilo leta 1989 znamenito srbsko zborovanje na Gazimestanu, kjer je skoraj milijon ljudi vzklikalo: »Kosovo je naše!« in je srbska manjšina tako zanikala obstoj kosovske večine. Tedaj je srbski voditelj Slobodan Milošević kot osrednji govornik dejal, da bodo Srbi, če ne bo šlo drugače, z orožjem branili svoje pravice. In tedaj sem se prvič, bil sem na prizorišču govora, zamislil nad usodo Jugoslavije.

Zatem so dogodki prehitevali razum in nihče več v nekdanji Jugoslaviji jih ni mogel ustaviti, preusmeriti ali celo upočasniti in zajeziti. Tudi predsedniki predsedstev republik in pokrajin ne, ki so se redno sestajali, da bi se izognili krizi in apokalipsi. Še preden se je zgodilo, so najbrž vsi izmed njih vedeli, da se bosta zgodila vojna in veliko preseljevanje narodov.
    

Pot našega osamosvajanja je znana, večer 25. junija je bil slovesen in malce naporen, saj je ekipa novinarjev in tehnikov podrobno spremljala dogodke v skupščini in pred njo, nato pa smo v poznih urah odšli na obrežje Ljubljanice. Bili smo sproščeni, klepetali smo in se zabavali. A ne dolgo. Približno ob treh zjutraj smo že slišali za prodor tankov iz vojašnice na Vrhniki in tako sva se s tehnikom Lojzetom Gačnikom odpravila na Radio po reportažni avto.

Zgodaj zjutraj sva bila pri podvozu pri Delavskem domu, kjer so predvsem policisti že pripravljali barikade in preusmerjali promet, vsi pa smo bili pod velikim pritiskom, kaj se bo zgodilo. A na osnovi poročil, ki sva jih imela, sva nadaljevala pot proti Brniku in ne daleč od letališča srečala dva teritorialca, ki sta čez cesto postavila tovornjak, pred letališčem pa večjo organizirano skupino naših vojakov.

Omenjeni tovornjak so tanki zlahka odrinili, pred Brnikom pa sva se že v živo javila v program, kjer sem poročal o premiku kolone tankov in kot zloveščo zvočno kuliso tudi več trenutkov v programu pustil hrumeč zvok, ki so ga oddajale te jeklene pošasti. Ustavili so se kilometer pred vhodom na letališče, poveljnik tankovske enote se je pogovarjal s poveljnikom enote teritorialcev, zatem pa so se tanki umaknili v gozd na drugi strani Brnika. Te prve ure so se še bile ure strahu in negotovosti na obeh straneh, pozneje pa je začelo peti orožje.

Sam kot novinar v desetdnevni vojni na srečo nisem poročal z nobenega bojišča, tudi na Brniku nisem bil, ko so ubili dva avstrijska poročevalca in bombardirali letališče.    

Kljub temu pa so mi prve ure vojne in vsi naslednji dnevi, ko sem imel različne zadolžitve na radiu in v programu, ostali globoko v spominu, na katere se zelo nerad spomnim.  Tudi s tem pisanjem sem jih ponovno obudil.