J.S.
20. 06. 2011 - Moja zgodba
Tako dolgo je že tega, a spomin je še tako živ. Bila sem mala deklica, stara sem bila šest let in v varstvu pri babici in dedku v Novem Sadu, medtem ko je bila moja primarna družina v Ljubljani. Bilo je popoldne, čas kosila, ko se je nenadoma začelo tresti – miza, stoli, stene …
Prestrašila sem se, dedek in babica sta me mirila, da tovornjaki prevažajo žito, a jima nisem verjela in sem odhitela na cesto. Tam sem zagledala polno vojakov, ki so se peljali v tankih in drugih vojaških vozilih, ljudje so jih pozdravljali na ulici, jim metali hrano, pijačo, cigarete, jaz pa sem zakričala, da bodo ubili mojega brata in mamo, vpila sem na ljudi in vojsko ter jokala … Dedek in babica sta me hitro odpeljala k teti, ki je živela daleč stran od hrupa, kar sicer ni umirilo mojih čustev, in kljub različnim zgodbicam, ki so mi jih takrat pripovedovali in me prepričevali, da vojska ni namenjena v Slovenijo, jim kot šestletna deklica nisem verjela.
Danes pa je v meni ostal le grenak priokus in velik odpor do vojne, kjer umirajo in trpijo nedolžni.
J.S.
