Bojan Veselinovič

Radio  je takrat postal Radio Slovenija. Na svoji zemlji! Od takrat je namreč vsako jutro ob 5. uri še danes in tako vsak dan vseh 20 let slišati to jutranjo budnico, ki uvede vse radijske govorce.

In še eno rojstvo se je zgodilo v tistih junijskih dneh leta 1991 - nastal je zametek odprtega radijskega informativnega programa, ki smo ga kmalu po koncu junijske vojne poimenovali s Program A-1. Zakaj tako,  ne ve točno nihče, kakor tudi verjetno le redki vedo, zakaj je pred nekaj leti to ime izgubil.

No, pomembno je, da je še "Vedno prvi!", tako kot je bilo tudi v tistih dneh, ki so sledili večeru, ko so bile sanje dovoljene …

Na tisto obdobje in sploh na "radijski" del mojega življenja me vežejo najlepši spomini. Med napadi in vojno za Slovenijo ga ni bilo nikogar, ki bi vprašal, koliko je ura, čeprav nihče izmed nas niti mnogih drugih, o katerih smo poročali, nis(m)o vedeli, pri čem smo in kaj nas čaka.

Vera v uspeh, prijateljstvo in uigranost radijskega kolektiva pa je dala temu hitremu mediju, ki bo ostal za zmeraj, takšna  krila, da nas ni mogel nihče prehiteti.

Ko smo po prvi noči in dnevu videli, da je vrag odnesel šalo in da se bomo povsem zapletli, če bodo vsi delali vse, saj tega enostavno ne bi zmogli, smo na »blic« sestanku pri takratnem  odgovornem uredniku takrat sestavili, kolikor se spomnim, 5 trojk, ki so "kolobarile" v turnusih pred radijskimi mikrofoni združenih radijskih programov. Posebej so bile določene ekipe poročevalcev za kroženje po Ljubljani, za poročanje iz tiskovnega središča Cankarjevega doma in seveda ekipa za t. i. začasno lokacijo, če bi se zgodilo tisto najhujše in bi Radio moral spet postati Kričač.
A to se ni zgodilo - tudi Radiu ni ušlo prav nič! 

Spominjam se legendarne novinarke Lade Zei, ki je vrsto let v naših jutranjih oddajah reklamirala vsak dan novo številko časopisa Delo. V tistih dneh, ko smo sledili vsemu dogajanju še s posebno pozornostjo in hitrostjo, je neko jutro enostavno "priznala", da ob govorjenju,  kaj bo v časopisu, v resnici nima kaj povedati …

Znameniti so bili tudi odhodi radijskih ekip s programskih prostorov v 3. nadstropju radijske hiše v kleti pod televizijsko stavbo.
Včasih mrko in zaskrbljeno, včasih dovtipno in s humornimi poskusi razbremenitve smo se spuščali v podzemni hodnik med Tavčarjevo in Kolodvorsko. Brez računalnikov, brez mobitelov in brez kakšnih silnih tehničnih pripomočkov, če seveda izvzamemo težke strojepisne stroje, ki smo jih fantje pomagali prekladati strojepiskam.

A nikoli se ni nič zataknilo … Kukavica se je oglašala tudi v tistih dneh in enkrat samkrat nismo zamudili začetka glavnih informativnih oddaj. Za njihovo vsebino so takrat, na žalost, skrbeli drugi! Izvedbeno pa seveda ne bi šlo brez odlične mreže radijskih dopisnikov ter novinarske ekipe doma in po svetu, napovedovalk in napovedovalcev in seveda radijskih tehnikov.

Tako kot Slovenija smo bili radijci tako rekoč ROJENI ZA USPEH!

Vse dobro zato vsem, ki s "turbo" učinki še vedno ustvarjajo že 20 let predrugačen 1. program Radia Slovenija.